Evrope med plinovodi
Piše: Uroš Vukosavljević
Čeprav v kolektivni (pod)zavesti prebivalcev stare celine ostaja strah pred osvajalci z vzhoda in juga, so najbolj temačna poglavja Evrope napisana v evropskih jezikih, skrita med debelimi platnicami tanke knjige o evropski solidarnosti in civiliziranosti. Različna ljudstva so stoletja bojevala za svoj košček zemlje pod evropskim soncem in ko se je za trenutek zazdelo, da so se ljudje po grozotah prve svetovne vojne in ustanovitvi Društva narodov naveličali vojne, človeški pohlep ponovno ni razočaral. Kmalu po koncu najhujšega in tudi najdražjega »družinskega prepira«, posledice katerega na ekonomskem in političnem področju večina držav čuti še danes, je vendarle prišlo do racionalnega konsenza, da sta sodelovanje in komunikacija, ne glede na tradicionalne razlike med narodi, ključna in edina pot za vzpostavitev in vzdrževanje miru, kot temelja ekonomskega razvoja, kar je s časoma preraslo v tako de facto, kot tudi de iure povezovanje evropskih držav v nadnacionalno tvorbo s skupnim trgom in lastnim državljanstvom, danes znano pod imenom Evropska unija.
Na žalost problem evropske politične razklanosti z začetkom tega, vsaj deklarativno plemenitega projekta, še z daleč ni bil rešen, še manj pa evropski v pravem in polnem pomenu besede, saj je velik del celine ostal izven tega procesa. Dejstvo je, da so bila evropska mesta po vojni razrušena in v nekaterih primerih dobesedno zravnana z zemljo, zato so države sprejemale posojila in se podrejale tujim političnim vplivom, predvsem ZDA, ki so v Evropi videle šahovnico za svoj obračun s Sovjetsko zvezo, da o preventivnih okupacijah in dejanjih slednje sploh ne govorimo. S padcem Berlinskega zida sta Francija in predvsem združena Nemčija pričakovali, da je prišel čas ponovne suverenosti in konec statusu ameriškega dvorišča, vendar sta ob tem pozabili, da so ZDA v vmesnem času postale imperij, ki se svoji moči ni nameraval odreči na tako preprost način.
Prelom tisočletja je v Evropi zaznamoval ameriški vojaški napad sredi Evrope - koalicija 19-ih članic NATA pod vodstvom ZDA, je brez odobritve Varnostnega sveta Združenih narodov Srbijo raketirala s projektili z osiromašenim uranom in v 78 dneh nanjo odvrgla skupaj več kot 20 ton eksploziva. Demonstracija uničujoče sile ni bila namenjena le ruskim konkurentom, ampak tudi evropskim »zaveznicam«, ki so pod vplivom svojih britanskih nadzornikov, in pritiskom z druge strani Atlantika popustile in pristale na odkrito kršenje mednarodnega prava na lastni celini. Rusi so bili stisnjeni v kot. Jelcinovi zabavljaški nastopi so bili tarča posmeha in na splošno se je zdelo, da Rusija ne more zaščititi niti sebe, kaj šele svojih zaveznic. Inflacija je bila po devalvaciji rublja leta 1998 še vedno 36-odstotna, povprečne pokojnine in plače pa so se merile v nekaj deset dolarjih. Stvari so šle tako daleč, da jo je ameriški diplomat Zbigniew Brzezinski v svoji knjigi Velika Šahovnica iz leta 1997 razdelil na tri dele in jo označil za postimperialistično državo brez vpliva v Evropi. Potem pa se je zgodil Putin in ameriška rusofobija se je iz hollywoodskih filmov prenesla v obtožbe o ruskem vmešavanju v ameriško demokracijo v času ameriških volitev leta 2016.
Podcenjevanje in domišljavost ameriške politike nista usmerjeni le na Rusijo. Kitajska se je zavihtela za krmilo globalnega neoliberalnega kapitalizma. Lahkomiselna in kavbojska zunanja politika na Bližnjem vzhodu pa je spremenila tudi Turčijo - iz odprte sekularne države na evropskem pragu, se je spremenila v močnega in trdoglavega regionalnega igralca z avtoritativnim vodstvom in pomembno vlogo v mednarodnih odnosih, ki pojav fanatičnega islamizma izkorišča za širitev svojega političnega vpliva v drugih muslimanskih državah.
In kako vse to vpliva na evropski balonček?
Energijsko je Evropa daleč od samozadostnosti, zato je življenjsko odvisna od prav vseh zgoraj naštetih. Finančna kriza in še posebej kriza evroobmočja je v Uniji prerasla v politično, kar so izkoristili Kitajci, ki so kot netradicionalni partner od leta 2008 svoje direktne investicije v Evropo povečali, za kar 50-krat. Po Brexitu, katalonski pravljici z bridkim koncem, ruski priključitvi Krima in nekaj milijonih beguncev na njenih mejah, so bili načeti tudi notranji odnosi, ki so pod vprašaj postavili evropske vrednote, z virusno pandemijo pa so, ironično, dokončno padle maske in Evropa je zasijala v vsej svoji neenotnosti ter še enkrat postala objekt in ne subjekt makrogeopolitike.
Z nastopom Donalda Trumpa je tako imenovani suverenizem dobil še večji zagon. Evropsko unijo vidi kot slabega ekonomskega partnerja, ki izkorišča politično naklonjenost ZDA. Odnosi so se poslabšali predvsem z Nemčijo, ki ima od enotne unije s skupnim trgom, kot najmočnejše izvozno gospodarstvo, največ koristi, kar moti Francijo, ki želi z odhodom Združenega kraljestva povečati svojo politično in ekonomsko moč na kontinentu in zato nasprotuje nadaljnji širitvi EU in predlaga celo njeno reorganizacijo. Nemčija z Rusijo kljub sankcijam zaključuje gradnjo drugega plinovoda, tako imenovanega Severnega toka, ki bo evropsko odvisnost od ruskega plina še povečal. Poljski evropski poslanec Radoslaw Sikorski ga je leta 2006 ponesrečeno primerjal celo s paktom Molotov-Ribbentrop.
The Economist, 2020
Po ameriškem izstopu iz dogovora z Rusijo o prepovedi raket z dometom med 500 in 5.500 km se je v Evropi začelo za res. Čeprav je ob 100. obletnici konca 1. svetovne vojne Macronove izjave o evropski vojski označil za žaljive, Trumpu francoska ideja v primeru razbremenitve ZDA in NATA, ki ga vidi kot potuho evropskim državam in v primeru »predaje« vzhodih delov EU, najbrž ne deluje tako slabo, saj se je EU na vzhod širila predvsem zaradi ameriških strateških interesov. S tem bi ZDA še povečale svoj vpliv v državah bivšega komunističnega bloka, ki bi v novi ureditvi ostale v nižjih ekonomskih razredih, v katerih ima zaradi zgodovinskih dogodkov antiruska politika zelo ploden teren. Po zapletih v Ukrajini in neuspelem matiranju Rusije, je bila leta 2016 predstavljena Pobuda tri morja, politična povezava centralnih in vzhodnih držav članic Evropske unije, katere članica je tudi Slovenija, s ciljem ohraniti stabilnost zaradi poslabšanja odnosov z Rusijo, ki še najbolj spominja na vojno krajino v Avstro-Ogrski s funkcijo obrambe Evrope pred Turki.
Three Seas Initiative EU, Wikipedia
Drugi del zgodbe se odvija na tako imenovanem zahodnem Balkanu, kjer se po zadnjem sporazumu v Washingtonu med ZDA, Srbijo in Kosovom potrjuje ustanovitev skupnega balkanskega trga, ki sta ga po francoskem vetu na začetek pristopnih pogovorov na srbsko iniciativo podpisali zavrnjeni Severna Makedonija in Albanija. Dogovorjena je bila tudi diverzifikacija načinov oskrbovanja z energijo in pa študija o povezavi predvidene prometne infrastrukture z luko na Jadranu, kar nakazuje na priklop »balkanske unije« na izraelsko-grški plinovod v nastajanju, že leta 2016 pa je bila podpisana pogodba o izgradnji plinovoda od Albanije do Hrvaške, ki bi povezal centralno Evropo z azerbajdžansko-turškim plinovodom Južni koridor. Glede na to, da velja Srbija s svojim prebivalstvom v sosedstvu za rusko enklavo v srcu Evrope, se je Trumpova administracija namesto agresivnega načina iz prejšnjih let, odločila za bolj preverjen pristop. Enako kot ob delitvi povojne Evrope, bodo balkanski narodi zaradi ameriškega strahu pred ruskim vplivom, očitno združeni pod močjo novih dolarskih posojil. Po zadnjih volitvah v Črni gori, kjer je zmago slavila albansko-srbska koalicija, združitev BiH, Črne gore, Srbije, Albanije in Severne Makedonije v nepolnopravno evropsko provinco, ne izgleda več tako daleč, sploh ker bi to vsaj delno rešilo tudi večni problem Kosova, ki je eden izmed glavnih adutov ruske politike na Balkanu in izpolnilo željo nekaterih, da se Evropa razdeli na več entitet.
Poleg izraelsko-grškega projekta se v vzhodnem Mediteranu sočasno odvijajo tudi turške akcije. Ob koncu leta 2019 so z Libijo podpisali sporazum o skupni ekonomski coni, ki jim omogoča izključno pravico za izkoriščanje morskega dna, kar je še poglobilo slabe odnose z Grčijo in celo Rusijo, ki ji skupaj s Francijo v Libiji stojita nasproti. Njuni interesi si nasprotujejo že v Siriji, kjer so Rusi preprečili povezavo Katarja z Evropo preko Turčije, ki so jo podpirali Američani, ki so nekaj let pred tem s pomočjo Bolgarije ustavili ruski projekt Južnega toka. Od sestrelitve ruskega Sukhoia Su-24 leta 2015 je ta odnos še izdatno zapleten, zaradi strateške pomembnosti in velikega interesa v uspešni izpeljavi turškega toka kot južnega krila ruskih plinovodov v Evropo, s katerim bi obšli Ukrajino na poti do Balkana in centralne Evrope, pa Rusija Turčiji dopušča odstopanje od ustaljene prakse in včasih celo pretiravanje. Ta je od nje kupila tudi (proti)raketni sistem S-400, kar so na Zahodu, zaradi nekompatibilnosti z opremo NATA, označili za ogromno napako. Turčija ima očitno dovolj močno pozicijo, da te pozive kljub članstvu v NATU ignorira, zaradi interesov v energetsko bogatem Azerbajdžanu pa se za enkrat Rusija neposredno ne vpleta niti v konflikt v Gorskem Karabahu, v katerem Turčija odkrito podpira Azerbajdžan.
Situacija je še dodatno zapletena zaradi pravoslavne Armenije, ki ima z Rusijo podpisano celo obrambno zavezništvo, in nemirov v tradicionalno proruski Belorusiji, ki je na seznamu Putinovih prioritet neprimerljivo višje od spornega teritorija, ki po mednarodnem pravu in resolucijah Združenih narodov teritorialno pripada Azerbajdžanu. Spuščanje v takšno avanturo ne bi bilo v skladu z ruskim pozivanjem na njeno legitimno vojaško prisotnost v državah, kot je Sirija, kjer je Rusija na podlagi dogovorov z vlado v Damasku, v Ukrajini pa uradno vojaško niso nikoli posegli, saj je bila na Krimu, ki se je po njihovem mnenju federaciji pridružil na demokratičen način, ruska vojska na podlagi mednarodnih pogodb že pred referendumom, zalaganje upornikov na vzhodu države pa vztrajno zanikajo. Hoja na robu prepada obeh voditeljev in občutek trenutka pred katastrofo je posledica zelo posebnega odnosa, ki sta ga razvila Erdogan in Putin, saj naj bi ga slednji leta 2016 opozoril na pripravo državnega udara, ki ga je ta posledično uspel zadušiti in se obdržati na oblasti, tako da prave igre, ki se igra med njima, ne pozna nihče. V vojni v Zakavkazju je zanimiva tudi vloga energetsko vse močnejšega Izraela, ki ima kljub krhkim vezem z Ankaro v Bakuju pomembnega zaveznika v omejevanju Irana, zato ni čudno, da v konfliktu z najmodernejšim orožjem zalaga azerbajdžansko vojsko, čeprav bi glede na zgodovinske analogije in odnose s Turčijo na prvi pogled to morda izgledalo nemogoče.
Trasa izraelsko-grškega plinovoda preko Cipra,
Al-jazeera, 2020
Poleg vsega opisanega bo zaradi vse večje okoljske ozaveščenosti ljudi, zmanjšane mobilnosti prebivalstva v postkoronskem digitalnem svetu, in prehoda na ekološko bolj prijazne vire energije, zemeljski plin v primerjavi z nafto vedno bolj zaželen. Čeprav gre v obeh primerih za ogljikovodike, pri izgorevanju nastaja veliko manj emisij, izkoristek pa je večji. Od leta 1990 do leta 2015 se je delež nafte v energetski potrošnji EU zmanjšal za dobre 3 %, delež zemeljskega plina pa povečal za dobre 4 %. Ker obnovljivi viri še niso popolna alternativa fosilnim gorivom, bo kot vmesna stopnja ta še nekaj časa v središču pozornosti, pandemija, vabljivost kitajskega kapitala, ameriški notranji nemiri in vojske na ruskih mejah pa bodo intenziteto borbe za Evropo le še povečali. Vprašanje je samo, kako finančno stabilna bo EU izšla iz krize, ki traja že 15 let. Kot po navadi se je zaradi ogromnih razlik v gospodarski moči, tudi pri reševanju trenutnih težav zapletlo pri finančnih paketih pomoči, virus pa je kot naročen omogočil državam, da brez priznanja, da je Schengen mrtev in propadel futuristični projekt, za katerega Evropa na žalost še ni zrela, začnejo zapirati svoje meje in se usmerjati v organiziranje regionalnih odprtih povezav. Generacije, ki so izkusile grozote globalnih konfliktov nas vztrajno zapuščajo in vse bolj se zdi, da z njimi odhaja tudi spomin na smisel in namen začetkov mednarodnega sodelovanja. Fašizem je že prevzel različne oblike normalnosti, klavrno prihodnost pa bo očitno določil boj med neukrotljivim, vidno samouničujočim globalizmom in že zdavnaj zblaznelimi narodnimi masami, skritimi za kulti samooklicanih suverenistov.
Podprite z donacijo na PayPalu neodvisni medij Zdravo Slovenija. Vsak evro pomaga. Hvala.
VIRI
[1] Chiodo A., Owyang M. (2002). A Case Study of a Currency Crisis: The Russian Default of 1998, Federal Reserve Bank of St. Louis, Review 84, str. 7-18.; Russia Inflation Rate in 1999, https://www.statbureau.org/en/russia/inflation/1999 .
[1] Brzezinski, Z. (1997). The Grand Chessboard: American Primacy and Its Geostrategic Imperatives. New York: Basic Books.
[1] Zeneli, V. Mapping China’s Investments in Europe. The Diplomat, 14.3.2019.
[1] Colson, T. Trump says the European Union was 'formed in order to take advantage of the United States'. Business Insider, 15.7.2020.
[1] Chopin, T. (2018). Emmanuel Macron, France and Europe. "France is back in Europe": On which terms?. The Letter, Issue No. 804. Bruselj: Fondation Robert Schuman.
[1] Kloth, M. Polish Minister Attacks Schröder and Merkel. Spiegel International, 1.5.2006.
[1] Morin, R. Trump calls Macron’s comments on building a European army to defend against US ‘insulting’. POLITICO, 9.11.2018.
[1] Proroković, D. Šta je u pozadini izraelsko-kosovskog čvora?. Novi Standard, 14.9.2020.; Shahbazov, F. (2018). Ionian-Adriatic Pipeline: A Priority Gas Transit Project for Azerbaijan and the Western Balkans. Eurasia Daily Monitor, Volume: 15 Issue: 119. Washington: The Jamestown Foundation.
[1] Cohen, A. Turkey-Libya Maritime Deal Upsets Mediterranean Energy Plan. Forbes, 8.1.2020.
[1] Marcus, J. What Turkey's S-400 missile deal with Russia means for Nato. BBC, 13.6.2019.
[1] Oskanian, K. Russia’s Curious Silence in Nagorno Karabakh: Missing in Action or Biding Its Time?. The Defense post, 6.10.2020.
[1] Melman, Y. ANALYSIS: Why Iran is angered by Israel alliance with Azerbaijan. Middle East Eye, 17.12.2016.
[1] Energetska varnost: plin v EU vse pomembnejši. Novice Evropskega parlamenta, 12.9.2017.
Foto: Kremlin Press Service
