Oct 12

Oct 12 Razčlovečenje starejših

»Pridi, objemi me«, je mati z demenco rotila skozi steklena vrata svojega sina. Čustveno zlomljena je sedeča na invalidskem vozičku pestovala njegovo fotografijo in znova in znova skušala seči z roko do njega. Njena žalost in nemoč sta se stopnjevali iz sekunde v sekundo. V imenu zdravja.

Vojni veteran, izoliran za dva tedna, ker naj bi bil asimptomatsko okužen. Umrl je sam, nekaj dni pred svojim 100-im rojstnim dnevom. V imenu varnosti.V njegovem smrtnem listu je bil vzrok smrti opisan kot »socialna izolacija, nazadovanje, povezano z omejitvami COVID-19« - z drugimi besedami, osamljenost. Zapuščenost. Človeka ne ohranja pri življenju le kozarec vode in kos kruha.

Povečanje zlorab in nasilja nad starejšimi v času pandemije

Po mnenju Inštituta Frameworks, ki je objavil članek v Stanford Social Innovation Review se je v času pandemije razbohotil starizem. Pojavljati se je začela beseda #odstranimostare (#BoomerRemover). »Učinke starizma lahko vidimo v domovih za starejše in pri zavarovalnicah, ki le delno pokrivajo oskrbo, ki jo zagotavljajo. Brez ustreznega odziva bo diskriminacija starejših še naprej imela dolgoročne negativne učinke, vključno z zlorabo starejših, depresijo in zgodnjo smrtnostjo.« Tudi New York Times poroča, da imajo domovi za starejše v ZDA, ki zaradi razglašene pandemije ne dovoljujejo obiskov, še manj zunanjega nadzora kot sicer. Zagovorniki človekovih pravic so v vseh zveznih državah ugotavljali, da prihaja do hujših kršitev v domovih za starejše.

Vladi Velike Britanije je Amnesty International poslal 50-stransko poročilo o zlorabah starejših v času pandemije. Ugotovili so, da so bili starejši med pandemijo v domovih za starejše zanemarjeni. Med 2. marcem in 12. junijem letos je bilo v oskrbovalnih domovih v Angliji zabeleženih 28.186 »presežnih smrtnih žrtev«, pri čemer je bilo v tem obdobju več kot 18.500 oskrbovancev domov umrlih s COVID-19.

Podobno alarmantne ugotovitve prihajajo iz Avstralije, neustrezen odziv v domovih, je tam tako obsežen, da bodo strahotne posledice in hude napake odpravljali še leta. Tako kot v Sloveniji je bilo tudi v Avstraliji že pred pandemijo stanje v večini domov za starejše pod želenim nivojem: kronično premalo zaposlenih, pomanjkanje veščin, neučinkovita ureditev, sistemska zanemarjenost in osnovne napake v oskrbi, pretirano zanašanje na kemične in fizične omejitve, spolna in fizična zloraba, podhranjenost, dehidracija, poškodbe, ki jih je mogoče preprečiti, in prezgodnje smrti. Pandemija pa je opisano slabo stanje še poslabšala.

Pandemija Covid-19 je enkrat za vselej razbila slogan o starejših kot uporabnikih storitev, ki se lahko svobodno odločajo, ugotavlja avstralska analiza. V domovih za starejše v času pandemije ni bilo »opolnomočenih potrošnikov«, bili so popolnoma nemočni in izpostavljeni hudim kršitvam človekovih pravic: namenoma otopeli zaradi pomirjeval in brez ustrezne pomoči. Prebivalci domov za starejše so bili ure ali dneve brez hrane ali vode in v umazanih plenicah; mnogim je bil onemogočen telefonski stik s svojimi družinami. Bili so kot v zaporu. Ko so jih družinski člani poskušali odpeljati domov, jim je bilo prepovedano zapustiti prostore. Kot navaja še druga avstralska analiza, gre pri koronakrizi za trk dveh pandemij: starizma in bolezni, ki je res usoden. »Ne spoštujemo starejših ljudi ali njihovega človeškega dostojanstva. Naši bratje in sestre Aboridžini so izjema, mi Avstralci pa se moramo v zvezi s tem veliko naučiti od njih.«

Na tisoče znanstvenikov in zdravstvenih strokovnjakov se je združilo v pozivu The Great Barrington Declaration, ki izraža »resne pomisleke« glede politik karantene zaradi Covid-19. Več kot 8100 medicinskih strokovnjakov pravi, da ima zapiranje družbe uničujoč vpliv na fizično in duševno zdravje ter družbo. Skupaj podpisanih pod deklaracijo je trenutno 239.469 podpornikov in podpornic.

Starejši se s takimi trditvami strinjajo. Na britanskem otoku so v večji meri mnenja, da raje umrejo, kot da životarijo iz meseca v mesec izolirani in brez vsakega smisla. Zaprti v sobe, brez sonca, brez svojcev, brez prihodnosti. Starejši, ki so več kot 80 let razdajali sebe in svoje delo za družino in za družbo, si želijo tisto nekaj malega pozornosti. Pristnosti in stika. Za starejše je upati na naslednji božič vprašanje, če ga bodo sploh dočakali. Vsak objem vnuka, vsak obisk sestrične, vsaka kava, ko sonce poboža lice in se ozreš v pisano listje na drevju, je lahko čisto zadnja.

Junija je vodilni predstavnik Svetovnega gospodarskega foruma Klaus Schwab izjavil: »Pandemija predstavlja redko, a ozko okno priložnosti za razmislek, novo zamisel in spremembo našega sveta.« Schwab je predstavnik korporacij in kapitala, ki so zdravstvo in nego zvedli na raven golega potrošništva. Svetovni gospodarski forum tudi predlaga digitalne potne liste in tehnološko sledenje. Temu gospodarskemu forumu je veliko do tehnološkega nadzora in veliko premalo do človeškega življenja.