Klaus Schwab in njegov fašistični prevzem sveta

Avtor zapisa: Winter Oak

Klaus Schwab, rojen leta 1938 v Ravensburgu, je otrok Nemčije Adolfa Hitlerja, policijskega državnega režima, zgrajenega na strahu in nasilju, na pranju možganov in nadzoru, na propagandi in laži, na industrializaciji in evgeniki, na razčlovečenju in »razkuževanju«, kot srhljivi in grandiozni viziji »novega reda«, ki bo trajal tisoč let. Zdi se, da je Schwab svoje življenje posvetil ponovni iznajdbi te nočne more in poskusom, da bi jo uresničil ne samo v Nemčiji, temveč po vsem svetu.

Še huje, kot vedno znova potrjujejo njegove besede, je njegova tehnokratska fašistična vizija tudi transhumanistična, ki bo ljudi združila s stroji v »zanimivih mešanicah digitalnega in analognega življenja«, ki bodo naša telesa okužila z »pametnim prahom« in v katerem nam bo policija očitno lahko brala misli in nadzorovala možgane.

Kot bomo videli, on in njegovi sostorilci krizo Covid-19 uporabljajo, da zanikajo demokratično odgovornost, preglasijo opozicijo, pospešijo svojo agendo in jo proti naši volji vsiljujejo preostalemu človeštvu, kar Schwab imenuje »Great Reset«.

Schwab seveda ni nacist v klasičnem smislu, ni niti nacionalist niti antisemit, o čemer priča tudi nagrada Dana Davida, ki mu jo je Izrael leta 2004 podelil v višini 1 milijona dolarjev. Toda fašizem 21. stoletja je našel različne politične oblike, s pomočjo katerih je nadaljeval svoj osrednji projekt preoblikovanja človeštva, tako da ustreza kapitalizmu z očitno avtoritarnimi sredstvi.

Ta novi fašizem danes napreduje v preobleki globalnega upravljanja, biološke varnosti, »nove normalnosti«, »novega dogovora o naravi« in »četrte industrijske revolucije«.

Schwab je osemdesetletni ustanovitelj in izvršni predsednik Svetovnega gospodarskega foruma, sedi v središču te matrice kot pajek na velikanski mreži.

Če se spomnimo, je bil izvorni fašistični projekt v Italiji in Nemčiji je bil namenjen združitvi države in gospodarstva.

Medtem ko je komunizem utemeljeval prevzem gospodarstva in industrije s strani vlade, ki - teoretično! - deluje v interesu ljudi. Namen fašizma pa je bil s pomočjo države zaščititi interese bogate elite.

Schwab je nadaljeval s tem pristopom v denacificiranem kontekstu po drugi svetovni vojni, ko je leta 1971 ustanovil Evropski forum za upravljanje, ki je imel letna srečanja v Davosu v Švici.

Tu je promoviral svojo ideologijo kapitalizma »deležnikov«, v katerem so podjetja tesneje sodelovala z vlado.

»Kapitalizem deležnikov« poslovna revija Forbes opisuje kot »idejo, da se podjetje osredotoča na zadovoljevanje potreb vseh svojih deležnikov: kupcev, zaposlenih, partnerjev, skupnosti in družbe kot celote«. Tudi v kontekstu posameznega podjetja so to prazne besede. Kot ugotavlja članek iz Forbesa, to dejansko pomeni le, da »podjetja lahko zasebno mečejo denar svojim delničarjem in direktorjem, hkrati pa ohranjajo javno podobo o izjemni socialni občutljivosti in zglenem dobrotništvu.«

Toda v splošnem družbenem kontekstu je koncept deležnikov še bolj zahrbten, ker zavrača vsako idejo demokracije, ki ji vladajo ljudje, v korist vladavine korporativnih interesov.

Družba ni več razumljena kot življenjska skupnost, temveč kot podjetje, katerega donosnost je edini veljaven cilj človekove dejavnosti. Schwab je to agendo postavil že leta 1971 v svoji knjigi Moderne Unternehmensführung im Maschinenbau (Moderno upravljanje podjetij v strojništvu), kjer je njegova uporaba izraza »deležniki« (die Interessenten) dejansko redefinirala ljudi ne več kot državljane, svobodne posameznike ali del skupnosti, ampak kot stranske udeležence velikega komercialnega podjetja.

Cilj življenja vsakega posameznika je postal »doseči dolgoročno rast in blaginjo« za to podjetje - z drugimi besedami, zaščititi in povečati bogastvo kapitalistične elite. Vse to je postalo še bolj jasno leta 1987, ko je Schwab svoj Evropski forum za upravljanje preimenoval v Svetovni ekonomski forum (World Economic Forum - WEF). WEF se na lastni spletni strani opisuje kot »globalna platforma za javno-zasebno sodelovanje«, pri čemer občudovalci opisujejo, kako ustvarja »partnerstva med poslovneži, politiki, intelektualci in drugimi voditelji družbe, da bi »opredelili, razpravljali in pospeševali ključna vprašanja na področju globalne ureditve«.

»Partnerstva«, ki jih ustvarja WEF, so namenjena nadomestitvi demokracije z globalnim vodstvom izvoljenih in neizvoljenih posameznikov, katerih naloga ni delovati v dobro javnosti, temveč javnost podrediti interesom 1 % najbogatejših s čim manj vmešavanja vseh nas. V knjigah, ki jih Schwab piše za javnost, se izraža v dvoličnih klišejih korporativnega leporečja in lažne ekologije. Vedno znova se pojavljajo enake parole. V knjigi Oblikovanje prihodnosti 4. industrijske revolucije: Vodnik za izgradnjo boljšega sveta Schwab govori o »vključitvi deležnikov in razdelitvi koristi« ter o »trajnostnih in vključujočih partnerstvih«, ki nas bodo vse vodile do »vključujočo, trajnostno in uspešno prihodnost«! (1) Za temi leporečjem se skriva resnični namen, ki poganja njegov »kapitalizem deležnikov«, ki ga je vztrajno zagovarjal na konferenci WEF 2020 v Davosu, to pa sta zaslužek in izkoriščanje.

Na primer, v svoji knjigi The Fourth Industrial Revolution iz leta 2016 Schwab piše o uberizaciji dela in posledičnih prednostih za podjetja, zlasti hitro rastoča zagonska podjetja v digitalnem gospodarstvu: »Ker človeške platforme v oblaku delavce uvrščajo med samozaposlene, trenutno ni zahteve po plačilu minimalnih plač, davkov delodajalcev in socialnih prejemkov«. (2) Ista kapitalistična brezčutnost se kaže v njegovem odnosu do ljudi, ki se bližajo koncu delovnega dobe in potrebujejo zaslužen počitek: »Staranje je gospodarski izziv, ker razen, če se upokojitvena starost drastično poveča, da lahko starejši člani družbe še naprej prispevajo k delovni sili (gospodarski imperativ, ki ima veliko gospodarskih koristi), delovno sposobno prebivalstvo upada hkrati z naraščanjem odstotka vzdrževanih starejših.« (3)

Vse na tem svetu zreducira glede na gospodarske izzive, gospodarske potrebe in gospodarske koristi za vladajoči kapitalistični razred.

Mit o napredku že dolgo uporablja 1 % najbogatejših, da prepričajo ljudi, da sprejmejo tehnologije, namenjene izkoriščanju in nadzoru nad nami, Schwab tudi stavi na to karto, ko izjavi, da »četrta industrijska revolucija predstavlja pomemben vir upanja za nadaljevanje človeškega razvoja, ki je za milijarde ljudi po letu 1800 dramatično povečal kakovost življenja.« (4) Navdušeno nadaljuje: »Četrta industrijska revolucija je novo poglavje v človekovem razvoju, enakovredni prvi, drugi in tretji industrijski revoluciji.« (5)

A dobro se zaveda, da tehnologija ni ideološko nevtralna, kot nekateri radi trdijo. Pravi, da se tehnologije in družbe med seboj oblikujejo. »Navsezadnje so tehnologije, vezane na to, kako stvari vemo, kako se odločamo in kako razmišljamo o sebi in drug o drugih. Povezani smo z našo identiteto, pogledom na svet in potencialno prihodnostjo. Od jedrskih tehnologij do vesoljske tekme, pametnih telefonov, družbenih omrežij, avtomobilov, medicine in infrastrukture - pomen tehnologij jih naredi politične. Tudi koncept »razvite« države implicitno sloni na sprejemanju tehnologij in njihovem gospodarskem in družbenem pomenu.« (6)

Tehnologija za kapitaliste, ki stojijo za njo, nikoli ni bila namenjena družbenemu dobremu, ampak zgolj dobičku, Schwab pa je povsem jasno povedal, da enako velja za njegovo četrto industrijsko revolucijo.
Kot pravi: »Tehnologije četrte industrijske revolucije so resnično prevratne – rušijo obstoječe načine zaznavanja, računanja, organiziranja, delovanja in upravljanja. Predstavljajo povsem nove načine ustvarjanja vrednosti za organizacije in državljane.« (7)

Če pomen izraza »vrednost« ni bil jasen, navaja nekaj primerov: »Droni predstavljajo novo vrsto zaposlenih, ki zmanjšujejo stroške dela, ker opravljajo dela, ki so nekoč vključevala resnične ljudi« (8) in »uporaba vedno naprednejših algoritmov hitro pospešuje produktivnost zaposlenih - na primer pri uporabi klepetalnic z namenom povečati prodajo (in vse pogosteje nadomestijo) »klepet v živo« za interakcije s strankami.« (9) Schwab v četrti industrijski revoluciji podrobno razpravlja o čudežih njegovega pogumnega novega sveta, ki zmanjšuje stroške in povečuje dobiček.

Pojasnjuje: »Prej, kot večina pričakuje, bodo različni poklici od pravnikov, finančnih analitikov, zdravnikov, novinarjev, računovodij, zavarovalnic ali knjižničarjev, delno ali popolnoma avtomatizirani.« »Tehnologija napreduje tako hitro, da Kristian Hammond, soustanovitelj podjetja Narrative Science, specializiranega za avtomatizirano generiranje besedil, napoveduje, da bi do sredine leta 2020 90 % medijskih novic lahko ustvaril algoritem, večinoma brez kakršnega koli človekovo posredovanje (razen zasnove algoritma)«. (10)

Ta gospodarska smer povečuje Schwabovo navdušenje nad »revolucijo, ki bistveno spreminja način našega življenja, dela in medsebojnih odnosov«. (11) Schwab pesniško 4. Industrijsko revolucijo dojema kot razvoj, ki »ni podoben ničemur, kar je človeštvo že doživelo«. (12) »Upoštevajte neomejene možnosti, da se milijarde ljudi povežejo z mobilnimi napravami, kar povzroči neprimerljivo procesorsko moč, zmogljivosti shranjevanja in dostop do znanja. Ali pomislite na neverjetno sotočje nastajajočih tehnoloških prebojev, ki zajema široka področja, kot so umetna inteligenca (AI), robotika, internet stvari (IoT), avtonomna vozila, 3D tiskanje, nanotehnologija, biotehnologija, znanost o materialih, shranjevanje energije in kvantno računalništvo, če naštejemo le nekatere. Mnoge od teh novosti so v povojih, vendar v svojem razvoju že dosegajo prebojno točko, saj se med seboj gradijo in povečujejo v zlitju tehnologij v fizičnem, digitalnem in biološkem svetu.« (13)

Prav tako se veseli večjega spletnega izobraževanja, ki vključuje »uporabo navidezne in razširjene resničnosti« za »dramatično izboljšanje izobraževalnih rezultatov« (14), do senzorjev, »nameščenih v domovih, oblačilih in dodatkih, mestih, prometnih in energetskih omrežjih« (15) in pametnih mest z njihovimi najpomembnejšimi »podatkovnimi platformami«. (16)

»Vse stvari bodo pametne in povezane z internetom,« pravi Schwab, to pa se bo razširilo tudi na živali, saj »lahko senzorji, povezani z živino, komunicirajo med seboj prek mobilnega omrežja«. (17) Všeč mu je ideja o »tovarnah pametnih celic«, ki bi lahko omogočile »pospešeno proizvodnjo cepiv« (18) in »tehnologije za velike podatke«. (19)

Zagotavlja nam, da bodo s tem »zagotovili nove in inovativne načine za storitve državljanom in strankam« (20), ne bomo pa smeli več nasprotovati podjetjem, ki imajo koristi od izkoriščanja in prodaje informacij o vseh vidikih našega osebnega življenja. »Vzpostavitev zaupanja v podatke in algoritme, ki se uporabljajo za odločanje, bo ključnega pomena,« vztraja Schwab. »Zaskrbljenost državljanov glede zasebnosti in vzpostavljanja odgovornosti v poslovnih in pravnih strukturah bo zahtevala prilagoditve v razmišljanju.« (21)


Konec koncev je jasno, da se vse to tehnološko navdušenje vrti zgolj okoli dobička ali »vrednosti«, kot to Schwab raje imenuje v svojem leporečju 21. stoletja. Tako bo tehnologija veriženja blokov (blockchain) fantastična in bo povzročila »eksplozijo tržnega premoženja, saj lahko na verigi gostujejo vse vrste izmenjave vrednosti«. (22) Uporaba tehnologije, dodaja Schwab, »bi lahko bila gonilna sila množičnih pretokov vrednosti v digitalnih izdelkih in storitvah, ki bi zagotovila varne digitalne identitete, s katerimi bi lahko novi trgi postali dostopni vsem, ki so povezani z internetom.« (23) Na splošno je interes 4IR za vladajočo poslovno elito ta, da bo »ustvaril povsem nove vire vrednosti« (24) in »ustvaril ekosisteme ustvarjanja vrednosti, ki si jih ni mogoče predstavljati z miselnostjo, zataknjeno v tretji industrijski revoluciji«. (25) Schwab priznava, da tehnologije 4IR, uvedene prek 5G, ogrožajo našo svobodo brez primere: »Orodja četrte industrijske revolucije omogočajo nove oblike nadzora in druge načine nadzora, ki nasprotujejo zdravi, odprti družbi«. (26)

A to mu ne preprečuje, da jih ne bi predstavil v pozitivni luči, saj meni, da se bo »kriminal verjetno zmanjšal zaradi združevanja senzorjev, kamer, umetne inteligence in programske opreme za prepoznavanje obrazov«. (27) Z nekaj naslade opisuje, kako lahko te tehnologije »vdirajo v dosedanji zasebni prostor naših misli, berejo naše misli in vplivajo na naše vedenje.« (28)

Schwab napoveduje: »Z izboljšanjem zmogljivosti na tem področju se bo povečala skušnjava organov kazenskega pregona in sodišč, da s tehnikami ugotovijo verjetnost kriminalne dejavnosti, ocenijo krivdo ali celo poiščejo spomine neposredno iz možganov ljudi. Tudi prehod državne meje bo nekega dne morda vključeval podroben pregled možganov za oceno posameznikovega varnostnega tveganja.« (29)

Včasih šefa WEF-a zanese strast do znanstvenofantastične prihodnosti, v kateri so »vesoljska potovanja na dolge razdalje in jedrska fuzija običajni« (30) in v katerih lahko »naslednji trendovski poslovni model« vključuje »trgovanje z dostopom do misli, da se prihrani čas, namesto da samo z mislijo vtipkate objavo v družbenem omrežju« (31) Govor o »vesoljskem turizmu« pod naslovom »Četrta industrijska revolucija in zadnja meja« (32) je skoraj smešen, prav tako pa tudi njegov predlog, da »svet, poln dronov, ponuja svet, poln možnosti«. (33) Toda bolj kot bralec spoznava svet, prikazan v Schwabovih knjigah, vse manj se zdi to smešno.

Resnica je, da je Schwab zelo vplivna osebnost, ki je v središču novega svetovnega reda, ki se trenutno vzpostavlja, transhumanist, ki sanja o koncu naravnega, zdravega človeškega življenja in skupnosti. Schwab to sporočilo vedno znova ponovi, kot da bi bil prepričan, da smo bili pravilno opozorjeni. »Čudovite inovacije, ki jih je sprožila četrta industrijska revolucija, od biotehnologije do umetne inteligence, na novo opredeljujejo, kaj pomeni biti človek,« (34) piše. »Prihodnost bo izzvala naše razumevanje, kaj pomeni biti človek tako z biološkega kot z družbenega stališča.« (35) »Že napredek nevrotehnologije in biotehnologije nas sili, da se vprašamo, kaj pomeni biti človek.« (36)

Podrobneje to opiše v knjigi Oblikovanje prihodnosti četrte industrijske revolucije: »Tehnologije četrte industrijske revolucije se ne bodo ustavile, ko bodo postale del fizičnega sveta okoli nas - postale bodo del nas. Nekateri od nas že čutijo, da so naši pametni telefoni postali podaljšek nas samih. Današnje zunanje naprave - od nosljivih računalnikov do slušalk za navidezno resničnost - bodo skoraj gotovo postale vsadljive v naša telesa in možgane. Egzoskeleti in protetika bodo povečali našo fizično moč, napredek v nevrotehnologiji pa bo povečal naše kognitivne sposobnosti. Postali bomo bolj sposobni manipulirati z lastnimi geni in z geni otrok. Ta dogajanja odpirajo globoka vprašanja: Kje potegnemo mejo med človekom in strojem? Kaj pomeni biti človek?« (37)

Celoten del te knjige je posvečen temi »Spreminjanje človeka«. Tu se slini nad »zmožnostjo novih tehnologij, da dobesedno postanejo del nas«, in prikliče kiborško prihodnost, ki vključuje »zanimive mešanice digitalnega in analognega življenja, ki bodo na novo opredelile našo naravo«. (38) Zapisal je: »Te tehnologije bodo delovale v naši lastni biologiji in spremenile naš odnos do sveta. Sposobni smo prestopiti meje telesa in duha, povečati naše fizične sposobnosti in celo trajno vplivati na samo življenje.« (39) Zdi se, da nobena meja ni predaleč za Schwaba, ki sanja o »aktivnih vsadljivih mikročipih, ki razbijajo kožno pregrado našega telesa«, »pametnih tetovažah«, »biološkem računalništvu« in »organizmih po meri«. (40)


Z veseljem poroča, da so »senzorji, pomnilniška stikala in vezja lahko kodirani v običajnih človeških črevesnih bakterijah« (41), da lahko »pametni prah, z nizi računalnikov z antenami, veliko manjši od zrnca peska, deluje v telesu, ter da bodo »vsadljive naprave verjetno pomagale tudi pri sporočanju misli, ki so običajno izražene ustno prek »vgrajenega« pametnega telefona, in potencialno neizraženih misli ali razpoloženja z branjem možganskih valov in drugih signalov. (42) V svetu Schwaba in 4IR je na vidiku »sintetična biologija«, ki tehnokratskim kapitalističnim vladarjem sveta daje »sposobnost prilagajanja organizmov z urejanjem DNK«. (43)

Ideja o nevrotehnologiji, v kateri bodo ljudem v možgane vgradili popolnoma umetne spomine, zadostuje, da se nekateri od nas počutimo slabo, kot tudi zaradi »možnosti povezave možganov z VR prek kortikalnih modemov, vsadkov ali nanobotov«. (44)

Težko si je priznati, da je to vse - seveda! - v največjem interesu kapitalističnega dobičkarstva, saj »napoveduje nove industrije in sisteme za ustvarjanje vrednosti« in »predstavlja priložnost za ustvarjanje povsem novih vrednotnih sistemov v četrti industrijski revoluciji«. (45) Kaj pa »biotiskanje organskih tkiv« (46) ali predlog, da bi »živali lahko ustvarili za proizvodnjo farmacevtskih izdelkov in drugih oblik zdravljenja?« (47)

Etični pomisleki, kdorkoli?

Očitno je vse dobro za Schwaba, ki z veseljem naznani: »Dan, ko so bile krave zasnovane tako, da v mleku proizvajajo element strjevanja krvi, ki ga hemofiliki nimajo, ni daleč. Raziskovalci so že začeli s projektiranjem genomov prašičev z namenom gojenja organov, primernih za človeško presaditev.« (48)

To ni konec nočne more. Že od zloveščega evgeničnega programa nacistične Nemčije, v katero se je rodil Schwab, človeška družba takšno znanost zavrača. Zdaj pa Schwab očitno meni, da je evgenika spet aktualna, in glede genetskega inžinirigna napoveduje: »Da je zdaj veliko lažje natančno manipulirati s človeškim genomom v zarodkih, ki so sposobni preživeti, kar pomeni, da bomo verjetno videli prihod dizajniranih dojenčkov, ki imajo posebne lastnosti ali so odporni proti določeni bolezni.« (49) Kevin Warwick v zloglasni transhumanistični razpravi iz leta 2002 I, Cyborg, napoveduje: »Ljudje se bodo lahko razvijali tako, da bodo izkoristili superinteligenco in dodatne sposobnosti, ki jih ponujajo stroji prihodnosti, tako da se jim bodo pridružili. Vse to kaže na razvoj nove človeške vrste, ki je v svetu znanstvene fantastike znana kot 'kiborgi'. To ne pomeni, da morajo vsi postati kiborgi. Če ste s svojim človeškim stanjem zadovoljni, naj bo tako, lahko ostanete takšni, kot ste. A bodite pozorni - tako kot smo se ljudje pred leti ločili od svojih bratrancev šimpanzov, se bodo tudi kiborgi ločili od ljudi. Tisti, ki ostanejo kot ljudje, bodo verjetno postali podvrsta. Takšni ljudje bodo kar so bili šimpanzi nekoč.« (50)

Zdi se, da Schwab namiguje na podobno prihodnost »nadrejene« okrepljene umetne nadčloveške elite, ki se ločuje od rojenega sužnja, v tem še posebej obsojajočemu odlomku iz četrte industrijske revolucije: »Smo na pragu radikalne sistemske spremembe, ki zahteva od ljudi, da se nenehno prilagajajo. Posledično smo lahko priča vse večji polarizaciji sveta, ki jo zaznamujejo tisti, ki sprejemajo spremembe, in tisti, ki se jim upirajo. »To povzroča neenakost, ki presega družbeno opisano do zdaj. Ta ontološka neenakost bo ločila tiste, ki se prilagajajo, od tistih, ki se upirajo - materialne zmagovalce in poražence v vseh pomenih besed. Zmagovalci bodo morda celo imeli koristi od neke oblike radikalnega človeškega izboljšanja, ki ga povzročajo nekateri segmenti četrte industrijske revolucije (na primer genski inženiring), zaradi katerih bodo poraženci prikrajšani. To tvega nastanek razrednih konfliktov in drugih spopadov, ki se bodo razlikovali od vsega, kar smo videli do zdaj.« (51)

Schwab je že leta 2016 govoril o »veliki preobrazbi« (52) in je očitno odločen, da bo naredil vse, kar je v njegovi neposredni moči, da bi ustvaril svoj evgenično navdihnjeni transhumanistični svet umetnega nadzora in eksponentnega dobička. Toda, kot je razkril njegov sklic na »razredne konflikte«, ga očitno skrbi možnost »družbenega odpora« (53) in kako napredovati, »če bodo tehnologije deležne velikega odpora javnosti«. (54) Schwabove letne konference WEF v Davosu že dolgo spremljajo protikapitalistični protesti, Schwab se kljub trenutni ohromljenosti radikalne levice dobro zaveda možnosti ponovnega in morda širšega nasprotovanja njegovemu projektu, s tveganjem »zamer, strahu in političnih prevratov«. (55) V svoji najnovejši knjigi podaja zgodovinski kontekst in ugotavlja, da je bila »antiglobalizacija močna v obdobju pred leti 1914 in do leta 1918, nato manj v dvajsetih letih 20. stoletja, vendar je ponovno zaživela v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot posledica velike depresije«. (56)


Ugotavlja, da je v zgodnjih 2000-ih letih »politični in družbeni odziv proti globalizaciji neusmiljeno nabiral moči« (57) pravi, da so bili »socialni nemiri« v zadnjih dveh letih razširjeni po vsem svetu, med drugim omenja rumene jopiče v Franciji. in se sklicuje na »mračni scenarij«, da se »lahko isto ponovi.« (58)

Torej, kako naj bi pošten tehnokrat uvedel svojo najljubšo prihodnost za svet brez soglasja svetovne javnosti? Kako lahko Schwab in njegovi prijatelji milijarderji nam vsilijo svojo favorizirano družbo? Eden od odgovorov je neusmiljena propaganda pranja možganov, ki so jo sprožili množični mediji in akademski svet v lasti 1-odstotne elite - kar radi imenujejo »pripoved«. Za Schwaba nepripravljenost večine človeštva, da skoči na svoj 4IR ekspres, odraža tragedijo, da »svetu manjka dosledna, pozitivna in skupna pripoved, ki bi opisovala priložnosti in izzive četrte industrijske revolucije, pripovedi, ki je bistvenega pomena, če želimo opolnomočiti raznolikost posameznikov in skupnosti in se izogniti splošnemu odporu proti temeljnim spremembam, ki potekajo.« (59)
Dodaja: »Zato je ključnega pomena, da pozornost in energijo vlagamo v sodelovanje med zainteresiranimi stranmi prek akademskih, družbenih, političnih, državnih in industrijskih meja. Te interakcije in sodelovanja so potrebna za ustvarjanje pozitivnih, skupnih in z upanjem polnih pripovedi, ki posameznikom in skupinam z vseh koncev sveta omogočajo, da sodelujejo in izkoristijo trenutne spremembe.« (60)

Ena od teh »pripovedi« prikriva razloge, zaradi katerih je treba tehnologijo 4IR čim prej namestiti povsod po svetu. Schwab je razočaran, ker »več kot polovica svetovnega prebivalstva - približno 3,9 milijarde ljudi - še vedno ne more dostopati do interneta« (61), pri čemer 85 % prebivalstva držav v razvoju ostaja brez povezave in zato nedosegljivo v primerjavi z 22 % v razvitem svetu. Dejanski cilj 4IR je izkoriščanje te populacije za dobiček prek globalnega tehno-imperializma, vendar tega seveda ni mogoče navesti v propagandni »pripovedi«, ki je potrebna za prodajo načrta. Namesto tega je treba njihovo poslanstvo predstaviti, kot to počne Schwab, kot ponudbo za »razvoj tehnologij in sistemov, ki služijo distribuciji ekonomskih in družbenih vrednot, kot so dohodek, priložnosti in svoboda, vsem zainteresiranim stranem.« (62)

Schwab se milostno postavlja v vlogo varuha prebujenih liberalnih vrednot in izjavi: »Inkluzivno razmišljanje presega razmišljanje o revščini ali marginaliziranih skupnostih zgolj kot o odstopanju - nekaj, kar lahko rešimo. Prisili nas, da se zavedamo, da so 'naši privilegiji na istem zemljevidu kot njihovo trpljenje'. Presega prihodke in prejemke, čeprav so ti še vedno pomembni. Namesto tega vključitev zainteresiranih strani in razdelitev koristi širita svoboščine za vse.« (63)

Ista tehnika lažne »pripovedi«, je namenjena zavajanju dobro mislečih državljanov, da podpirajo imperialistično kapitalistično shemo, je bila v veliki meri uporabljena v zvezi s podnebnimi spremembami. Schwab je seveda velik oboževalec Grete Thunberg, ki je po protestu v Stockholmu komajda uspela vstati s pločnika, v naslednjem hipu pa je stala med milijarderji WEF v Davosu.

Schwab podpira tudi predlagani Globalni dogovor za naravo (New Deal for Nature), zlasti preko gibanja Voice for the Planet, ki ga je ustanovil WEF v Davosu leta 2019 s pomočjo organizacije za mlade Global Shapers, ki jo je Schwab ustanovil leta 2011 in jo je pravilno opisala raziskovalna novinarka Cory Morningstar kot »groteskni prikaz korporacijske manipulacije, ki se kaže kot dobrohotna«.

Schwab v svoji knjigi za leto 2020 dejansko opisuje način, kako se lahko lažni »mladinski aktivizem« uporablja za doseganje njegovih kapitalističnih ciljev. V izjemno odkritem odlomku piše: »Mladinski aktivizem se po vsem svetu povečuje, revolucije pa pospešujejo družbeni mediji, ki povečujejo mobilizacijo v takšni meri, kot bi bila prej nemogoča. Ima različne oblike, od neinstitucionalizirane politične udeležbe do demonstracij in protestov, in obravnava tako raznolika vprašanja, kot so podnebne spremembe, gospodarske reforme, enakost spolov in pravice LGBTQ. Mlada generacija je v ospredju gibanja družbenih sprememb. Ni dvoma, da bo to katalizator sprememb in vir kritičnega zagona za Great Reset.« (64)

Pravzaprav je ultraindustrijska prihodnost, ki jo predlaga Schwab, vse drugo kot zelena. Ne zanima ga narava, ampak »naravni kapital« in »spodbujanje naložb v zelene trge in trge socialnih prebojev.« (65) Onesnaženje pomeni, da je dobiček in okoljska kriza samo še ena poslovna priložnost, kot podrobno opisuje v četrti industrijski revoluciji: »V tem revolucionarnem novem industrijskem sistemu se ogljikov dioksid iz onesnaževanja toplogrednih plinov spremeni v prednost, ekonomija zajemanja in shranjevanja ogljika zaradi stroškov in onesnaževanja postajajo donosni objekti za zajemanje in uporabo ogljika. Še pomembnejše pa bo, da bo podjetjem, vladam in državljanom pomagalo, da se bolje zavedajo in se vključijo v strategije aktivnega obnavljanja naravnega kapitala, kar bo omogočilo inteligentno in regenerativno uporabo naravnega kapitala za vodenje trajnostne proizvodnje in porabe ter omogočilo obnovitev biotske raznovrstnosti na ogroženih območjih.« (66)

Schwabove »rešitve« za gromozansko škodo, ki jo je našemu naravnemu svetu povzročil industrijski kapitalizem, vključujejo več istega strupa oziroma še hujšega.

Geoinženiring je eden njegovih najljubših: »Predlogi vključujejo namestitev velikanskih ogledal v stratosferi za odbijanje sončnih žarkov, kemično sejanje ozračja za povečanje količine padavin in uporabo velikih strojev za odstranjevanje ogljikovega dioksida iz zraka.« (67) dodaja: »Trenutno si predstavljamo nove pristope s kombinacijo tehnologij četrte industrijske revolucije, kot so nanodelci in drugi napredni materiali.« (68) Kot vsa podjetja in prokapitalistične nevladne organizacije, ki podpirajo New Deal for Nature, je tudi Schwab popolnoma in globoko neekološki. Zanj »največja možnost« »čiste« in »trajnostne« energije vključuje jedrsko fuzijo (69) in se veseli dneva, ko bodo sateliti »planet prekrili s komunikacijskimi potmi, ki bi lahko pomagale povezati več kot 4 milijarde ljudi, ki še vedno nimajo dostopa do spleta.« (70)

Schwab prav tako zelo obžaluje birokratske ovire, ki preprečujejo neoviran nadaljnji pohod gensko spremenjene hrane, in opozori, da »bo globalna varnost preskrbe s hrano dosežena le, če bodo predpisi o gensko spremenjenih živilih odražali, da je to varna metoda za izboljšanje pridelkov.« (71)

Globalno upravljanje Novega svetovnega reda, ki ga je predvidel Schwab, bo zajelo ves svet, zato je za njegovo uvedbo potrebno globalno upravljanje. Njegova najprimernejša prihodnost »bo nastala le z izboljšanim globalnim upravljanjem« (72), vztraja. »Potrebna je oblika učinkovitega globalnega upravljanja (73). Težava, ki jo imamo danes, je v morebitnem »primanjkljaju svetovnega reda« (74), trdi in neverjetno dodaja, da je Svetovna zdravstvena organizacija »preobremenjena in z vse manj denarja«. (75)

V resnici hoče povedati, da bo njegova družba 4IR / Great Reset delovala le, če bo hkrati vpeljana povsod na svetu, sicer »bomo ohromljeni v svojih poskusih reševanja in odzivanja na globalne izzive.« (76) Priznava: »Na kratko je globalno upravljanje v središču vseh teh drugih vprašanj.« (77)

Ta vseobsegajoči imperij ni navdušen nad idejo, da bi se katero koli prebivalstvo demokratično odločilo za drugo pot. Ti »tvegajo, da se bodo izolirali od svetovnih norm, zaradi česar bodo te države tvegale, da bodo zaostale v novem digitalnem gospodarstvu«, (78) opozarja Schwab.

Vsak občutek avtonomije in pripadnosti množici se šteje za grožnjo iz Schwabove imperialistične perspektive in bi jo bilo treba izkoreniniti v skladu s 4IR. Piše: »Posamezniki so svoje življenje najtesneje identificirali s krajem, etnično skupino, določeno kulturo ali celo jezikom. Pojav spletnega sodelovanja in povečana izpostavljenost idejam iz drugih kultur pomeni, da so identitete zdaj bolj zamenljive kot prej ... Zahvaljujoč kombinaciji zgodovinskih vzorcev migracij in poceni povezljivosti se družinske strukture na novo opredeljujejo.« (79)

Resnična demokracija v bistvu spada v isto kategorijo za Schwaba. Ve, da se večina ljudi ne bo prostovoljno strinjala z načrti, da bi uničila njihovo življenje in jih zasužnjila v svetovni tehnofašistični sistem izkoriščanja, zato se jim ne sme pustiti možnosti o odločanju. Zato je bil koncept »deležnikov« tako pomemben za Schwabov projekt. Kot smo že omenili, gre za negacijo demokracije, ki namesto tega daje poudarek »preseganju zainteresiranih strani za oblikovanje rešitev«. (80) Če je v ta postopek vključena javnost, ljudje, je to le na površinski ravni. Dnevni red je že določen, odločitve pa vnaprej sprejete v zakulisju. Schwab to dejansko prizna, ko piše: »Ponovno moramo vzpostaviti dialog med vsemi zainteresiranimi stranmi, da zagotovimo medsebojno razumevanje, ki še naprej gradi kulturo zaupanja med regulatorji, nevladnimi organizacijami, strokovnjaki in znanstveniki. Upoštevati je treba tudi javnost, ker mora sodelovati pri demokratičnem oblikovanju biotehnološkega razvoja, ki vpliva na družbo, posameznike in kulture.« (81)

Torej je treba tudi javnost upoštevati kot postransko zadevo. Ne gre za neposredno posvetovanje z javnostjo, ampak »razmislek«. In vloga ljudi bo zgolj »sodelovanje« pri »oblikovanju« biotehnološkega razvoja. Možnost, da javnost dejansko zavrne samo idejo biotehnološkega razvoja, je bila v celoti odstranjena zahvaljujoč namerno vgrajenim predpostavkam formule deležnikov. Isto sporočilo je implicirano v naslovu Schwabovega sklepa o oblikovanju prihodnosti četrte industrijske revolucije: »Kaj lahko storite za oblikovanje četrte industrijske revolucije.« (82)

Tehno-tiranije ni mogoče izpodbijati ali ustaviti, temveč le »oblikovati«. Schwab uporablja izraz »vodenje sistemov«, da opiše globoko nedemokratični način, na katerega nam 1 % vsiljuje svoj program, ne da bi nam dal priložnost, da rečemo »ne«.

Schwab piše: »Vodenje sistemov je gojiti skupno vizijo sprememb - sodelovati z vsemi deležniki globalne družbe - in nato ukrepati, da spremenimo način, kako sistem prinaša koristi in komu. Vodenje sistemov zahteva ukrepanje vseh zainteresiranih strani, vključno s posamezniki, poslovodnimi delavci, socialnimi vplivneži in oblikovalci politik.« (83)

Takšen nadzor s polnim spektrom od zgoraj navzdol označuje, kot »sistemsko upravljanje človeškega obstoja« (84), čeprav bi drugi morda raje imeli izraz »totalitarizem«.

Ena od značilnosti zgodovinskega fašizma v Italiji in Nemčiji je bila njegovo zavračanje neprijetnih omejitev za vladajoči razred (»narod« v fašističnem jeziku) kot sta demokracija in politični liberalizem. Vse to je bilo treba odstraniti s poti, da se omogoči pospešena »modernizacija« Blitzkriega.

Isti pristop je v Schwabovih pozivih k »gibčnemu upravljanju«, za katerega trdi, da »zaradi hitrosti tehnološkega razvoja in številnih značilnosti tehnologij prejšnji cikli in procesi oblikovanja politike postanejo neustrezni.« (85) »Zamisel o reformiranju upravljavskih modelov za spopadanje z novimi tehnologijami ni nova, vendar je nujnost tega veliko večja glede na moč današnjih nastajajočih tehnologij ... koncept gibčnega upravljanja skuša prilagoditi okretnosti in fluidnosti, prilagodljivost samih tehnologij in akterjev v zasebnem sektorju, ki jih uporabljajo.« (86) Besedna zveza »preoblikovanje modelov upravljanja za spopadanje z novimi tehnologijami« je pomenljiva.

Tako kot v fašizmu je treba tudi tokrat družbene strukture znova izumiti, da bodo ustrezale zahtevam kapitalizma in njegovih tehnologij, ki povečujejo dobiček.

Schwab pojasnjuje, da bi njegovo »gibčno upravljanje« vključevalo oblikovanje tako imenovanih političnih laboratorijev – »zaščitenih prostorov v vladi z izrecnim pooblastilom za eksperimentiranje z novimi metodami razvoja politike z uporabo agilnih načel« - in »spodbujanje sodelovanja med vladami in podjetji pri ustvarjanju »razvojnega peskovnika« in »eksperimentalne preskusne točke« za razvoj predpisov z uporabo iterativnih, medsektorskih in prilagodljivih pristopov.« (87)

Za Schwaba je vloga države, da pospešuje kapitalistične cilje, ne pa da jih zadržuje v kakršni koli obliki nadzora. Čeprav je Schwab naklonjen vlogi države pri korporativnem prevzemu našega življenja, je manj navdušen nad njeno regulativno funkcijo, ki bi lahko upočasnila dotok dobička v zasebne roke, zato predvideva »razvoj zasebni regulatorjev, ki tekmujejo na trgih.« (88)

Schwab v svoji knjigi iz leta 2018 razpravlja o problematičnih predpisih in o tem, kako najbolje »preseči te meje« v okviru podatkov in zasebnosti. Izpostavil je predlog »javno-zasebnih sporazumov o izmenjavi podatkov, ki »razbijejo steklo v nujnih primerih.« Ti se začnejo uporabljati le v vnaprej dogovorjenih izrednih okoliščinah (na primer pandemija) in lahko pomagajo zmanjšati zamude in izboljšati usklajevanje oseb, ki se prvi odzovejo, začasno pa dovolijo izmenjavo podatkov, ki bi bila v običajnih okoliščinah nezakonita.« (89)

Smešno je bilo, da je dve leti kasneje res prišlo do »pandemije« in te »vnaprej dogovorjene izredne okoliščine« so postale resničnost. To za Schwaba ne bi smelo biti presenečenje, saj je njegov WEF oktobra 2019 soorganiziral razvpito konferenco Event 201, ki je oblikovala izmišljeno pandemijo koronavirusa. In Schwab je porabil le malo časa, da je izdal novo knjigo Covid-19: The Great Reset, v soavtorstvu s Thierryjem Malleretom, ki vodi nekaj, kar se imenuje Mesečni barometer, »jedrnato napovedno analizo, ki jo nudijo zasebni vlagatelji, globalni izvršni direktorji in mnenja - in odločevalci «. (90) Knjiga, objavljena julija 2020, želi predstaviti »ugibanja in ideje o tem, kako bi lahko in bi morda moral deloval svet po pandemiji". (91)

Schwab in Malleret priznavata, da je Covid-19 »ena najmanj smrtonosnih pandemij, ki jih je svet doživel v zadnjih 2000 letih«, in dodata, da »bodo posledice COVID-19 v smislu zdravja in umrljivosti blage v primerjavi s prejšnjimi pandemijami.« (92)

Kakor dodajata: »Ne predstavlja eksistencialne grožnje ali šoka, ki bI pustil svoj pečat na svetovnem prebivalstvu desetletja.« (93) Toda neverjetno je, da je ta »blaga« bolezen hkrati predstavljena kot izgovor za družbene spremembe brez primere pod geslom Great Reset! Čeprav izrecno izjavljata, da Covid-19 ne predstavlja večjega »šoka«, avtorja večkrat uporabita isti izraz za opis širšega vpliva krize. Schwab in Malleret uvrščata Covid-19 v dolg seznam zgodovinskih dogodkov, ki so omogočili nenadne in pomembne spremembe v družbi.

Posebej se sklicujeta na drugo svetovno vojno: »Druga svetovna vojna je bila najpomembnejša transformacijska vojna, ker je povzročila ne le temeljne spremembe globalnega reda in svetovnega gospodarstva, temveč tudi korenite premike v družbenih stališčih in prepričanjih, ki so sčasoma utrli pot radikalno novi politiki in o socialnim pogodbam (na primer ženske, ki se pridružijo delovni sili, preden postanejo volivke). Očitno obstajajo temeljne razlike med pandemijo in vojno (ki jih bomo podrobneje obravnavali na naslednjih straneh), vendar je obseg njihove preobrazbene moči primerljiv. Oba bi lahko pomenila transformacijsko krizo prej nepredstavljivih razsežnosti.« (94)

Avtorja se pridružita številnim sodobnim »teoretikom zarote« pri neposredni primerjavi med Covid-19 in 11. septembrom: »Podobno se je zgodilo po terorističnih napadih 11. septembra 2001. Po vsem svetu so bili novi varnostni ukrepi, kot je uporaba široko razširjenih kamer, Zahteva po elektronskih osebnih izkaznicah in prijava in odjava zaposlenih ali obiskovalcev je postala običajna. Takrat so bili ti ukrepi ocenjeni kot skrajni, danes pa se uporabljajo povsod in veljajo za 'normalne'.« (95)

Ko kateri koli tiran izjavi, da ima pravico vladati nad prebivalstvom, ne da bi upošteval njihova stališča, svojo diktaturo rad opraviči s trditvijo, da je do tega moralno upravičen, ker je »razsvetljen«. Enako velja za tiranijo Schwabovega Great Reseta, ki ga poganja Covid. Schwab naj bi bil »razsvetljeno vodstvo«: »Nekateri voditelji in nosilci odločanja, ki so že bili v ospredju boja proti podnebnim spremembam, bodo morda želeli prednost šoka, ki ga je povzročila pandemija za izvajanje dolgotrajnih in širših okoljskih sprememb. Pandemijo bodo dejansko »dobro izkoristili«, tako da ne bodo pustili, da bi kriza propadla.« (96)

Globalna kapitalistična vladajoča elita se vsekakor trudi, da bi »izkoristila šok, ki ga je povzročila panika«, in nam že od prvih dni izbruha zagotavlja, da iz nekega nedoumljivega razloga v našem življenju nikoli ne more biti nič spet isto.

Schwab in Malleret sta navdušena nad uporabo okvirjev »nove normalnosti«, kljub priznanju, da je bil virus »blag«. »To je naš odločilni trenutek,« trdita. »Veliko stvari se bo spremenilo za vedno«. »Prišel bo nov svet.« »Družbeni preobrat, ki ga je sprožil COVID-19, bo trajal leta in morda tudi generacije.«

»Mnogi od nas razmišljajo, kdaj se bodo stvari normalizirale. Kratek odgovor je: nikoli.« (97)

Gresta celo tako daleč, da predlagata novo zgodovinsko prelomnico med »predpandemičnim obdobjem« in »popandemičnim svetom«. (98) Pišeta: »Prihajajo radikalne spremembe takšnih razsežnosti, da so se nekateri strokovnjaki sklicevali na dobo »pred koronavirusom« (BC) in po koronavirusu (AC).«

Še naprej bomo presenečeni nad hitrostjo in nepričakovano naravo teh sprememb - saj se med seboj prepletajo, povzročajo posledice drugega, tretjega, četrtega in boljšega reda, kaskadne učinke in nepredvidene rezultate. S tem bodo oblikovali »novo normalnost«, ki se bo bistveno razlikovala od tiste, ki jo bomo postopoma puščali za seboj. Mnoga naša prepričanja in predstave o tem, kako bi lahko ali bi moral biti videti svet, bodo v tem procesu razbite.« (99)

Leta 2016 se je Schwab veselil »novih načinov uporabe tehnologije za spreminjanje vedenja« (100) in napovedal: »Obseg in širina razvijajoče se tehnološke revolucije bo prinesla gospodarske, družbene in kulturne spremembe v tako fenomenalnih razsežnostih, ki jih je skoraj nemogoče predvideti«. (101) Eden od načinov, na katere je upal, da bo njegova tehnokratska agenda napredovala, je bil, kot smo ugotovili, z lažnimi »rešitvami« za podnebne spremembe, ki so jih predlagali lažni zeleni kapitalisti. Pod naslovom »ponastavitev okolja« Schwab in Malleret navajata: »Na prvi pogled se lahko zdi, da sta pandemija in okolje le bratranca, ki sta v sorodu; vendar so veliko bližje in bolj prepletena, kot si mislimo.« (102)

Ena od povezav je, da je WEF uporabil podnebne in virusne »krize«, ki jim ustrezajo, da uveljavijo svojo agendo globalnega upravljanja. Kot sta povedala Schwab in njegov soavtor, »so globalne narave in jih je zato mogoče ustrezno obravnavati le na globalno usklajen način.« (103)

Druga povezava je način, da »popandemično gospodarstvo« in »zeleno gospodarstvo (104) vključujeta ogromen dobiček za skoraj sektorje velikih poslov.

Očitno je bila Covid-19 odlična novica za tiste kapitaliste, ki upajo, da bodo zaslužili z uničevanjem okolja.

Schwab in Malleret: »Prepričanje, da so strategije ESG imele koristi od pandemije in da jim bodo najverjetneje še koristile, potrjujejo različne raziskave in poročila. Zgodnji podatki kažejo, da je trajnostni sektor v prvem četrtletju 2020 presegel običajne prihodke.« (105)

Kapitalistični morski psi tako imenovanega »trajnostnega sektorja« si z veseljem manejo roke ob pričakovanju vsega denarja, ki ga bodo zaslužili zaradi fašističnega Great Reseta, v katerem je država v vlogi financiranja njihovega hinavskega dobičkarstva. Opomba Schwaba in Mallereta: »Ključ za preusmeritev zasebnega kapitala v nove vire za naravo pozitivne gospodarske vrednosti bo preusmeritev ključnih vzvodov politike in spodbud za javne finance kot del širše ekonomske ponastavitve.« (106)

»Politični dokument, ki ga je Systemiq pripravil v sodelovanju s Svetovnim ekonomskim forumom, ocenjuje, da bi lahko gradnja naravi domnevno prijaznega gospodarstva do leta 2030 predstavljala več kot 10 bilijonov dolarjev na leto ... Ponastavitve okolja ne bi smeli razumeti kot strošek, temveč kot naložbe, ki bodo ustvarile gospodarsko aktivnost in zaposlitvene možnosti.« (107)

Glede na prepletenost podnebne krize in krize Covid, ki jo je izpostavil Schwab, bi lahko domnevali, da je bil prvotni načrt Great Reseta nova normalnost na račun podnebne krize. Toda očitno visljevanje Grete Thunberg in sponzoriranih Extinction Rebellion, ni povzročila dovolj javne panike, da bi upravičila takšne ukrepe. Covid-19 popolnoma služi Schwabovim namenom, saj neposredna nujnost, ki jo predstavlja, omogoča, da se celoten postopek pospeši in požene brez ustreznega nadzora.

»Ta ključna razlika med časovnimi okvirji pandemije in podnebnimi spremembami ter izgubo narave pomeni, da tveganje pandemije zahteva takojšnje ukrepanje, ki mu bo sledil hiter rezultat, medtem ko podnebne spremembe in izguba narave zahtevajo tudi takojšnje ukrepanje, vendar rezultat (ali »prihodnja nagrada«, v žargonu ekonomistov) bo sledil le z določenim časovnim zamikom.« (108)

Za Schwaba in njegove prijatelje je Covid-19 velik pospeševalec vsega, kar nam že leta želijo vsiliti. Kot sta z Malleretom povedala: »Pandemija očitno zaostruje in pospešuje geopolitične trende, ki so bili očitni že pred izbruhom krize.« (109) »Pandemija bo s pospeševanjem tega prehoda pomenila prelomnico. Izkristaliziralo se je vprašanje in onemogočilo vrnitev v stanje pred pandemijo.« (110) Komaj lahko prikrijejo svoje navdušenje nad sedanjim razvojem dogodkov: »Pandemija bo še bolj pospešila inovacije in katalizirala tehnološke spremembe, ki že potekajo (primerljivo z učinkom poslabšanja, ki ga je imela na druga temeljna globalna in domača vprašanja) in »turbo polnjenje« katerega koli digitalnega poslovanja in digitalne dimenzije katerega koli delovanja.« (111)

»S pandemijo je »digitalna preobrazba«, na katero se že leta sklicuje toliko analitikov, ne da bi bili povsem prepričani, kaj to pomeni, našla svoj katalizator. Eden glavnih učinkov omejevanja bo širjenje in napredovanje digitalnega sveta na odločen in pogosto trajen način. »Aprila 2020 je več tehnoloških voditeljev opazilo, kako hitro in radikalno so potrebe, ki jih je povzročila zdravstvena kriza, pospešile sprejem širokega spektra tehnologij. V samo enem mesecu se je zdelo, da so se številna podjetja glede na tehnološki razvoj hitro napredovala za več let.« (112)

Usoda se je Klausu Schwabu očitno nasmehnila, saj je kriza Covid-19 uspela vsiliti skoraj vse vidike agende, ki jo je promoviral v zadnjih desetletjih. Tako on in Malleret z zadovoljstvom poročata, da »bo pandemija pospešila sprejem avtomatizacije na delovnem mestu in uvedbo več robotov v naše osebno in poklicno življenje.« (113)

Karantena po vsem svetu je, seveda, pomenila veliko finančno spodbudo za podjetja, ki ponujajo spletno nakupovanje.

Avtorja navajata: »Potrošniki potrebujejo izdelke, in, če ne morejo kupovati, se bodo neizogibno zatekli k spletnemu nakupu. Ko se bo navada začela uveljavljati, bodo ljudje, ki še nikoli niso kupovali prek spleta, bodo to storili, medtem ko se bodo ljudje, ki so bili prej spletni nakupovalci le občasno, se bodo vedno bolj zanašali na to. To se je pokazalo med karanteno. V ZDA sta Amazon in Walmart najela skupaj 250.000 delavcev, da bi ustregli povečanju povpraševanja in zgradila ogromno infrastrukturo za spletno dostavo. Ta pospešena rast e-trgovine pomeni, da bodo velikani spletne trgovine na drobno verjetno iz krize izšli še močnejši, kot so bili v predpandemični dobi.« (114)

Dodajata: »Ker nam bodo prek mobilnih telefonov in računalnikov prinašali več različnih stvari in storitev, bodo podjetja v tako raznolikih sektorjih, kot so e-trgovina, brezkontaktno poslovanje, digitalne vsebine, roboti in dobava brezpilotnih letal (če jih naštejemo le nekaj), uspevala. Podjetja, kot so Alibaba, Amazon, Netflix ali Zoom, niso slučajno postali »zmagovalci« karantene.« (115)

Vlade, ki so ujetnice Svetovnega gospodarskega foruma so podpirale velike korporacije in zahtevale »novo normalnost«, v kateri so se obogatele tehnološke korporacije.

Pozitivni učinki ukrepov zaradi Covida, se nikoli ne končajo za vse poslovne sektorje, ki bodo imeli koristi od četrte industrijske represije.

»Pandemija se lahko izkaže kot pospeševalka za spletnega izobraževanja,« ugotavljata Schwab in Malleret. »V Aziji je bil prehod na spletno izobraževanje še posebej opazen, saj se je močno povečalo število digitalnih vpisov študentov, veliko je višja ocena za podjetja s spletnim izobraževanjem in na voljo je več kapitala za zagonska podjetja.«

Poleti 2020 je bila smer trenda jasna: področje izobraževanja, tako kot v mnoga druga področja, bodo delno virtualna«. (116) »Socialno distanciranje lahko za nekaj časa omejuje izvajanje nekaterih športov, kar bo koristilo vedno močnejši širitvi e-športa. Tehnologija in digitalnost nista nikoli daleč!«. (117)

Podobne novice so tudi iz bančnega sektorja: »Spletne bančne interakcije so se med krizo povečale na 90 odstotkov, z 10 odstotkov, brez padca kakovosti«. (118) Prehod na spletno dejavnost, ki ga je navdihnil Covid, očitno koristi Big Techu, ki iz krize ustvarja izjemen dobiček, kot opisujeta avtorja: »Skupna tržna vrednost vodilnih tehnoloških podjetij je v času karantene dosegala rekord za rekordom, celo dvignila se je nad raven pred začetkom izbruha ... ta pojav verjetno ne bo kmalu minil, ravno nasprotno.« (119)

To je tudi dobra novica za vsa podjetja, ki jim ni treba več plačevati ljudi, da delajo zanje. Pri avtomatizaciji gre in je že od nekdaj njen namen zmanjševanje stroškov in s tem povečanje dobička kapitalistične elite. Kultura fašističnege ‘nove normalnosti’ bo zagotovila tudi donosne prednosti za določene poslovne sektorje, kot je industrija pakiranja, pojasnjujeta Schwab in Malleret.

»Pandemija bo zagotovo povečala naš poudarek na higieno. Nova obsedenost s čistočo bo še posebej pomenila ustvarjanje novih oblik embalaže. Spodbujeni bomo, da se izdelkov, ki jih kupujemo, ne dotikamo. Preprosti užitki, kot je vonj melone ali stiskanje sadja, lahko celo postanejo stvar preteklosti.« (120)

Avtorja opisujeta, kar deluje kot tehnokratski program, povezan z dobičkom, za »socialnim distanciranjem«, ki je (bil) ključni element Covid ukrepov.

Pišeta: »V takšni ali drugačni obliki bodo ukrepi za socialno in fizično distanciranje verjetno nadaljevali tudi po umiritvi pandemije, kar upravičuje odločitev mnogih podjetij iz različnih panog, da pospešijo avtomatizacijo. Čez nekaj časa se bodo trajne skrbi glede tehnološke brezposelnosti umirile, ko bodo družbe poudarjale potrebo po prestrukturiranju delovnega mesta na način, ki bo zmanjšal tesne človeške stike. Dejansko je tehnologija avtomatizacija še posebej primerna za svet, v katerem se ljudje ne morejo preveč približati ali so pripravljeni zmanjšati svoje interakcije«.

»Naš dolgotrajni in morda trajni strah pred okužbo z virusom (COVID-19 ali drugim) bo tako pospešil neusmiljen pohod avtomatizacije, zlasti na področjih, ki so najbolj dovzetna za avtomatizacijo.« (121)

Kot smo že omenili, so Schwaba že dolgo razočarali vsi tisti dolgočasni predpisi, ki kapitalistom preprečujejo, da bi zaslužili toliko denarja, kot bi si želeli, s poudarkom na ekonomsko nepomembnih vprašanjih, kot sta varnost in dobro počutje ljudi. Ampak - hura! - kriza Covid je bila popoln izgovor za odpravo velikih količin teh zastarelih ovir za blaginjo in rast.

Eno področje, na katerem že opuščajo vpletanje birokracije, je zdravje. Zakaj bi si kateri koli pravilno misleči deležnik predstavljal, da bi morala kakršna koli obveznost skrbnosti posegati v donosnost tega poslovnega sektorja? Schwab in Malleret sta presrečna, ko ugotavljata, da bo telemedicina »izkoristila« nujne primere zaradi Covida: »Pandemija se mora zaustaviti s kakršnimi koli razpoložljivimi sredstvi (poleg tega pa je treba med izbruhom nujno zaščititi zdravstvene delavce z omogočanjem dela na daljavo). Torej odpraviti tudi nekatere regulativne in zakonodajne ovire, povezane s sprejetjem telemedicine.« (122)

Odpuščanje predpisov je splošen pojav v novem normalnem svetovnem režimu, kot se pravita Schwab in Malleret: »Do danes so vlade pogosto ovirale hitrost sprejemanja novih tehnologij, tako da so dolgotrajno premišljevale o tem, kako bi moral izgledati najboljši regulativni okvir, toda kot zdaj kaže primer dostavljanja telemedicine in brezpilotnih letal, je možno dramatično pospeševanje, ki ga narekuje nujnost.

Med karanteno se je nenadoma zgodila globalna sprostitev predpisov, ki so prej ovirali napredek na področjih, kjer je bila tehnologija na voljo že leta, ker ni bilo na voljo boljše ali druge izbire. Kar je bilo do nedavnega nepredstavljivo, je nenadoma postalo mogoče ... Novi predpisi bodo ostali v veljavi.« (123)

Dodajata: »Trenutna nujnost spodbujanja, ne glede na vse, »brezstičnega gospodarstva« in posledična pripravljenost regulatorjev, da ga pospešijo, pomeni, da ni nobenih prepovedi.« (124) »Brez omejitev«.

Da ne bo pomote: to je jezik, ki ga je kapitalizem sprejel, ko se je odrekel pretvarjanju pred liberalno demokracijo in prešel v popolnoma fašistični način. Iz knjige Schwaba in Mallereta je razvidno, da je fašistično združevanje države in korporacij v korist slednjih podkrepilo njihov Great Reset.

Pojavljajo se fenomenalne vsote denarja iz javne denarnice v že polne žepe milijarderjev od samega začetka krize Covid: »Aprila 2020, ravno ko je pandemija začela zajemati svet, so vlade po svetu napovedale spodbujevalne programe v višini nekaj milijard dolarjev, kot da bi bilo skoraj istočasno uvedenih osem ali devet Marshallovih načrtov.« (125)

Nadaljujeta: »COVID-19 je prepisal številna pravila igre med javnim in zasebnim sektorjem. ... Dobronamerno (ali kako drugače) večje vmešavanje vlad v življenje podjetij in vodenje njihovega poslovanja bo odvisno od države in industrije, zato bo prevzelo veliko različnih oblik.« (126)

»Ukrepi, ki bi se pred pandemijo zdeli nepredstavljivi, bodo po vsem svetu morda postali standardni, saj vlade skušajo preprečiti, da bi se gospodarska recesija spremenila v katastrofalno depresijo.«

»Vlada bo vse pogosteje pozvana, naj deluje kot »plačnik v skrajni sili«, da prepreči ali zaustavi množična odpuščanja in uničenje podjetij, ki jih je povzročila pandemija. Vse te spremembe spreminjajo pravila »igre« ekonomske in monetarne politike.« (127)

Schwab in njegov kolega avtor pozdravljata možnost, da se povečana državna pooblastila uporabljajo za spodbujanje dobičkarstva v velikih podjetjih. Pišeta: »Ena izmed velikih lekcij zadnjih petih stoletij v Evropi in Ameriki je ta: akutne krize prispevajo k povečanju moči države. Tako je bilo vedno in ni razloga, da bi bilo pri pandemiji COVID-19 drugače.« (128)

Dodajata: »Vlade se bodo v prihodnost najverjetneje, vendar z različnimi stopnjami intenzivnosti odločile, da je v najboljšem interesu družbe, da spremenijo nekatera pravila igre in trajno poveča svojo vlogo.« (129) Ideja o ponovnem pisanju pravil igre spet zelo spominja na fašistični jezik kot seveda tudi ideja o trajnem povečevanju vloge države pri pomoči zasebnemu sektorju.

Dejansko je vredno primerjati stališče Schwaba glede tega vprašanja s stališčem italijanskega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, ki se je na gospodarsko krizo leta 1931 odzval z ustanovitvijo posebnega telesa za nujne primere L’Istituto mobiliare italiano, ki je pomagalo podjetjem.

Izjavil je, da je to »sredstvo za dinamično usmerjanje italijanskega gospodarstva v njegovo korporativno fazo, kar pomeni sistem, ki v osnovi spoštuje zasebno lastnino in pobude, vendar jih tesno povezuje z državo, ki jih ščiti, nadzoruje in ohranja.« (130)

Sumi o fašistični naravi Great Reset-a Schwaba seveda potrjujejo ukrepi policijske države, ki so bili uvedeni po vsem svetu, da bi zagotovili skladnost z »nujnimi« ukrepi zaradi Covida.

Brutalna moč, ki nikoli ne spi daleč pod površjem kapitalističnega sistema, postaja vse bolj vidna, ko stopi na fašistični oder, in to je zelo razvidno iz knjige Schwaba in Mallereta. Beseda »moč« se vedno znova uporablja v kontekstu Covida-19.

Včasih je to v poslovnem kontekstu, kot pri izjavah, da je »COVID-19 prisilil vse banke, da pospešijo digitalno preobrazbo, ki je zdaj tu in bo ostala« ali da bo »mikro preobrazba prisilila vsako podjetje v vsaki panogi, da preizkusi nove način poslovanja, dela in poslovanja«. (131) Toda včasih se nanaša neposredno na ljudi ali »potrošnike«, kot Schwab in njemu podobni najraje poimenujejo nas ljudi.

»Med karanteno je bilo veliko potrošnikov, ki se prej niso želeli preveč zanašati na digitalne aplikacije in storitve, zdaj pa so bili prisiljeni skoraj čez noč spremeniti svoje navade: gledanje filmov po spletu, namesto da bi šli v kino, v dostavo obrokov namesto odhoda restavracije, v pogovore s prijatelji na daljavo, namesto da bi jih srečali v živo, v debate s kolegi s pomočjo računalnika, namesto da bi klepetali ob kavi, v telovadbo na spletu, namesto da bi šli v telovadnico itd.«

»Digitalizacija življenja, ki smo jo bili prisiljeni sprejeti med karanteno, bo postala vse bolj sprejemljiva. Ker socialna in fizična distanciranost še naprej ostaja, se je zanašanje na digitalne platforme za komuniciranje, delo ali iskanje nasvetov ali naročanje stvari uveljavilo kot splošna navada.« (132)

V fašističnem sistemu posamezniki nimajo izbire, ali želijo izpolniti ukaze ali ne, kot sta Schwab in Malleret povsem jasno povedala glede tako imenovanega sledenja stikom: »Nobena prostovoljna aplikacija za sledenje stikom ne bo delovala, če ljudje niso pripravljeni posredovati svojih osebnih podatkov vladni agenciji, ki nadzoruje sistem; če kateri koli posameznik noče prenesti aplikacije (in zato prikriti informacije o morebitni okužbi, premikih in stikih), bodo to prizadelo vse nas.« (133)

Po njunem mnenju je to še ena velika prednost krize Covid pred okoljsko, ki bi lahko bila uporabljena za vsiljevanje njihovega nove normalnosti: »Medtem ko se za pandemijo večina državljanov strinja s potrebo po uvedbi prisilnih ukrepov, se bodo uprli omejevalnim politikam v primeru okoljskih tveganj, kjer je dokazom mogoče oporekati.« (134)

Ti »prisilni ukrepi«, s katerimi naj bi se vsi strinjali, bodo seveda vključevali nepredstavljive ravni fašističnega nadzora nad našim življenjem, zlasti v vlogi plačanih sužnjev. Schwab in Malleret pišeta: »Poslovna poteze bodo usmerjene k večjemu nadzoru; v dobrem ali slabem bodo podjetja opazovala in včasih beležila, kaj dela njihova delovna sila. Trend bi lahko bil v različnih oblikah, od merjenja telesnih temperatur s termičnimi kamerami do spremljanja prek aplikacije, kako zaposleni spoštujejo socialno distanciranje.« (135)

Verjetni bodo tudi takšni ali drugačni prisilni ukrepi, ki bodo prisilili ljudi, da sprejmejo cepivo Covid, ki se pripravlja. Schwab je tesen prijatelj Billa Gatesa in vodja ‘Velike Farmacije’ Henry McKinnell, predsednik in izvršni direktor Pfizerja, ga je pohvalil kot »osebo, ki je resnično predana plemenitim ciljem.«

Zato ni presenetljivo, da z Malleretom vztraja, da »popolne vrnitve v normalno stanje ni mogoče predvideti, preden je na voljo cepivo.« (136) Dodaja: »Naslednja ovira je politični izziv cepljenja dovolj ljudi po vsem svetu (skupaj smo tako močni kot najšibkejši člen) z dovolj visoko stopnjo skladnosti kljub porastu anticepilcev.« (137)

»Anticepilci« se tako pridružijo Schwabovemu seznamu groženj njegovemu projektu, skupaj z antiglobalizacijskimi in protikapitalističnimi protestniki, rumenimi jopiči in vsemi, ki so vpleteni v »razredne konflikte«, »družbeni odpor« in »politični odziv«.

Večino svetovnega prebivalstva je iz postopkov odločanja že izključilo pomanjkanje demokracije, ki jo želi pospešiti Schwab s svojo prevlado korporacij deležnikov, s svojim »gibčnim upravljanjem« in s totalitarnim »sistemskim upravljanjem človeškega obstoja«.

Toda kako si predstavlja, da bi se spopadel z »mračnim scenarijem« ljudi, ki so vstali proti njegovi veliki nenormalni realnosti in njegovi transhumanistični četrti industrijski revoluciji? Kakšno stopnjo »sile« in »prisilnih ukrepov« bi bil pripravljen sprejeti, da bi zagotovil začetek njegove tehnokratske nove dobe?

Vprašanje je grozljivo, vendar moramo upoštevati tudi zgodovinski primer režima 20. stoletja, v katerem se je Schwab rodil. Hitlerjeva nova nacistična normalnost naj bi trajala tisoč let, a se je porušila 988 let pred ciljem.

Samo zato, ker je Hitler z vso močjo upal, da bo njegov rajh trajal tisočletje, to še ni pomenilo, da je tako. Samo zato, ker Klaus Schwab in Thierry Malleret ter njihovi prijatelji pravijo, da zdaj vstopamo v četrto industrijsko revolucijo in bo naš svet spremenjen za vedno, to še ne pomeni, da je tako.

Ni treba, da sprejmemo njihovo novo normalnost. Ni treba, da se strinjamo z zahtevanim strahospoštovanjem. Ni nam treba jemati njihovih cepiv. Ni nam treba dovoliti, da nam vsadijo pametne telefone ali nam spreminjajo DNK. Ni nam treba hoditi naokoli z nagobčniki in pokorni, naravnost v njihov transhumanistični pekel.

Lahko zavrnemo njihove laži! Razkrinkamo njihove načrte ! Zavrnite njihovo razlago! Zavrnite njihovo strupeno ideologijo! Uprite se njihovemu fašizmu! Klaus Schwab ni bog, ampak človek. Samo starejši moški. In tistih, s katerimi sodeluje, svetovne kapitalistične elite, je malo. Njihovi cilji niso cilji velike večine človeštva. Njihova transhumanistična vizija je odvratna za skoraj vse zunaj njihovega majhnega kroga in zato nimajo soglasja za tehnokratsko diktaturo, ki nam jo skušajo vsiliti. Navsezadnje so se zato morali potruditi, da so nam to vsiljujejo pod lažno krinko boja proti virusu. Razumeli so, da brez razlage, da je to zaradi »izrednih razmer« nikoli ne bomo sprejeli njihovih podlih načrtov.

Bojijo se naše skupne moči, ker vedo, da jih bomo premagali, če bomo vstali. Njihov projekt lahko zrušimo, še preden se je sploh zares začel. Mi smo ljudje, mi smo 99 % prebivalstva in skupaj lahko rešimo svojo svobodo iz smrtonosnih čeljusti fašističnega stroja!

Hvaležni za vsak evro podpore neodvisnemu mediju ZDRAVO SLOVENIJA. Pay Pal na koncu strani.