*Erotizacija vojne in nasilja. Pop pevka Rihanna.*

Male deklice ni več. Njena strahotna smrt z mučenjem s strani dveh bližnjih je presunila Slovenijo.

Javnost zahteva linč. Upravičeno smo se ob tem ustrašili klica po krvi s strani, tako so jo nekateri poimenovali, drhali.

Razumem nagon po krutem obračunu, ker sodstvo ne deluje. Ljudi nas je hitro strah. Razčlovečenje je znak panike. Če bi delovalo naše sodstvo, takega izbruha ne bi bilo. Upam, da je to vsem jasno.

Slovensko sodstvo spusti na počitnice kriminalce, ki posredujejo mladini trdo drogo, neonacistične politike, ki trgujejo z orožjem, ter seveda menedžerje, ki pahnejo v revščino, bolezen in samomore cele kraje, a vendar igrajo golf. Zato se zgodi drhal, ne zato, ker bi ljudstvo rezanje človeka na koščke poleti bolj zanimalo kot nogomet, hladno pivo in pogled na košarico nedrčka D.

Posilstva kot dejstvo

Najprej je svoj pogled na linč storilca v tragediji deklice pojasnila znana medijska oseba. Vendar kakšen je ta linč?

Množično posilstvo človeka. Ker v tem je pravica?

Kaže na to, da povprečni moški spontano sprejme posilstvo kot največjo možno kazen. Zakaj se je več kot 10.000 ljudi strinjalo z objavo, v kateri je posilstvo najbolj primerna oblika povračila? Neprijetno vprašanje, kajne?

Obstaja enako neprijeten odgovor: spolni imperializem.

Zveni nacistično, ker je. A še zdaleč to ni le zgodovinski greh neke Nemčije, Združenih držav Amerike, Rusije in Japonske, za tem bolehajo vse razvite kulture. Spolnosti še nismo uspeli kultivirati. Ali je lahko bolj očitno? V tem ni nič smešnega, to je nekaj najbolj krutega. Odkrivamo vodo na drugih planetih, tisto, kar je med našimi nogami pa ostaja v mučilnici srednjega veka – ujeto v sadizem, sram, dekadenco in predvsem neznanje. Ultrazvok ne pokaže posilstva kot folklore nadvlade, ko enkrat naš dragi vojak, zlati sinko, zakoraka v tujo hišo in posili starko pred njeno družino. Naša zlata hči, ponos domovine, vse to snema. Je ni ginekologije, ki bi to razložila. Vsi ti zametki se kažejo v pornografiji. Saj veste, tisti na bencinski črpalki. Zamahnimo z roko, se strinjam. Ustreli ali bodi tiho, tako rešujemo naš svet.

Se spomnite vojne v Jugoslaviji? Posilstva so bila del uničenja držav in narodnosti. Zaradi štafete mladosti, Živ Žava ali Vučka? Ne bo tako enostavno. Posilstva otrok, žensk in moških so redni in ključni del orgije imenovane napad zaradi želje po nadvladi ali z drugo besedo – vojne.

Naključje je hotelo, da se ob javnem besu zaradi smrti deklice, te dni obravnava tudi spolno poniževanje intelektualke s strani znanega pisatelja.

Kako lahko naša družba obdrži v državni službi nekoga, ki komajda znani ženski v uradnem dopisovanju namiguje na seks? Vprašajmo se. Zdaj.

Kdo so mi, da vemo, kaj bi se zgodilo z nami v peklu imenovanem vojna ali oblast? Ta pekel smo mi ljudje.

Zdaj razumem, zakaj nočemo meditirati. To pomeni sedeti sam s seboj z zaprtimi očmi v tišini, več ur, brez premikanja. Naloga? Kaj vse se skriva v meni.

Hočete vedeti? Samo tu so odgovori na vprašanje in kdor misli, da je veliko boljši od kogarkoli, ne pozna sebe. Še ne.

Kdaj bo prišel dan, ko se bomo učili od skupnosti Amišev? Ne morem, da ne bi jokala brez prestanka, zaradi njihove odločitve, da zločin, krivdo in trpljenje ustavijo s sočutjem. Zajezijo val sovraštva s svojimi telesi in besedami, potem, ko nekdo postreli deset otrok njihove skupnosti.

Vprašajmo se, zdaj, ta trenutek, zakaj je maščevanje s posilstvom nekaj folklornega in zakaj mora biti kdorkoli, da dobi službo, tarča perverzij?

Ko enkrat potrka vojna na vrata, je prepozno.