Ne dovolimo ugrabitve kolesarskih protestov!
Piše: mag. Blaž Kavčič
Na kolesih se je zgodil odmeven slovenski protest. Odmeven nacionalno in mednarodno. Nekakšen slovenski Zuccotti Park, leta 2011 epicenter najprej ameriškega, potem mednarodnega protesta zoper plenilstvo Wall Streeta. Tudi slovenski kolesarski protest je bil najbolj množičen v Ljubljani, množičen in odmeven pa tudi v Mariboru, Celju in v svetovnih medijih. Požel je veliko odobravanj, pa tudi kritik. Kdor med Slovenci se zaveda postopnega razvoja slovenske nacionalne zavesti skozi 1400-letno zgodovino od Samove plemenske zveze, Karantanije, kmečkih uporov, Trubarja, Pomladi narodov, čitalništva, TIGRa, Maistra in soborcev, španskih borcev iz Slovenije, Osvobodilne fronte, NOB, 1948 upora proti stalinizmu, ustavne opredelitve za pravico do samoodločbe 1974, ustvarjanja nacionalne gospodarske in negospodarske infrastrukture v obdobju 1945-1991, osamosvojitve 1991 … temu je pogled na kolesarje vzbudil čustva veselja in upanja.
Zakaj se vrtijo kolesa upora?
Dve kolesi tokratnega slovenskega upora lahko razumemo kot kolo upora proti Janševi koruptivni vladi in kolo poguma, da se ta protest javno in energično izrazi. To so dobra kolesa, pozitivna, pomembna, potrebna – a nezadostna za vsebinske spremembe. Za spremembe, ki bi kaj pozitivnega prinesle za državljane Slovenije. Saj zato menda protestiramo, kajne? Da bi dosegli spremembo na bolje, ne protestiramo zaradi protestiranja.
Dve kolesi, vsaj, je treba dodati. Kolo vzrokov in kolo ciljev. Sicer se bo energija upora izpraznila na ravni instalacije, performansa. Veliko večji primeri izničenja pozitivne energije državljanstva so se v zadnjem obdobju zgodili na dveh ključnih mestih – v imperialnem centru, v ZDA se je družbena revolucija Bernija Sandersa z vodilnim sloganom »Zdravstvo kot državljanska pravica« izpraznila v dobrikanje strankarskim operativcem kot izvajalcem velikih botrov iz ozadja. Podobno v Britaniji, kjer je Corbyn podlegel pod bremeni propagandnih konstruktov, izdal referendumsko voljo ljudstva in ugasnil na smetišču zgodovine. Pred tem pa je v obdobju presenečenja nad njegovo zmago dosegla njegova stranka – Laburisti, zgodovinske uspehe pri povečanju števila članstva in priljubljenosti med državljani. Odvodi pozitivne energije se torej dogajajo. Ne kot izjema, ampak kot visoko profesionalna strategija, ki smo jo lahko opazovali pri vseh barvnih revolucijah od Jugoslavije, do Gruzije, Egipta, Sirije, Hong Konga … Tudi slovenski kolesarski upor nosi pečat že videnega profesionalizma globalističnega svetovnega omrežja tako imenovene levice, ki posredno ali neposredno zajema številne NVO in masivno podprte osebnosti.
Spodbudno je, da intervjuji s številnimi udeleženci kolesarskih protestov izžarevajo bolj poglobljeno razumevanje položaja, v katerem smo Slovenci danes. Nekateri so omenjali tudi potrebo po spremembah Ustave. Nedvomno so problemi, s katerimi se soočamo sistemski in rešitev nima smisla iskati v okviru sistema, ki je probleme povzročil. Ne z neko enkratno napako, ampak skozi naravo svojega delovanja skozi desetletja. Ustavo so slovenski poslanci, v pomembnem delu pa tudi večinski glas državljanov Slovenije, do sedaj poslabševali, ne pa izboljševali. Vpis fiskalnega pravila v Ustavo pomeni, da smo se Slovenci (najbrž nehote, večinoma) odpovedali upravljanju s svojim nacionalnim proračunom. Sprejem 3. a člena Ustave prenaša del suverenosti na EU. To pomeni, da so zelo zavajajoči vsi politiki in drugi, ki uporabljajo izraz »MI«. V smislu, kaj bi mi morali storiti. Nič ne more in ne namerava slovenska politika storiti, kar ne bi bilo po godu EU birokraciji. EU pa ni drugega kot nedemokratična transmisija interesov globalnega monopoliziranega kapitala. Samo na dva kupčka se deli narodni dohodek – na kupček za delo in na kupček za kapital. To je s svojimi izračuni odmevno pred leti ilustriral tudi slavni Thomas Piketty. In več kot tri desetletja narašča delež, ki si ga odmeri kapital. Posledice so na dlani.
Glede kolesa, ki smo ga poimenovali vzroki, se moramo zavedati, da je Janša poleg svoje osebne in sistemske problematičnosti predvsem simptom stanja. Ni pa si Janša izmislil niti neoliberalizma niti korupcije niti virusa niti sprememb ustave, niti globalno usklajenih ukrepov državljanskega pripora, niti novega kroga plenilstva, ki ga udejanja nova protikrizna imperialna in EU zakonodaja. Ni ga bilo njegovega predhodnika na mestu predsednika vlade, ki ne bi bil pisan na kožo globalistom, in ni ga bilo, pod katerim ni cvetela korupcija. Da bi se učinkovito soočili s problemi korupcije, ki so se razgalili pod Janšo, se moramo torej lotiti vzrokov korupcije. Vzroki so politično-ekonomski, ponazarja jih neoliberalna, fašistoidna vseprisotna paradigma. Promoviranje kaviarja pri tem ne pomaga, kot tudi performansi Marine Abramović ne.
Kakšne cilje je v tej fazi smiselno postaviti kot omenjeno četrto kolo?
Ustavne spremembe morajo iti v smeri suverenosti Slovenije. Ne v smislu izolacionalizma, ampak v smeri aktivnega mednarodnega miroljubnega sodelovanja v jedru katerega so slovenski nacionalni interesi. Povezovanje v EU je smiselno, dokler je interesno, ne pa kapitulacija pred tujimi interesi. Enako pomembno je spremeniti ustavno postavljeno upravljanje države. Politične stranke so se dokazale kot neuspešen, celo smrtonosen poskus prenašanja volje in interesov državljanov v politične odločitve. Sistemsko je omogočena totalna kontrola delovanja strank s strani globalnega kapitala. Tudi, če ima kakšen posameznik ali stranka v izhodišču dobre namene, pride že zelo zgodaj do instrumentalizacije v korist kapitala in v škodo državljana. V parlamentu morajo dobiti glas interesi tipičnih skupin državljanov – delavcev, direktorjev, inženirjev, kmetov, obrtnikov, umetnikov, zdravnikov, upokojencev, študentov …
PODPRITE NEODVISNI MEDIJ - na koncu spletne strani je povezava “DONATE” -PayPal. HVALA!