Zakaj sem nehal protestirati in začel vrtnariti?

Povzeto po članku: Why I stopped protesting and started a garden, John Halstead


Nehal sem protestirati in začel vrtnariti. Vem, najbrž zveni absurdno. Vendar potrpite z mano do konca zgodbe.

Leta 2014 sem se začel zanimati za podnebne spremembe in grožnjo, ki jo predstavljajo. Začel sem pisati o okoljskih težavah, se udeleževati protestov in nazadnje sem jih tudi organiziral. Kar me je navdajalo z navdušenjem in občutkom moči. Prvič v življenju sem izkusil moč množice, ki se združi s skupnim ciljem.
A pozor - nikoli nisem pričakoval, da lahko protesti sami po sebi spremenijo svet. Predvsem sem jih dojemal kot krepitev energije med udeleženci in opazovalci ter najprej kot sredstvo motivacije; ljudem dajo vedeti, da v svojih prizadevanjih niso sami in da imajo še večjo moč, kadar delujejo kot kolektiv.

Dvignil sem glas. Razširil zavedanje. Delal neumnosti.

Po petih letih sem prenehal.

Prenehal z marširanjem. Prenehal z zbiranjem ljudi. Prenehal.

ZABAVNO JE BILO, DOKLER JE TRAJALO

Sodeloval sem v različnih akcijah, med nenasilnim protestom sem bil celo aretiran. Na različne načine smo v dobre namene zbrali denar. Eden izmed naših zadnjih dogodkov se je odvil na dan Zemlje 2019. Organizirali smo »Molitev za planet« in pri tem združili predstavnike najrazličnejših verstev, ki so, vsak na svoj edinstveni način, izvedli molitev naše duhovne poklicanosti, da zaščitimo naš planet.

Veliko dobrega je bilo storjenega. Zabavno je bilo. Ničesar ne obžalujem.

A po nekaj letih še vedno nismo imeli kaj dovolj rezultatov. Bilo nas je peščica z bore malo sredstvi. Verjetno smo res »dvignili zavest« pri nekaterih ljudeh. A nismo dosegli oprijemljivih ciljev. In vsi smo bili izmučeni.

Z leti se mi je posvetilo, da bi morali le nekaj časa preživeti skupaj na prostem, v bližnjem parku ali v kakšni divjini v bližini. Nikoli nismo šli skupaj v naravo. Škoda.

VELIKOPOTEZNO ZELENO ALI NIČ

Še nekaj drugih aktivističnih skupin, ki so delovale v istem času kot mi, je kmalu izginilo (poleti 2019). Razmišljal sem, da bi začel z novo skupino, vendar sem kmalu spoznal, da bom imel prav takšne težave kot s prejšnjo. Veliko razlogov je bilo, da zaključim z aktivističnimi skupinami. A eden je prevladoval.

Lahko bi pisal o tem, kako je bila naša in druge velike aktivistične skupine so financirana s strani močnih interesnih skupin - lobijev. Lahko bi pisal o tem, kako se je status privilegiranih skupin odražal v demografiji in taktikah vseh aktivističnih skupin. Lahko bi pisal o tem, kako so aktivna posredovanja zamenjali dragi pasivni protesti, ki so kot neke vrste slabo organizirane gledališke predstave in ki delujejo kot varovalka, ki preusmerja revolucionarno energijo množic stran od akcije. Lahko bi pisal o zmotnem prepričanju, da lahko spremembe v politiki dosežeš s prepričevanjem ljudi s pomočjo navajanja znanstvenih podatkov o podnebnih spremembah. Lahko bi pisal o iluziji trajnostnega razvoja in o nesmislu prehajanja na obnovljive vire energije brez, da bi ob tem tudi zmanjšali porabo do te mere, da bi privedla do razpada globalnega ekonomskega sistema.

Vsaka od teh stvari bi bila dovolj, da bi prenehal z aktivističnimi skupinami. A največji problem, ki sem ga imel ... no, bil je prevelik.

Podnebne spremembe so res velika težava. Tako velika, da se zdi, da zahtevajo velika gibanja, ki bi prinesla rešitve. A te velike rešitve znajo ustvarjati nove težave. In ta velika gibanja nas znajo oddaljiti od bistvene zadeve, ki jo pravzaprav rešujemo.

UGRABITEV OKOLJEVARSTVA

Paul Kingsnorth, soustanovitelj projekta »Dark Mountain« avtor knjige Izpoved okrevajočega okoljevarstvenika (Confession of a Recovering Environmentalist), je postal okoljevarstvenik zaradi strasti, ki jo je v njem vzbujalo naravno okolje. Povedal je, da se v naravi počuti povezanega z nečim mogočnim, veličastnim. Tega ni mogoče doživeti v zgolj antropogenem svetu. Misel na izgubo vsega tega, je v njem vzbujala jezo, strah in nemoč.

Kingsnorth pravi, da so bili zadnji protesti, ki so bili dejansko osredotočeni na ohranjanje okolja, tisti ulični protesti v Veliki Britaniji leta 1990. »Oni niso dojemali okolja kot nekaj 'tam zunaj', ločenega od človeka, nekaj, kar se lahko uporabi, ali uniči ali zaščiti po človeški volji. Sebe so dojemali kot del okolja - narave, ki ji pripadajo.« Okoljevarstvo v svoji čisti obliki preprosto pomeni ljudi v okolju, ki ga poznajo, imajo radi, se zanj zavzemajo in ga ščitijo, piše Kingsnorth.

Velik delež okoljevarstva danes nima ali skoraj nima stika z določenim okoljem. Ne gre več za svetost nečesa, kar je več-kot-le človeška-narava, temveč gre za način zagotavljanja, da se mehanizem napredka lahko dalje premika »naprej« in da lahko še vedno konzumiramo na vseh nivojih, prav tako kot smo navajeni. Kingsnorth piše, da so okoljevarstveniki prevladujočega trenda prevzeli dialektiko in ideologijo industrijskega kapitalizma tako, da so »postali nezmožni storiti karkoli razen se prepirati o tem, kateri mehanizem naj poganja nenehno rastočo industrijsko ekonomijo.«

Podnebni aktivisti danes pretirano uporabljajo specifično tehnično dialektiko. Nekaj pa se je izgubilo v tej abstrakciji. Kar je izgubljeno, je povezanost z zemljo. In sumim, da se je to zgodilo namenoma. Lažje je spremeniti goro ali gozd v dobrino, če nič ne čutiš do nje. In tako dobimo bogokletno okoljevarstveno politiko, kot je uvedba emisijskega kupona. Med današnjimi kampanjami »rešimo Zemljo« Kingsnorth ne vidi nobene resnične povezave z zemljo. Ne z Zemljo, temveč z zemljo pod našimi nogami, prostorom, kjer smo. Protistrup za globalno odtujenost človeštva od preostale narave pa je počasno, naporno spoznavanje pokrajine.

Ekoteolog Thomas Berry je zapisal: »Ne bo nam uspelo zaščititi tega, česar ne ljubimo. In ne bomo ljubili ne zaščitili, česar ne doživljamo kot sveto.« Klimatski aktivizem je osredotočen na globalno, na generalno. A ljubezen je vedno specifična. Večina izmed nas en more ljubiti kitov nič bolj, kot ljubimo neznanca, s katerim se ne srečujemo. Ampak ljubimo lahko tiste, s katerimi smo redno v stiku, tiste, ki jih poznamo. Ne moremo ljubiti Zemlje, ker imamo težko odnos s planetom, prav tako kot imamo težko odnos s »človeštvom« - je preveliko. Ampak ljubimo lahko prostor, v katerem smo, in ljudi, s katerimi živimo.

UMAKNI SE, POTEM PA ...

Tako se je po dolgih letih Kingsnorth umaknil. Za številne umik zveni kot obup, vendar pa to ne pomeni prenehati delovati. Pomeni potegniti se nazaj, na mesto, kjer lahko dihaš. Tam lahko spet izkusiš svet okoli sebe, spomniš se, kaj je tisto, kar skušaš rešiti.

»Umakni se, a ne s cinizmom, temveč s preizprašujočim se umom. Umakni se, da lahko v miru začutiš - intuitivno - kaj je prav zate in kaj narava morda potrebuje od tebe. Umakni se, ker akcija ni vedno bolj učinkovita kot postanek. Umakni se, da bi raziskal svoj svetovni nazor. Resnično potovanje se začne z umikom vase.« (Kingsnorth, Dark Ecology) https://orionmagazine.org/article/dark-ecology/

Kaj pa potem? Kaj pride po umiku? No, to boste spoznali sami. Vseeno pa nam Kingsnorth ponudi nekaj predlogov.

1. Ohranjaj življenje.
Morda lahko kupiš košček zemlje in na njej omogočaš divjemu življenju, da zaživi, morda lahko svoj vrt pustiš, da se svobodno razraste, morda lahko uporabiš svoje telo in ga postaviš pred buldožer, morda lahko uporabiš svoje veščine, da bi zaščitil kakšno divjino.

2. Umaži si roke.
Osredotoči se na kakšno fizično delo, najbolje na svežem zraku in v okolju, ki ga ne moreš nadzorovati. Zapri prenosnik in se nauči nekaj praktičnih človeških veščin. Najboljša varovalka proti razočaranju, ki sledi koncu potrošniškega navdušenja, je to, da se naučimo delati stvari sami, sami uporabljati orodja, se učiti o tem, kaj se dogaja z drevesi, vedeti, kaj raste v naši okolici, kje je vzhod in podobno.

3. Vztrajaj, da ima narava vrednost, ki ni le uporabna. In to povej vsakemu.
Da bi pridobili tiste na oblasti, so okoljevarstveniki sami sebe prepričali, da morajo prevzeti njihov jezik - jezik koristnosti. Če praviš, da bi moral biti gozd zavarovan, le zaradi njegove ekonomske vrednosti potem izgubiš legitimnost, ko je pod tem istim gozdom odkrito olje ali zlato. Argumentiranje na način, ki vrednoti naravo le glede na njeno uporabno vrednost, je past, v katero okoljevarstveniki nazadnje sami padejo. Če ob ščitenju okolja zaobideš svetost in duhovno vrednost narave, jo razvrednotiš in omalovažuješ, ker tako zagovor prave vrednosti narave ni več utemeljen.

4. Gradi zatočišča
Vprašajmo se, kaj bi radi ohranili, ob prihajajoči katastrofi, ko se bodo porušile ekonomske in socialne infrastrukture. Lahko ohranimo to, kar cenimo? Bitja, veščine, stvari, prostore? Lahko ustvariš, sam ali z drugimi, prostore in povezave, ki bodo delovali kot zatočišča pred prihajajočo nevihto?

Kingsnorth priznava, da nič od tega samo pa sebi ne bo rešilo svetater celo pomisli, da je naše prepričanje, da lahko »rešimo svet« naduto in le vrsta želje po nadzoru.

POSTAKTIVIZEM?

Novo miselnost, ki se v zadnjem času razširja med ljudmi nekateri poimenujejo »post aktivizem«. Jonathan Franzen, avtor kontroverznega članka v New Yorkerju »Kaj, če se nehamo pretvarjati?« pravi, da je treba zmanjšati vpliv na podnebne spremembe, vendar je pomembno, da se borimo bolj lokalno, kjer imamo tudi več stvarnih možnosti za zmago.


Podobno stališče zagovarjajo tudi drugi avtorji, kot so Eric Demore (»Blažilni ukrepi za konec sveta«) ter Barbara Cecil, in Dahr Jamaili, ki poudarjajo, kako ključno je, da se ponovno povežemo z zemljo: »Kajti ne moremo začeti hoditi, dokler nog ne položimo na zemljo.« Prav dobesedno.

MOJ KOŠČEK ZEMLJE

Tako poslušam Kingsnorthov nasvet: svojo pozornost obračam od planeta h kraju, kjer živim, od človeštva k bitjem - ljudskim in ostalim - s katerimi delim svoj kraj. Odvračam se od svojih upov in strahov za prihodnost in se usmerjam k potrebam sedanjosti. Obračam se od globalnega k lokalnemu, k majhnim stvarem, ki jih lahko vidim, se jih dotaknem in jih čutim.

Skušal bom zares prisluhniti prostoru, okolici, namesto da bi hotel v njem zgolj uveljaviti svoje ideje. Moram se redno opominjati, kako rad imam ta kraj, predvsem vse divje življenje, ki je še ostalo, divjina nas lahko mnogo nauči, med drugim o vsepovezanosti, tišini ...

Mogoče pa bom, namesto, da bi protestiral na dvorišču našega državnega predstavnika na skrivaj posadil nekaj zelenjave.

UDEJSTVOVANJE

Rad bi se tudi bolj tesno povezal z lokalno skupnostjo. Imam majhno skupino ljudi, le 5 oseb, tako, da se lahko resnično pogovarjamo. Omogočil bi rad prostor in čas za pogovor o naših občutkih, razmišljanjih in idejah brez sodbe. Verjamem, da nam bo iskren razgovor postopoma pomagal priti do bolj učinkovitih rešitev, dejanj, akcij in ukrepov, ko bo zanje nastopil pravi trenutek.


Če želite več izvedeti o mojih izkušnjah si lahko prebrerete “Javno pismo mojim prijateljem aktivistom.” (“Open Letter to My Activist Friends”)

Foto: Vir Povzetek: Kamaladevi

PROSIM PODPRITE NEODVISNI MEDIJ ZDRAVO SLOVENIJA - na koncu spletne strani je povezava DONATE (PayPal). HVALA!