Mar 13

Mar 13 2 B R 0 2 B - To Be Or Not To Be? - Biti ali ne biti?

Piše: mag. Blaž Kavčič

Znašli smo se v prelomnem obdobju človeške civilizacije. Bo buldožer transhumanizma, razčlovečenja človeštva, še naprej rinil človeštvo v brezno uničenja, ali se bosta okrepila samozavedanje in gibanje za vzpostavitev na humanizmu, človečnosti utemeljene družbene ureditve?

Največ je odvisno od našega dojemanja dogajanj. Se dogajajo sama po sebi, ali so posledica odločitev?

Predmet tega prispevka je osvetlitev vprašanj sprejemanja osebnih in skupinskih odločitev. Kdo jih sprejema? Zakaj? S kakšno motivacijo in cilji? Kakšne odločitve sledijo iz sistemsko pogojenih institucij in motivacij?

To kar se dogaja, ni posledica napak posameznikov ali institucij, ampak učinkovito izvajanje sistemsko pogojenih odločitev. Posledično je vsako protestiranje in upiranje, ki ne izvira iz zavedanja sistemskih vzrokov in ne ogroža delovanja sistema, postalo škodljivo. Vzbuja upanje, da se nekaj dogaja, mobilizira energijo, a vodi v še slabše stanje kot pred tem, saj dokazuje, da se upirati ne da, oziroma nima smisla.

Samo kategorično zavračanje ukrepov korona diktature in boj za spremembo sistema sprejemanja skupinskih odločitev je smer reševanja.

V obdobju najhujših preizkušenj velja pobrskati po zakladnici razmišljanja velikih mislecev od Konfucija do sodobnikov. Leta 1962 je Kurt Vonnegut pod zgornjim naslovom objavil delo o distopični, grozotni prihodnosti, ko je ameriška vlada prišla do »zdravila« tako za staranje kot za prenaseljenost. Naslov dela, zapisan tudi kot naslov mojega prispevka, je tudi številka za Zvezno agencijo za pomoč pri samolikvidaciji. Osnova za Vonnegutovo delo je Hamlet iz tekstov Williama Shakespeara, ki se sprašuje o smrti, o samomoru, o bolečinah in nepoštenosti življenja. Sprašuje se o svojih osebnih bolečinah in možnostih in posluša svetovalca Marsela o tem, da je nekaj gnilega v državi. Gre za razmišljanja na osebni in na širši, družbeni ravni.

»Biti ali ne biti«?

Vprašanje »Biti ali ne biti« je najprej vprašanje in posledično odločanje - bom ali ne bom? Bomo ali ne bomo? Kdor v letu koronske krize ni spoznal, da smo v prelomnem obdobju človeške civilizacije in da nekaj pri zadevi preprosto ne štima, je bodisi možgansko mrtev, na smrt prestrašen ali do konca sprevržen. Odsvetujem branje tega prispevka intelektualnim kastratom, ki so se zapisali korektnosti izražanja in izogibanja potencialni prizadetosti bralcev in poslušalcev. Resnica boli, v sedanjem času še toliko bolj.

Nič na tem svetu se ne zgodi brez odločitve. Da, človekove odločitve, lahko kot osnove skupinskega odločanja, lahko podprto z močjo umetne inteligence, kvantnih računalnikov, ni važno. Vedno je pod številnimi žimnicami zrno človekove odločitve. Za soočanje z izzivi sedanjega časa je najprej koristno poznati vsaj osnove človekovega osebnega odločanja. Kako in zakaj sprejemamo odločitve. Abraham Maslow je predstavil piramido človekovih potreb in tezo, da človeka pri njegovih odločitvah vodi njegovo občutenje neizpolnjenih potreb. Ni poskušal pojasnjevati sprevrženega odvoda utilitarizma v izpostavljanje želja, s čimer so se ukvarjali arhitekti manipuliranja z ljudskimi množicami, kot na primer Edward Bernays in Walter Lippman. Definiral je pet ravni človekovih potreb – fiziološke potrebe (hrana, pijača, osnovni bivanjski pogoji), varnost (osebna varnost, varno bivališče), družbene potrebe (človek kot družbeno bitje ima potrebo po osebnih odnosih, pripadnosti, ljubezni), prestiž (uveljavljanje, dominacija), samouresničevanje (uresničevanje svojega polnega osebnega potenciala, dokazovanje samemu sebi, predanost najvišjim skupnim ciljem). Področje osebnega odločanja dopolnjuje teorija Fredericka Herzberga o motivatorjih in higienikih. Iz te teorije velja za današnji čas izpostaviti nujnost možnosti osebnega uspeha. Občutek doseganja osebnega uspeha je najmočnejši in dolgo delujoč motivator. Če ljudem odvzamejo možnost biti uspešen, je to zločin proti človečnosti. Drugi najmočnejši motivator je pohvala – pred drugimi, torej pred ožjo ali širšo skupino. In denar? Raziskave so pokazale, da je denar med šibkejšimi motivatorji. Poleg tega s kratkotrajnejšim učinkom. Ko prejmejo 1000 € na mesec, da lažejo o koroni, je to motivacija do trenutka, ko spoznajo, da nekdo drug dobi več, bistveno več … A poleg motivatorjev Herzberg opredeli tudi higienike, čudaške dejavnike človekovega odločanja, ki pomenijo, da npr. dobra plača nevtralizira kratkoročno nezadovoljstvo, ne motivira pa k dosežkom. Navedene teorije zelo dobro pozna možganski trust ki vodi sedanjo vojno proti človeštvu. Boj za preživetje bo odvisen tudi od tega, ali bodo ta znanja vgradili v svoje programe in delovanje borci za preživetje.

Vprašanja upravljanja samega sebe, razvoja osebnosti so sicer dobro raziskana in tudi osnova za dokaj bogato razvite dejavnosti ukvarjanja s samim seboj. Od razvoja duhovne moči, fizične moči, zdrave prehrane, zdravega načina življenja. Problem je, da to ni dostopno večini državljanov, tisti, ki si to lahko privoščijo pa so pogosto zaverovani v svojo individualnost in niso zainteresirani za širšo družbeno situacijo.

Ampak, hvalevredno je, da ljudje sprejemajo osebne odločitve, ki jih ženejo izven področja lagodja in ugodja in si prizadevajo za nekaj več.

Bolj kritično danes je odločanje na nadosebnih ravneh. Po desetletjih sistematičnega uničevanja pojma družbe, smo prišli do točke, ko je od oživitve razumevanja dinamike sprejmanja družbenih odločitev odvisno preživetje človeške civilizacije. Bo buldožer antihumanizma uničil človečnost in človeštvo, ali bomo našli pot v človeku prijazno humanistično paradigmo?

Kdo, kako, s kakšno motivacijo sprejema za človeštvo usodne določitve? Res verjamete, da se stvari kar dogajajo? Same od sebe? Da se vojne dogodijo kar tako, ker se neki čudni tipi skregajo med sabo? Da so se začeli po milijardah let razvoja človeka, prav zadnja leta od nekod, nepojasnjeno spuščati na zemljo smrtonosni virusi? Pred katerimi nas lahko rešita samo maska in Bill Gates? A ne bi raje pogledali, kako se dogaja nadosebno odločanje, preden se pustimo do konca izropati, zastrupiti in umoriti?

Od družine do države

Nadosebno odločanje na družinski ravni v vsej svoji težavnosti v glavnem poznamo, razumemo, se z njim ukvarjamo. Komur v vse težjih okoliščinah uspe najti pot graditve in ohranjanja družinske harmonije ima dovolj znanja ali sreče ali občutka za empatijo, sposobnost in pripravljenost na izzive vsakdana pogledati tudi skozi oči svojega partnerja, starša, otroka … Take odločitve so v najboljših primerih rezultat medsebojnega upoštevanja, spoštovanja, samoobvladovanja. Jasno nam je, da obseg finančnega prispevka v družinski proračun ne pomeni tudi obsega pravice odločanja. Morda je žena, mati celo življenja doma, ali se je po diplomi odpovedala poklicni karieri in se posvetila družini, domu otrokom? Kljub temu ali prav zato, utegne biti njen prispevek k družinski harmoniji večji, bolj pomemben, kot finančni prispevek moža, ki hodi v službo. Ali obratno. Jasno nam je, da je treba na stvari gledati celovito in da je denarni izraz samo del celotne slike.

Na ravni krajevne skupnosti, vaške skupnosti, občine je odločanje še v veliki meri odvisno od volje vaščanov, krajanov, občanov. Pojavlja se sicer močan vpliv političnih strank. Kaj lahko skupina svetnikov ali župan »zrihtajo« s svojimi zvezami v višje upravljavske strukture. A občinska oblast, ki se ne ozira na voljo ljudstva, ne more obstati.

Na državni ravni, kar velja za Slovenijo enako kot za katero koli drugi članico EU, ali katero koli drugo od večine držav na svetu, se vezanost sprejemanja odločitev na voljo ljudi – razvodeni. Na nadnacionalni ravni, na ravni institucij EU, OZN, WHO, globalnih finančnih in drugih institucija, pa volja ljudstva in s tem volja človeka posameznika, ni več noben dejavnik. Razen volje posameznikov, ki neizvoljeni iz ozadja vlečejo niti.

Kako poteka to »vlečenje niti«? Kdo in kako to počne? S kakšnimi cilji? Kdo in kako ima moč odločanja in vplivanja na odločitve? S kakšnimi motivi v ozadju poteka odločanje na ravni države in na naddržavni, globalni ravni?

Že na občinski ravni se pojavi, popolnoma pa prevlada na državni in na naddržavni ravni koncentrirana moč odločanja. In s tem izgine vpliv razpršene, ljudske volje. Celo znanstvene študije to potrjujejo, kdor trdi drugače je demagog. Kako se pojavi, od kod izvira koncentrirana moč odločanja? Izvira iz kupne moči. Kupna moč pa izvira iz algoritma delitve ustvarjene vrednosti v družbi, v državah in v naddržavnih povezavah. Da bi razumeli delovanje sodobne družbe, motive in vzvode odločanja, moramo pogledati teorijo in prakso ustvarjanja in delitve vrednosti v družbi.

Odločilna vloga ekonomije

Ekonomska veda ali znanost je imela zgodovinsko odločilen vpliv na sprejemanje odločitev o upravljanju družbe. Velikokrat je bila uporabljena kot plašč visoko matematizirane domnevne modrosti za upravičevanje in/ali opravičevanje politik vplivnih omrežij. Začetki so bili sicer logični in bolj narodnogospodarsko utemeljeni kot derivati temeljnih idej tisočletja kasneje. V antični Grčiji je Ksenofon z izrazom ekonomija opisoval umetnost domačijskega gospodarjenja. V 18. stoletju je škotski odvetnik James Steuart predstavil koncept politične ekonomije kot znanost gospodarske politike suverene države. Glede razumevanja vrednosti je ključen prispevek treh velikih mislecev – Adama Smitha, Davida Ricarda in Karla Marxa. Morda je za marsikoga presenetljivo, a oče klasične in s tem »praoče« neoklasične (še sedaj prevladujoče) politično ekonomske šole in oče marxizma sta bila med zagovorniki delovne teorije vrednosti. Skupaj z Davidom Ricardom so glavni problem videli v rentniškem razredu. Se pravi, da si v narodnem gospodarstvu nekdo nekaj prisvaja na osnovi naravnega ali umetnega monopola, k ustvarjanju vrednosti pa ne prispeva nič. Gre za družbeni parazitizem. Pomemben problem sedanje prevladujoče politično-ekonomske paradigme vidi ameriški ekonomist Michael Hudson ne samo v toleriranju rentništva, ampak v favoriziranju rentništva kot prevladujočega družbenega in gospodarskega odnosa. Opozarja na destruktivno utilitaristično revolucijo kakšno stoletje nazaj na področju politične-ekonomije, saj je s tem ekonomija kot disciplina, opustila obravnavanje objektivnega sveta (za razliko od prej navedenih klasikov) in tvornosti gospodarskih in političnih odnosov in se usmerila v introvertiranost, utilitarnost in v blaginjo orientiranih kategorij. Od realnosti odtujeni matematični modeli so izrinili nekoč v družbo orientirano ekonomsko znanost.

Zaton »zlatega kapitalizma«

Družbene posledice, ki so se po vsem svetu začele eksponencialno pojavljati po tem, ko so se iznihala »zlata leta kapitalizma« - od 1945 do 1970 so bile dramatične in sedaj vodijo v nevarnost propada človeške civilizacije. Ključni pojavi, njihovi vzroki in perspektive so:

1. Nenaravno velika bogastva posameznikov, dinastij, korporacij niso ustvarjena z njihove strani, ampak so uplenjena od ustvarjalcev.

Ne izvirajo iz dodane vrednosti za družbo, ampak iz plenjenja. Posledično je nujno razviti odnos prezira do nenaravno bogatih, do ekstravagantnih posameznikov in skupin, ne pa jih občudovati! Kolikor imajo oni preveč, ima družba premalo. V družbi ustvarjena vrednost je kot vezna posoda – če na eni strani vzamejo – na drugi strani zmanjka. Vrednost v družbi, katere približek je BDP, nastaja izključno kot rezultat delovanja družbe kot celote. Noben posameznik ne bi individualno, iztrgan iz podpornega družbenega okolja, mogel ustvariti praktično nič. Zato je pripisovanje nenaravno velikih obsegov zaslužkov in bogastev maloštevilnim posameznikom sistemska napaka. Če bo ta sistemska napaka ostala v veljavi, bo človeška družba nadaljevala pot v transhumanistično apokalipso.

2. Kot človeška družba danes:

a. počnemo preveč napačnih stvari
b. napačno merimo naš delež pri ustvarjenem
c. napačno si razdelimo ustvarjeno
d. napačno uporabljamo ustvarjeno

Kratko pojasnilo:
Velik, pogosto večinski delež našega ustvarjanja je sistemsko namenjen uničenju. Gre za naraščajoč delež orožarske industrije, nadzora, predpisanih in nezakonitih mamil, industrija propagande in reklame na gospodarskem področju in na področju politične propagande, kampanj …
Merimo z BDP metodologijo, o kateri je že njen avtor, Simon Kuznets, zapisal, da je pomanjkljiva. Uničevanje je sistemsko zabeleženo kot povečevanje BDP. V 90-ih letih je bil uveden še dodaten učinek – prispevek finančne industrije šteje kot povečevanje BDP, namesto kot strošek. V denarju izražen delež na ustvarjenem je samo ena izmed možnosti, ki zanemarja pomembne deleže soustvarjanja družbene vrednosti, ki jih ne izražamo v denarju – na primer prispevek žensk kot mater in gospodinj, solidarnost, prispevek upokojencev v različnih oblikah medgeneracijskega sodelovanja, otroško delo, čas prebit na vožnji na delo …
Največ si vzamejo tisti, ki povzročajo največ škode, ne tisti, ki prispevajo največ družbeno koristnega. Najvišje plače, milijonske bonuse si izplačujejo vrhovi špekulativnih finančnih skladov, ki družbene vrednosti ne povečujejo, ampak jo s sprevrženimi metodami, pogosto superračunalniki, samo prerazporejajo.

Napačna uporaba ustvarjenega ima obliko razsipništva in perverznega razkazovanja materialnega bogastva s strani najbogatejših – jahte, otoki, palače, nakit, krzno, umetnine, orgije z gurmanskimi perverznostmi in ekskluzivnimi vini … Skromnejši sloji pa so zapeljani v plehko potrošništvo in predajanje brezciljnim potovanjem, bebavim zabavam, razvajanju, idoliziranju ikon, kultom ekstremnih telesnih dosežkov, najlepših vil, hiš in vrtov.

3. Človeštvo se bo moralo znebiti milijarderjev (približno 1800 jih je) ali pa bo propadlo samo.

4. Pridiganje o vrednotah in krivdi in razvojnih možnostih posameznika (a la Jordan Peterson) je premalo, ali celo škodljiva pot poskusa reševanja, saj odvrača pozornost od bistva problema. Za preživetje človeštva potrebujemo spremembo institucij in motivacij.

5. V Sloveniji, EU, globalno se morajo državljani odločiti, ali bodo še naprej pomagali globalni oligarhiji povečevati gore sterilnega bogastva v davčnih oazah, ali pa bodo zahtevali možnosti preživetja, dostojnega življenja v zdravem naravnem in zdravem družbenem okolju. Ali – ali!

Opravka imamo torej s sistemsko napačnim razporejanjem kupne moči in posledično z napačno razporeditvijo moči odločanja. Ne samo napačno, ampak na glavo postavljeno. Dejanski legitimni interesi državljana za možnosti dostojnega in dostojanstvenega življenja nimajo dostopa do odločanja, ker nimajo dodeljenega razumnega deleža kupne moči.

Režimski ekonomisti nosijo velik delež krivde za prikrivanje sprevrženih odnosov na področju vrednosti in denarja. Podrobneje sem o teorijah denarja pisal na tem portalu v prispevku O virusu in denarju, tu naj samo poudarim, da bi za harmonično delovanje družbe bilo nujno vzpostaviti normalno funkcijo denarja. Torej vlogo nevtralne, poceni družbene infrastrukture, ki ima preprosto vlogo omogočanja merjenja vrednosti v denarnih enotah (ob upoštevanju in kompenziranju prej obrazloženih neskladij), izvajanje plačil, varčevanje, investiranje, mednarodna plačila. Temu sedaj ni tako, ker je proizvodnja denarja privatizirana, monopolizirana in globalizirana. To je tudi podlaga za sprejemanje odločitev, ki so za večino človeštva vse bolj pogubne. Zaradi sistemsko napačnega monetarnega sistema smo soočeni s sprejemanjem odločitev na globalni ravni, ki so pogubne za večino človeštva. Podobno je sistematično razširjano napačno pojmovanje davkov in fiskalnega sistema. Med bolj konzervativnimi skupinami in podjetniki je prisotno neke vrste sovraštvo do države in davkov. Znižajmo davke, drastično zmanjšajmo državno birokracijo, pa bo vse v redu. V ozadju pa je demagogija, standardno orožje kazanja s prstom stran od dejanskega krivca za probleme. Slavni »false flag operation«. Heterodoksni ekonomisti vedno znova pojasnjujejo, tudi Bank of England je nekaj let nazaj v biltenu priznala, da se denar »proizvaja iz zraka«. Suverena država ima na razpolago poljubne količine denarja in je v nasprotju z nacionalnim interesom, da se za proizvodnjo denarja zadolžuje pri privatnih institucijah, kar je sedaj globalna praksa. Za izvajanje svojih, s proračunom določenih funkcij pa država, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne potrebuje davkov. To bi zlahka počela z emisijo denarja. Davki pa so bistvenega pomena za uravnavanje stanj in procesov v narodnem gospodarstvu. Kot pravi nemški izraz za davke »Steuer« - krmilo, krmiljenje, kar je Nemčija v obdobju svojega hitrega razvoja v začetku 20. stoletja tudi počela v kombinaciji z nemškim industrijskim modelom bančništva. Posledično si je nakopala zavist in sovraštvo že takrat dominantnih globalistov, ki so Nemčijo s prevarami zvlekli v 1. svetovno vojno, vojno treh bratrancev – nemškega, angleškega in ruskega. In ne, nobeden od teh treh ni bil aktivno na fronti.

Odločitve na področju razvoja in uvajanja novih tehnologij imajo najbolj pogubne posledice na življenjske pogoje, zdravje, bolezni, možnosti dela, ustvarjanja družin, razvoj otrok, harmoničnost delovanja ožjih in širših družbenih skupnosti, obstoj in razvoj, negovanje ali uničevanje naravnega okolja. Tisti, ki so sistematično skozi desetletja koncentrirali moč odločanja v globalne institucije, in njihova ozadja tudi sistematično zamegljujejo povezave vzrokov in posledic, odvisnih in neodvisnih spremenljivk. Konkreten primer je prikazovanje 4. industrijske revolucije, digitalne preobrazbe, ukinitve večine delovnih mest, robotizacije človeka, sintetične proizvodnje hrane … kot zadev, ki se nekako same po sebi »spuščajo na zemljo«. To je s pomočjo dolgoletne propagande in psihološke manipulacije prikrita prevara, ki vodi v apokalipso transhumanističnega uničenja človeštva. Brez odločitev se nič ne zgodi. Nobena tehnologija se ne zgodi sama po sebi, ampak je razvoj in uporaba vsake tehnologije posledica investicijskih odločitev. Nobena industrijska ali družbena tehnologija se ne realizira direktno iz glav znanstvenikov, ampak se realizira zgolj tisto, v kar je investirano in na način, ki ustreza investitorjem. Investitorjem pa brez izjeme ustreza zgolj način, ki krepi njihovo finančno moč, kupno moč in s tem moč odločanja. Tako vsa sredstva, ki so v največji meri preko vojaških proračunov usmerjena v nove tehnologije, niso usmerjena v izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev za večino ljudi, ampak v ekstraktivnost in popoln nadzor nad prebivalstvom.

Politične stranke in teptanje volje ljudstva

Tako je tudi sedanje in dosedanje slabo upravljanje Slovenije sistemsko pogojeno. Kritike posameznikov na položajih so večinoma upravičene, a ne razkrivajo, ali celo prikrivajo bistvo problema. V večini držav sveta in v celotni EU desetletja deluje sistem parlamentarne demokracije, ki v resnici deluje kot transmisija interesov velikega globalnega kapitala preko spektakla strankarskih volitev, ki pretežno potekajo v režiji masovnih medijev v lasti istega kapitala, ki nadzoruje ves politični aparat in nadnacionalne institucije. Tudi, če bi se pojavila skupina sposobnih in skupnemu interesu predanih posameznikov, v danem sistemu ne bi mogla niti začeti delovati, kaj šele, da bi lahko dolgoročno delovala v prid državljanov Slovenije ali katerekoli druge nacionalne države, članice EU. Politične stranke po definiciji ne predstavljajo mehanizma prenašanja volje ljudstva v politične odločitve, ampak so v službi globalnih interesov velikega kapitala, kar je za večino državljanov pogubno.

Posebej poučna sta primera Grčije in Velike Britanije, kjer je avtentična volja ljudstva silovito prišla na plan, kratkoročno uspela in bila v obeh primerih zatrta. Oba ključna nosilca – Cipras in Corbyn sta v kritičnem momentu izdala ljudstvo, bila bodisi strta, bodisi bila že od začetka zgolj kontrolirana opozicija. Kratkoročno so bili uspehi ljudskega upora izjemni, v Grčiji zmagoviti referendum proti podreditvi globalnemu kapitalu preko fašistične tvorbe EU, v Veliki Britaniji je levi populizem vzpostavil Laburistično stranko kot največjo evropsko levo stranko. Skupna značilnost obeh propadlih poskusov je, da so poskušali vzpostaviti voljo ljudstvo znotraj nespremenjenega sistema upravljanja nacionalne države. Po nesreči ali namenoma niti ni odločilno, rezultat je enak.

Znotraj sedanjega sistema parlamentarnega strankarskega upravljanja države torej ne moremo iskati rešitev, ampak moramo spremeniti sistem.

Zadevo lahko v izhodišču definiramo sila preprosto: hočemo našo nacionalno državo Slovenijo, upravljano v dobro njenih državljanov.

Verjetno še vedno veliko ljudi verjame, ali hoče verjeti, da je temu že sedaj tako. Saj je to zapisano v 3. členu Ustave: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.« Dejstvo pa je, da v Sloveniji nima oblasti ljudstvo, ker jo ima zadnjih 9 mesecev povsem vidno Svetovna zdravstvena organizacija, ki je pod kontrolnim vplivom farmacevtskih korporacij. V obdobju zadnjih desetletij je potekalo sistematično uničevanje na solidarnosti in skupnem interesu zgrajenih institucij in sistemov – zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem … in vzpostavljanje na financializaciji zasnovanih rešitev v interesu velikega kapitala.

Avtentične državljanske interese moramo torej pripeljati do veljave. Da se bodo odločitve sprejemale na osnovi kriterija kaj je dobro za državljane (ciljno stanje) in ne kaj hočejo tuje korporacije (sedanje stanje). Odločitve so ključne, kajti odločitvam sledijo aktivnosti, ukrepi, denar … Kje se torej sprejemajo odločitve, v katerih institucijah, kateri so motivi odločevalcev? To je potrebno spremeniti v prid državljanov, sicer nismo spremenili nič.

Če bi hoteli izzive pred katerimi smo se znašli Slovenci podobno kot državljani večine držav sveta, pogledati na pozitiven način, bi lahko rekli, da za uvajanje državljanom prijazne države do sedaj ni bilo realnih možnosti. Nič torej nismo zamudili. Sedaj pa je globalni veliki kapital sklenil odigrati zaključno vojno proti prebivalstvu na vse ali nič. Povsod po svetu se kot posledica bliskovito širi število in delež ozaveščenih posameznikov in skupin, ki so spregledali smrtonosne nakane Great Reseta in sedaj prihaja čas za spremembe.

Sistemski pogoji:

• Vzpostavitev treh vej oblasti: zakonodajne, izvršne in sodne na način, ki uveljavlja državljanski interes:
Parlament – dvodomni Parlament
• Delegatski zbor, ki ga tvorijo delegati vseh legitimnih državljanskih skupin. So nepoklicni politiki, ki ostajajo povezani v svoje delovno okolje in ga zastopajo v najvišjem zakonodajnem organu. Za svoje delo v Delegatskem zboru prejemajo razumno nadomestilo.
• Svetovalni zbor, ki ga tvorijo izkušeni državljani, ki so se odlikovali s svojimi dosežki za skupno dobro. Sprejema dolgoročne usmeritve, družbene plane in lahko uveljavlja veto na odločitve Delegatskega zbora.
• Vlada – ima izvršna pooblastila, postavlja in odstavlja jo Delegatski zbor.
• Sodna veja oblasti – je neodvisna, ni trajnega mandata. Sodnike na predlog sodnega sveta imenuje Delegatski zbor.
• Predsednik republike ima okvirno do sedaj uveljavljen nabor pooblastil. Izvoljen je na neposrednih volitvah iz liste kvalificiranih kandidatov, ki jo sprejme Svetovalni zbor.
• Banka Slovenije je kot centralna banka del nacionalnega političnega in gospodarskega prostora in v celoti podrejena Parlamentu.
• Vzpostavi se nacionalno smiselna kombinacija štirih vrst lastnine:
- zasebna lastnina
- zadružna lastnina
- javno dobro
- državna lastnina
• Ustavno se onemogoči špekulativno lastništvo finančnih korporacij ali drugih subjektov nad gospodarskimi in negospodarskimi subjekti in še posebej nad naravo, nad človekom in njegovim zdravjem.
• Mehanizem uravnotežanja in zavor (checks and balances)
Organi in funkcionarji upravljanja države so postavljeni tako, da nikjer ni nesorazmerno velike moči, da so vsi organi in postopki izpostavljeni neodvisnemu nadzoru, da so vsi enostavno postavljeni in odstavljeni.
• Davčni sistem, ki demotivira nenaravno grabežljivost.
• Progresivno obdavčenje premoženja in dohodkov, ki preprečuje nastajanje nenaravno velikih koncentracij premoženja in kakršno koli oblikovanje politične moči izven ustavnih organov upravljanja države.
• Spodbujano je podjetništvo, varčnost, družinsko kmetijstvo, reinvestiranje.
• Ničelna toleranca do korupcije
Vsi javni uslužbenci – od zdravnika do predsednika republike bodo morali imeti vsak trenutek popolnoma razkrite svoje dohodke in premoženje. Vse neprijavljeno se takoj zaseže, javna funkcija pa ugasne.
• Medijski prostor
Moč korporacij nad medijskim prostorom se ukine. Svoboda izražanja je absolutna. Javna RTV ima svet zavoda imenovan s strani Svetovalnega zbora in ima funkcijo nacionalnega objektivnega poročevalca in nosilca humanizma na področju kulture in umetnosti.
Ukine se vpletanje komercialnih medijev v politični proces, sistematično se razvija objektivno informiranje državljanov o prednostih in slabostih blaga in storitev in preprečuje propagandistično manipuliranje.

Pasti:

Sedaj prevladujoče globalistične sile so vojno proti človeku in človečnosti pripravljale desetletja in deluje na stotine bogato financiranih agencij, ki imajo pripravljene številne scenarije. Del globalističnih aktivnosti je usmerjen v spodbujanje širokega spektra pozitivnih in prijazno zvenečih pobud z namenom združevanja energije upanja, upora v smeri, ki so že od začetka ali pa kasneje speljane v prazno. Najmočnejša kategorija je »trajnostni razvoj« (Sustainable Development), 17 proslulih SDG (Sustainable Development Goals – cilji trajnostnega razvoja), ki operirajo s pojmi revščine, lakote, vključenosti, trajnosti, zdravja … podrobna analiza pa razkriva njihovo usmeritev v digitalno suženjstvo za večino.

Z zornega kota upravljanja države je potrebno opozoriti na nastavljene naslednje pasti:

• Direktna demokracija – nezadovoljstvo množic se poskuša kanalizirati v rešitve, kjer bi vsi državljani odločali o vsem. Z digitalno identiteto vseh, ID2020, blockchain in umetno inteligenco bi lahko imeli sistem, kjer bi teoretično vsi vsak trenutek glasovali o vsem. Gre za prevaro, saj globalisti nimajo niti najmanj namena odpovedovati se svoji totalitarni moči. Zamisel je sprevržena že v osnovi, saj upravljanje države na formalni ravni prikazuje, kot da bi vsi vsak trenutek vedeli dovolj za sprejemanje tudi najbolj strokovno zahtevnih odločitev in imeli motiv, čas in voljo, poleg svojega dela razmišljati in odločati o zadevah upravljanja države. Manipulacija državljanov bi se samo še okrepila. Na eni strani bi torej bil prisoten demagoški voluntarizem, vsi vse vemo in vsi odločamo v vsem, dejansko pa bi bila moč odločanja popolnoma v rokah koncentriranega velikega kapitala. Obnašanje večine državljanov v odnosu do evidentnih laži kot podlagi za korona ukrepe – maske, socialno distanciranje … dokazuje, da so desetletja propagande, filmov, TV, idolov filma, športa, kulture, zaslonskih hipnotiziranj, namišljenih prijateljstev … imela strahovite posledice na stanje duha prebivalstva in na razumnost množic zaenkrat ne bi smeli veliko računati.
• Referendumska, švicarska demokracija – se promovira v povezavi z direktno demokracijo in postavlja kot edino alternativo vpeljevanju kitajskega neoliberalnega komunizma. To v Sloveniji promovira Kučanov krog. Nedvomno so stvari, o katerih moramo in znamo odločati vsi. Te stvari sodijo na področje referendumskega odločanja. So pa stvari, ki jih večina ne pozna dovolj, se zanje ne zanima, nima ne interesa, ne volje o njih odločati. Švica je primer, kako so vse bistvene odločitve, sprejemajo mimo državljanov in nikoli ne pridejo na referendum. Na primer eksteritorialni status BIS (Bank for International Settlemets), ki je upravljavski center globalnih privatiziranih financ. Še švicarska nacionalna zakonodaja tam ne velja, kaj šele referendumi. Ali dejstvo, da je Švica globalni center farmakomafije, center za blockchain (tehnologije centraliziranega načrtovanega enega globalnega denarnega nadomestka, ki nam ga kanijo nalagati, kar v naš organizem in ukinjati po presoji tehnokracije). Ali dejstvo, da je Švica eden o treh glavnih centrov pranja denarja in davčnih oaz, da je Švica center globalističnih organizacij – WHO in drugih. Nič od tega ni predmet švicarskih referendumov.

V širši kvalificirani razpravi bi morali sprejemati odločitve o tem, katere od usmeritev upravljanja države uveljavljati v okviru sedanje ustavne ureditve, se pravi z upoštevanjem vloge političnih strank, katere vključiti v plebiscitarno odločanje, katere v novo, ljudsko Ustavo.

Hvaležni za vsak evro podpore neodvisnemu mediju na PAYPAL (na koncu strani) ali TRR SI56 0310 0100 3585 477, Kristjan Vidner, Ob Mejašu 3, 1000 Ljubljana.