Globalizacija ali suverenost
Piše: Črt Tavš
V Sloveniji niti približno ni v javnost prodrla potreba po razpravljanju in ovrednotenju vseh najpomembnejših dejavnikov Evropske unije, evra, neoliberalne globalizacije v primerjavi z demokracijo in državno suverenostjo. Tako politiki kot nosilni mediji podpirajo osiromašenje vse večjega števila ljudi, da bi še več obogatelo vse manjše število gospodarjev, zato je treba v grobem razmišljati o razlikah omenjenih kategorij.
Globalizacija dejansko pomeni širitev svetovnega kapitalističnega trga in vse patologije, ki so z njim povezane. Je popolna prevlada kapitala nad delom, še več, nad naravnimi viri, nad človekom in naravo nasploh. Predstavlja prisilno priključevanje vseh narodov, ki še niso pripojeni tržišču, kot edinemu kalupu mišljenja, proizvodnje in obstoja. Po podatkih Oxfama, elita 2.153 oseb poseduje več kot 4,6 milijarde ljudi. Ponderwall piše, da investicijski skladi BlackRock, Vanguard in State Street upravljajo z enajstimi trilijoni dolarjev v obliki deležev, tudi v velikih multinacionalkah, in celo obvladujejo korporacijsko Ameriko. Kapital privatizira svet v vseh svojih pojavnih oblikah, tudi in predvsem z »ropanjem«. Veliko premoženja in zatajenih davkov se preliva v davčne oaze, ki si ga bodo v končni fazi prisvojili tisti, ki imajo največjo moč.
Finančna moč nas ločuje na domačine in tujce, na desne in leve, na mlade in stare, na kristjane in muslimane. Svetovne elite, predstavnice kapitala, pa kar naprej nemoteno z vrha uveljavljajo svoje razredne interese z delitvijo in ukazovanjem. Moč ustvarja horizontalne konflikte tako, da se dno ne bi nikoli združilo proti vrhu.
Nevarna blodnja o Evropski uniji (EU) nas ne more zaščititi pred neoliberalno globalizacijo. Ravno nasprotno. EU je sestavni del globalizacije, je njen gradnik. Maastrichtska pogodba je najboljši primer nekakšne neoliberalne ustave, z vsem, kar sledi: prisilna deflacija plač, zanikanje socialnih pravic, ideologija »odsotnosti alternativ«, hegemonija obrestujočega se kapitala, prepoved pomoči javnemu sektorju, centralizacija gospodarske, finančne in politične moči na naddržavni ravni. Najbolj občuten pa je vpliv evra, ki je dejansko metoda vladanja. Enotna evropska valuta je merkantilistična strategija, pri čemer je njen uspeh eden izmed motivov neuravnoteženih trgovinskih bilanc držav članic evrskega območja in na katerih temelji kriza evrskega konstrukta. Kar pomeni, da kriza ne izhaja iz javnih dolgov držav članic. Z varčevalnimi ukrepi za zmanjševanje javnega dolga pa samo preusmerjajo pozornost od dejanskih vzrokov in istočasno razlaščajo in siromašijo prebivalstvo.
Množični protesti v vseh svojih oblikah so neizoblikovane socialne zahteve ljudi po menjavi paradigme, saj čutijo in nekateri celo vidijo ravnodušno uničevanje živega in neživega. Zamejevanje tega vidijo v okviru medsebojno enakopravno povezanih suverenih držav. Pristaši neoliberalne globalizacije praviloma ožigosajo ta nasprotovanja kot »populizem« ali »suverenizem«. Z omenjenim označujejo vse tisto, kar nasprotuje ciljem globalnih elit. Slednje pa po svetu same organizirajo in financirajo množična civilna gibanja v svojo podporo. Dajejo jim široko medijsko vidljivost in istočasno oblikujejo mišljenje »politično korektnega« v smeri razkrajanja običajev, starih družbenih norm in morale ter narodnih pripadnosti in njihovih kultur.
Suverena država je določena s stalnim prebivalstvom, z določenim ozemljem, z vlado in z možnostjo, da vzpostavi enakopravne stike z drugimi suverenimi državami. Je pravna oseba, ki ni podrejena in ni odvisna od katere koli druge moči ali države. Država svojo suverenost med drugim brani s suvereno javno valuto. V suvereni državi pri ljudeh ne bi smel obstajati občutek osebne negotovosti v smislu, ali bom preživel mesec, ali bom uspel preživeti svojo družino, ali bom lahko izšolal svoje otroke, ali se bo moja družina lahko zdravila in predvsem ne bi smelo biti revščine. Taka situacija je v človeški družbi nevzdržna, saj mora biti zajamčena minimalna zaščita dostojanstva vsakega človeka.
V suvereni državi s svojo valuto bi vlade, ne glede na njihovo politično obarvanost, lahko takoj sprejele gospodarske načrte na osnovi svojih razpoložljivih virov in polne zaposlitve. Vlagala bi v javni sektor (prometno infrastrukturo, vodno oskrbo, negovanje teritorija, šolstvo, zdravstvo), kar bi stimuliralo notranjo potrošnjo in nato zagon zasebnega sektorja. Javni sektor bi financirala z emisijo svojega denarja tudi na račun opaznega proračunskega primanjkljaja. (V tem primeru je davčna politika namenjena obvladovanju denarnih tokov.) Javne plače predstavljajo del bruto domačega proizvoda (BDP) in imajo svoj multiplikator, kar pomeni, da bi se za vsak evro potrošene plače povečal BDP za več kot 1. Mednarodni denarni sklad oprezno ocenjuje ta multiplikator od 1,5 do 1,7. Tudi pokojnine in denarne pomoči sprožajo multipliciranje zaradi potrošnje, čeprav se jih ne upošteva v BDP-ju. To nazorno dokazuje, sicer v obratni smeri, grški rastoči javni dolg zaradi varčevanja v javnem sektorju. Z rastjo BDP-ja bi se relativno zmanjševalo tudi zunanje zadolževanje.
Tisti, ki vidijo dogajanja in nastajajoča stanja, pridobivajo na suverenosti. Od suverenih posameznikov, povezanih v lokalne skupnosti, pa se lahko pridobi suverenost države, dokler je še čas. V reorganiziranju svetovnih sil ostaja še nekaj prostora, da se države potegujejo za svoje neodvisno mesto v svetu. Tiste, ki tega ne bodo storile, bodo ostale v časovno dolgi podrejenosti in v bednem življenju.
