Politična odločitev, da bo britanski premier Boris Johnson, je klofuta vsem, ki menijo, da zahodna demokracija ne tone. Natančneje Johnsona je izvolila stranka na oblasti, ki predstavlja 0, 35 % volilnega telesa. Z drugimi besedami več kot 99 % prebivalcev se ni moglo izraziti glede premierja. Britanska demokracija je tako ali tako več kot sporna, saj zgornji del parlamenta, ki ga sestavlja 750 dednih plemičev, sploh ni voljen. Britanci imajo tako imenovano »parlamentarno monarhijo«. Premier vsak teden o vseh dogodkih poroča kraljici, ki razkošno živi v 800 sobanah na račun davkoplačevalcev. Živela demokracija?!

Mediji in javnost primerjajo Donalda Trumpa in Borisa Johnsona, zaradi njune zunanje pojave in politične nekorektnosti, a med njima je razlika, Johnson je »insajder«, del vladajoče hierarhije, medtem ko se je Trump šele moral uveljaviti z lastnim delom. Kako se bo takšen politični privilegiranec odločal glede Irana, sprašuje OffGuardian, kamor so imperialistične sile usmerile svoje apetite? Za enkrat kaže zelo slabo.

Novi premier predstavlja vse, kar je prezira vredno v britanski privilegirani eliti. Bil je deležen dragih zasebnih šol, za katere je potrebna predvsem debela denarnica in manj znanje. Eton, šola, ki jo je obiskoval Johnson, stane 50.000 evrov na leto. Vendar je rezultat takšnega šolanja nasproten od razgledanosti in dostojnega komuniciranja.

Za Johnsonov nastop so značilni aroganca, cinizem in rasizem bogataša, ki je povsem prepričan v svojo kulturno superiornost, piše Guardian. Ob vsem tem Johnson ni nikoli skrival, da je diletant, ki se zaradi bogastva in poznanstev ne boji ničesar. Poglobljene študije ugotavljajo, da so voditelji, ki prihajajo iz dragih zasebnih šol, kamor starši dobesedno odložijo otroke in jih vidijo zgolj za praznike, izgubijo občutek za empatijo in kasneje pogosto izvršujejo nasilje nad mlajšimi ali podrejenimi.

Boris Johnson ni neškodljivi politični zabavljač, ampak preračunljivi in nasilni privilegiranec, ki mu ni tuje dogovarjanje za pretep novinarja, ki je »prestopil mejo«, ki mu jo je začrtala skorumpirana elita. Britanski premier je torej nekdo, ki mirno razpravlja s kolegom, kako bodo novinarju nalomili rebra.

Nemogoče je tudi pozabiti, da je Johnson primerjal olimpijske igre v Rusiji leta 2018 z olimpijskimi igrami, ki jih je otvoril Hitler leta 1936.

Na zabavi poslovnežev in politikov leta 2017 pa je izjavil, da lahko v Libiji naredijo nov Dubaj »morajo le odstraniti trupla«.

Novi britanski premier je tudi nekdo, ki brez zadržkov recitira žaljivo kolonialistično pesem na najsvetejšem kraju za Burmo. Z recitiranjem pesmi o britanskih vojakih, ki poljubljajo domačinko, je Johnson nečastno in neprimerno ponižal svoje gostitelje. Za nameček je zlati kip Bude, kot pritiče visoki diplomaciji, kajne, Johnson opisal kot »zelo debelega morskega prašička«. Britanski ambasador v Burmi je skušal Johnsona opozoriti, naj preneha z neprimerno recitacijo, a Johnson se ni dal motiti v svojem »zanosu«. Takšen človek bo premier v državi, kjer so lačni otroci, je v hudi stiski javno zdravstvo in ima velike težave z nasiljem v mestih.

Zato je izbira premierja Johnsona dokaz, da je za britansko politiko ljudstvo le predpražnik, v katerega si bo brezobzirna elita, ki si dovoli vse, le obrisala noge. Z drugimi besedami, kraljica je izbrala premierja po svojem okusu, nekoga, ki bo izvajal fevdalistično nasilje v sodobni različici. Le v kup uboga gmajna?