Bilderberg: Teorija zarote? Ne, praksa!

Vozni park skupine Bilderberg v Dresdnu. Foto: Charlie Skelton/Twitter (@deYook)

Henry Kissinger je star 93 let. Še vedno v politični formi. Obtožen vojnih zločinov v Čilu in Vietnamu, ampak kot ameriški politik je več kot očitno nedotakljiv. Od 9. do 12. junija, je bil skupaj s skupino najvplivnejših ljudi na svetu v Dresdnu. Niste vedeli?

Ravno te dni so sestankovali, slovita skupina Bilderberg, tako rekoč jagoda na torti teorije zarot. Če bi šlo za teorijo, pa ne gre, opravka imamo s prakso, že od leta 1954. Letos so se srečali na 64. konferenci.

Teorija zarote je skovanka, s katero oblastneži in njihovi vdani plačanci in plačanke v medijih skušajo odvrniti javnost, da bi se spraševala ali celo razmišljala. Kaj šele kaj naredila! Vse naj ostane pri teoriji. Srečanje skupine Bilderberg čisto zares obstaja in čisto zares javnost in mediji do njega nimajo dostopa. Še bolj zares se tega srečanja udeležujejo najbolj pomembni oblastneži planeta Zemlja.

Ker je vse skupaj že tako daleč, da se je droben odstotek populacije začel zanimati še za kaj več, kot klobase, zaobljene ritnice, nogomet in nacionalizem, je treba skovati kaj tudi na temo Bilderberg.

V Independentu so se izkazali in napisali primeren naslov z značilnim humorjem: Ne gre za zaroto svetovne superelite, to je le poletna šola za vplivneže.

Zdaj veste, če boste nekoč vplivni milijarder ali kaj podobnega, pade poletna šola Bilderberg, v katero se boste pripeljali v temnem vozilu. Nikakor ne boste govorili z mediji. Četudi ste na položaju zunanjega ministra, ministrice ali kralja. Ker tam ste zasebno, čeprav kot minister, parlamentarka ali kralj. Zmedeni? Popijte vendar džin tonik. Ker vplivneži v demokraciji so kasta nedotakljivih, ki se je ne sme spraševati, ko imajo ravno zaupen sestanek. Ob tem moramo mi trdno verjeti, da nam je tako lepo, da ni možno, da bi bilo lepše, bolj varno in bolj demokratično. Pieter Theil, milijarder, ki sedi v upravi Facebooka in je soustanovitelj Pay Pala, je povedal, da je povsem logično, kar megabogati počnejo v tajnosti: »Samo vzhodnonemška tajna policija je vse nadzorovala. O težavah družbe se je boljše pogovarjati v majhnih zaprtih skupinah, kjer smo lahko iskreni.«  Za nas ostale je tu Facebook in mediji, ki je so po potrebi cenzurirani in nadzorovani. Ker mi nismo milijarderji.

To ni teorija zarote, to je praksa.

Vprašajte novinarja Charlieja Skeltona, ki o tem piše za Guardian. Kako ga je v Atenah, kjer se je sestala skupina Bilderberg, lovila tajna policija in tako naprej. James Bond, samo z veliko manj glamurja.

Torej o praksi zarote nič novega, bogataši o svojih potezah odločajo kot v fevdalizmu. Ponovimo: politiki, znanstveniki, trgovci z orožjem, naftarji, bankirji in seveda ter absolutno plemstvo Evrope in bogatuni iz ZDA se sestajajo v času (ha ha ha) transparentnosti, za zaprtimi vrati.

Za povrhu, vam bodo prodani akademiki pokroviteljsko povedali, da se vam blede in da pojdite na volišča. Tam in samo tam se odloča, ostalo je zarota.

Mediji zvesto molčijo

Srečanje Bilderberg je podobno organizirano kot v Davosu, s pomembno razliko, da je tu javnosti in medijem vstop najstrožje prepovedan. Razen, če niste vabljeni medij in o tem ne črhnete besede. Kajne Financial Times, Economist, Washington Post in Wall Street Joural in tako dalje?

Sladkorček? Vsi večji mediji so desetletja zanikali, da to srečanje sploh obstaja. Da so to blodnje, torej, teorija zarote, so vestno prepričevali bralstvo. Ko jim je praksa spraskala oči ali, ker bralci vse bolj iščejo neodvisne medije, so pristali na to, da srečanje priznajo vsaj do te mere, da je obrobna bizarnost. Takšna, na kateri se srečajo vsi, ki imajo vpliv v svetu, oni pa o tem ne smejo poročati. Oj, sladkosti moja!

Jasno je tudi, da srečanje Bilderbeg ni sestanek, kamor so vabljene kvečjemu stare kante z gradov in palač, ki pijejo kri jagenjčkov, kje pa. Tja povabijo poleg modre krvi še ključne osebe z Googla in Facebooka. Silikonska dolina je močno prisotna in če imate zraven še vrhovne bančnega in političnega sistema, se prav gotovo ne menijo zgolj o tem, kje za vraga (!) je najboljše igrati golf.

Bravo Italija!

Trije predstavniki italijanskega parlamenta Carlo Sibilia, Paolo Bernini in Claudio Cominardi so naredili to, kar bi morali še ostali politiki. Šli so v Dresden in javno sprašujejo, kako je možno, da izvoljeni predstavniki in predstavnice ljudstva sestankujejo s superelito za zaprtimi vrati? Od kje jim ta pravica, saj so v službi nas in ne bank in korporacij, kajne? Vrhunec ironije je, da je letos na srečanje Bilderberg povabljena tudi italijanska novinarka in napovedovalka Lilli Gruber z državne televizije. Streže kapučino?

In vendar se premika: o skupini Bilderberg lahko spremljate zdaj zapise v Guardianu in We Are Change.

Možen je tudi ogled fotogalerije predstavnikov in predstavnic evropskih držav, medijev in multinacionalk, ki nas prezirajo.

Ne preseneča več, da javnosti ne zanima, zakaj se takšna srečanja dogajajo in kaj tam počnejo. Imajo resničnostne oddaje, ceneno glasbo in prazno, a kalorično hrano v izobilju. Če je hudo, se še vedno lahko zatečejo v sovraštvo do žensk, tujcev ali kakorkoli drugačnih, da se počutijo bolje. Razmišljanje je preveč naporno in pivo na dosegu roke. Mediji bodo postregli s kakšnimi lepimi nogami in raztrganim truplom. Ali pa jih bo kakšno prodano novinarsko pero potolažilo, da gre le za zaroto.

Transparentnost je za marsikoga kot prozoren lak za nohte, nebodigatreba. Podobno velja za udeležence in udeleženke skupine Bilderberg, ki ne prenašajo transparentnosti neodvisnih medijev in sončnega neba.