»Od petega leta javno živi kot transspolna oseba,« je zapisala urednica revije National Geographic, Susan Goldberg. Revija je na naslovnici za januar 2017, objavila fotografijo fanta, ki živi kot deklica, 9 letnega Averyja Jacksona.

Njegova mati se na twitterju opisuje kot fanatična oboževalka Rickyja Martina in zagovornica pravic transspolnih oseb. Za javnost je povedala, da je fantek prešel v ženski spol že pri starosti štirih let. Ali po odvajanju od plenic, trdi hrani, hoji in peskovniku sledi izbira spola? Kako to, da obstajajo tako radikalno dvolične smernice o vzgoji otrok in psihološko primernih vsebinah? Težavnih družbenih vsebin otrokom pred osnovno šolo ne kažemo, vendar takrat lahko sami odgovorno izberejo spol?

Odprava družbene stigmatizacije in zagotovitev tako državljanskih kot socialnih pravic osebam z različnimi spolnimi in seksualnimi izbirami je nujen civilizacijski napredek. Vprašanje je, zakaj se preusmerja na otroke v starosti, ko imajo še navidezne prijatelje in bi bili radi tudi kužki ali krave in se tako tudi vedejo, če jim je le dopuščeno, ker je to za njih del igre in razvoja. Kakšno je pravzaprav sporočilo »revolucije spola«, ki se potiska v čas, ko je oseba daleč od zavestne in zrele tako spolne kot seksualne izbire? Kako je mogoče imeti zakone, ki ne dopuščajo, da gre otrok sam v šolo do osmega leta, spol pa lahko spremeni pri šestih?

Zato profesorica in feministka Camille Paglia meni, da je omogočanje dokončne spremembe spola pred odraslo dobo zločin nad otrokom. Radikalni operacijski in hormonski posegi v otroštvu so nepovratni, zato meni, da je dobro počakati do 18. leta. Številni si premislijo ali izberejo druge načine izražanja spola in spolnosti. Zakaj v otroštvu posegati agresivno v telo ali ne bi raje spreminjali družbene okoliščine, da sprejemajo različnost?

Nekateri ameriški pediatri svarijo pred psihičnimi in zdravstvenimi posledicami umetnega blokiranja pubertete. Nepomembno? Kot to, da so operacije spola v velikem porastu?

Da rezanje spolnih organov ni vedno najboljša rešitev, nakazuje švedska študija, spremljala je osebe, ki so spremenile spol skozi daljše obdobje (1973 − 2003), objavljena je bila leta 2011. Osebe, ki so spremenile spol, so bile ogrožene zaradi samomorilnosti in so bile psihiatrično obravnavane bolj pogosto kot osebe, ki operacije niso prestale. Zato raziskava operacije za spremembo spola ne predlaga kot optimalne pri motnjah spolne identitete.

Tudi Švicarska Univerza v Bernu v raziskavi iz leta 2009 poroča o slabem zdravstvenem in psihološkem stanju oseb, ki so operacijsko spremenile spol, po petnajstih letih od posega.

Dilemo odpira tudi študija Univerze v Münchnu, ki obravnava zadovoljstvo z življenjem pri osebah, ki so operacijsko spremenile spol, velika večina jih je s posegom zelo zadovoljna, a pri tem veliko bolj nezadovoljna v življenju kot povprečna populacija.

Pomenljiva je tudi lanska odslovitev vodilnega specialista s področja obravnave transspolnosti dr. Kennetha Zuckerja. Kot mednarodno uveljavljen in izkušen strokovnjak, je sodeloval tudi pri znanstveni opredelitvi področja spolne dismorfije. V nemilost je padel, ker meni, da je potrebno otrokom in najstnikom najprej pomagati, da se čimbolj sprejemajo, ne glede na izbiro. Sprememba spola ni le psihološka stiska posameznika, nanjo vplivajo številni družbeni in predvsem družinski (!) dejavniki, o katerih očitno ni več politično korektno razpravljati: »Zakaj?«

Roza in modri kaos

Številne aktualne pobude zavračajo delitev igrač v zahodni potrošniški ponudbi na roza in modro. Prav v tem kulturnem okviru je za naslovnico izbrana fotografija otroka, ki naj bi zavestno zamenjal spol, v opravi roza barve. Avery nima le roza oblačil, ampak tudi lase pobarvane z roza barvo. Od kdaj si osnovnošolke barvajo lase? Je prevlada roza barve znak izbire spola ali sledenje pretirano seksualiziranim potrošniškim smernicam, kako naj deklica izgleda?

Druga različica naslovnice National Geographic o revolucij spola predstavlja odrasle (ne)izbire spola in spolnosti. Feministkam ni ušlo, da na fotografiji manjka oseba, ki se identificira kot ženska. Oseba, ki se predstavlja kot moški namreč je na fotografiji. Kaj so hoteli sporočiti, se sprašujejo? Da je ženska najmanj »revolucionarna« in najmanj »napredna« oblika življenja? Potemtakem ne gre za revolucijo, ampak zelo staro zaničevanje žensk, ugotavljajo. Ciničen komentar s twitterja namiguje, da je v sodobni revoluciji spola ženski namenjeno očitno spet le rojevanje in priprava sendvičev. Drugi bodo vmes zaposleni s pomembnejšimi družbenimi dejavnostmi.