Grožnja 3. svetovne vojne - 400 ameriških baz ob Kitajski

Piše: Valerie Kochmann

»Ali si res lahko privoščimo, da smo še naprej tiho?« sprašuje legendarni raziskovalni novinar John Pilger, v svojem šestdesetem dokumentarnem filmu The Coming War on China, 2016.

Združene države Amerike oblegajo Kitajsko s 400 vojaškimi bazami (mornarica, bombniki, rakete). Ob tem ameriški mediji, kot sta New York Times, Washington Post, ne izvajajo medijskega nadzora nad konkretnimi geostrateškimi položaji ameriške vojske. Zato je napovedana internetna cenzura še bolj absurdna. Deluje kot epska bitka s časom z namenom vzdrževanja kolonialne prevlade v svetu, ki je te družbene modele že presegel.

Pilger zato svari pred 3. svetovno vojno med ZDA in Kitajsko, ki bi bila jedrska. Dokumentarec nazorno pokaže, kje vse je ameriška vojska zgradila in še gradi svoje baze na strateških točkah ob meji s Kitajsko. »Izvirni greh« Kitajske je namreč, da je ekonomsko uspešna in ogroža svetovno dominacijo ZDA, ki ima premoč le še na vojaškem področju. Profesor David Vine z Ameriške univerze v Washingtonu, avtor knjige Base Nation (2015), pravi, da je večina ameriških vojaških baz prikritih (znotraj posameznih držav) ali skrivnih - uradno niso baze. Takšno »skrivno vojsko«, kot pravi Vine, ima Amerika v 147 državah po svetu.

Jedrska nevarnost ni nikoli minila

ZDA imajo 4000 vojaških baz (od tega je približno 900 uradnih) po celem svetu. Trenutno je za ameriško politiko aktualna zahodna meja Rusije in Južno kitajsko morje. Kdo igra svetovnega policaja? Pilger ugotavlja, da ameriški imperij. Že od časov hladne vojne je, tako močno domnevajo, na japonskem otoku Okinava prisoten arzenal, ki je obrnjen proti Kitajski in Južni Koreji. Tudi raketni obrambni sistem, ki ga nameravajo postaviti v Evropi, je pravzaprav provokacija za Rusijo.

Peščena ura imperijev se lahko hitro razbile. Kot pravi Pilger, so med kubansko raketno krizo leta 1962 skoraj jedrsko napadli Kitajsko. Na vzhodu takrat ni bilo napetosti, vendar so na Okinavi prejeli »lažen ukaz«, na skrivaj pa so imeli na razpolago tudi jedrsko orožje. Odgovorni ameriški kapitan je podvomil o ukazu, zato do katastrofe ni prišlo. Že ta incident bi lahko bil dovolj za ukinitev in varno razgradnjo nuklearnega orožja. Vendar so ZDA prve odstopile od Protibalističnega sporazuma iz leta 1972. Tudi odhajajoča administracija Baracka Obame je vsa leta zavračala srečanje z znanstveniki, ki so želeli predstaviti tveganje jedrskega orožja. Stephen Starr z univerze v Misuriju je želel vladi pojasniti, da bi Zemlja ob uporabi jedrskega orožja postala neprimerna za življenje, prekril bi jo smog in vsaj deset let ne bi bilo mogoče gojiti pridelkov.   

Rajski otroki v peklenskem eksperimentu

V začetnem delu dokumentarca nas Pilger popelje na Maršalove otoke v Pacifik, v čas po 2. svetovni vojni, kjer so Američani leta 1946 prevzeli oblast in začeli testirati nuklearno orožje. Pod oznako skrivnih poskusov so načrtno preučevali radioaktivne učinke sevanja na ljudeh in živalih, kar je neetično in kriminalno.  

Vir: Nuclear Savage

Leta 1954 so na otoku Bikini detonirali zloglasno vodikovo bombo imenovano »Bravo«, ki je z radioaktivnim sevanjem zastrupila naravo in ljudi daleč naokoli. Pogoji na otoku so še danes neprimerni za življenje. Gene Curbow, meteorolog ameriškega nuklearnega testiranja, ugotavlja, da so ob sami detonaciji vedeli, kje bo eksplozija in načrtno niso evakuirali ljudi. Ti so bili zato izpostavljeni najvišji stopnji radioaktivnosti, ki je povzročila bolezni, kot sta rak ščitnice in deformacije pri otrocih. Zaradi hudega trpljenja so ljudje zapuščali otok.

Leta 1968 so pobeglim prebivalcem otoka Bikini rekli, da se lahko vrnejo na otok, kljub temu, da je ameriška vlada vedela, da je okolje še vedno radioaktivno. Tam so jih v imenu eksperimentalne znanosti zadrževali še 28 let.

Prebivalci Maršalovih otokov, matere umrlih otrok, obubožane babice in žalostna dokumentacija priča o zločinih, za katere ZDA nikoli niso odgovarjale. Niso edini. Tudi prebivalci japonskega otoka Okinava in Koreje vztrajajo v mirnem in doslednem uporu proti obratovanju in gradnji vedno novih ameriških baz, zaradi katerih živijo obkroženi z žico. V imenu demokracije?

Pot na Kitajsko tlakovana z opijem

Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je znan po svojem pozitivnem odnosu do Rusije in nasprotno, po ostrejšem odnosu do Kitajske. Med predvolilno tekmo, je na primer trdil, da Kitajska Američanom odžira službe. Pilger sicer pravi, da tu ne gre le za Trumpa, ampak za vprašanje ekonomske prevlade.

Amerika in Kitajska imata zelo pomembno trgovsko zgodovino. Ameriško vzhodno obalo so v veliki meri zgradili z dobičkov trgovine z opijem, ki so ga preprodajli v Kitajski z uporabo vojaške premoči. Warren Delano, dedek ameriškega predsednika Franklina Roosevelta, je bil pravzaprav največji ameriški trgovec z opijem, priča James Bradley, avtor knjige The China Mirage (2016). Prav tako so Yale, Harvard, Princeton in Kolumbijska univerza zgrajeni iz dobička pri prodaji droge, kot tudi večina začetne infrastrukture, v obliki industrije in železnic.

Današnji veliki posli določajo svetovno valuto. S poslovnim združevanjem Rusije, Irana, Indije in Kitajske je moč opaziti tendenco upadanja moči dolarja in alternativni bančni sistem, piše Federico Pieraccini. Pieraccini omenja tudi, da kitajski model razvoja Svilena Cesta 2.0, zajema široko trgovsko območje med Portugalsko in Kitajsko in predstavlja resen izziv ameriški poslovni prevladi.

Ob vseh teh globalnih dogajanjih je napovedana internetna cenzura zahoda nekaj, kar nas vodi prej v preteklost, kot v prihodnost. Je ultimatno sredstvo, ki tudi omogoča namestitev 3,600 ameriških tankov na mejo z Rusijo in tiho vojaško manevriranje ZDA okoli Kitajske v Pacifiku.

Na zahodu si bomo morali odgovoriti, ali želimo preverljive informacije, ali bomo zadovoljni z lažno-novičarsko »fake news« odvezo od mišljenja?

Pilger pravi, da obstaja še ena »supersila« in da smo to običajni ljudje ter da bi se morali tega zavedati. Pesek v peščeni uri pa obenem polzi. Kam?