Prevod: Janez Ferkov

Na začetku hladne vojne so bili v ameriški Centralni obveščevalni agenciji (CIA) prepričani, da so ruski komunisti odkrili drogo ali metodo, ki jim omogoča nadzor nad človeškim umom, piše Terry Gros za NPR. Zato je CIA začela svoj tajni projekt, imenovan MK-ULTRA, z namenom iskanja droge za nadzor človeškega uma, ki bi jo lahko uporabili za boj proti sovražniku.

MK-ULTRA je delovala od 50. do zgodnjih 60. let dvajsetega stoletja. Ustanovil in vodil jo je kemik Sidney Gottlieb. Nekdanji novinar New York Timesa, ki je zdaj zgodovinar na Univerzi Brown, Stephen Kinzer, je ta program raziskoval nekaj let. Operacijo MK-ULTRA opisuje kot »najbolj dolgotrajno iskanje tehnik nadzora uma«. Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je Gottlieb uredil, da je CIA plačala 240.000 dolarjev za nakup celotne svetovne zaloge halucinogene droge LSD. Ljudem, ki so prostovoljno sodelovali pri teh poskusih, se je izkušnja v številnih primerih zdela zelo prijetna. Kdo so bili ti ljudje? Med njimi so bile tudi popularne osebnosti svoje generacije kot Ken Kesey, avtor knjige Let nad kukavičjim gnezdom, ki se je kot študent prostovoljno javil za poizkus droge LSD. Kasneje je organiziral zabave z imenom Acid Test, kjer so vse vsi drogirali. Prostovoljec je bil tudi Robert Hunter, tekstopisec glasbene skupine Grateful Dead, ki je postal znan zagovornik LSD kulture in pesnik Allen Ginsberg, ki je pridigal o izjemnosti avanture z uporabo LSD-ja. Ginsberg je svoj prvi LSD dobil od Sidneyja Gottlieba. Čeprav se tega nikoli ni zavedal, pravi Kinzer. Bi bile te slavne osebnosti tako navdušene nad drogo LSD, če bi vedele, da je CIA delala poizkuse z njo tudi na otrocih starih od 7 do 11 let, ki so bili pod vplivom droge cele tedne?
Kot razlaga Kinzer je bil projekt CIE za nadzor uma le nadaljevanje dela, ki se je začelo v japonskih in nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ne le, da je MK-ULTRA temeljila na teh nehumanih poskusih, ampak je CIA tudi dejansko najela mučitelje iz japonskih in nacističnih koncentracijskih taborišč. Nacistični zdravniki so v koncentracijskem taborišču Dachau, izvedli obsežne poskuse z meskalinom. Agencijo CIA je prav tako zanimalo ali lahko halucinogeni meskalin uporabi za nadzor uma. Zato so za svetovanje najeli nacistične zdravnike.

CIA je za projekt MK-ULTRA ustanovila tajne centre po vsej Evropi in vzhodni Aziji, zlasti na Japonskem, v Nemčiji in na Filipinih, ki so bili po 2. s.v. v veliki meri pod ameriškim nadzorom. Tako Gottliebu ni bilo treba skrbeti na pravne zaplete ali posledice v teh državah. Po vojni so agenti CIE v Evropi in Aziji lovili sovražne agente in »druge«, za katere so menili, da so sumljivi ali »pogrešljivi«. Takšne ljudi so zaprli v celice in nato na njih preizkušali vse vrste drog in tehnik, na primer elektrošok, ekstremne temperature, senzorično izolacijo – in jih med tem ves čas bombardirali z vprašanji, da bi ugotovili, ali se lahko uniči odpor in najde način za uničenje človeškega razuma. To so bili projekti, namenjeni ne le razumevanju človeškega uma, ampak tudi, kako ga uničiti. Gottlieb je skoraj v celoti deloval brez nadzora, pravi Kinzer. Svojemu šefu Richardu Helmsu in direktorju CIE Allenu Dullesu je sicer poročal, toda v resnici nobeden od njiju ni hotel vedeti, kaj počne. Imel je »dovoljenje za ubijanje«. Dovolili so mu »zaseg človeških subjektov« iz ZDA in drugih držav, ki jih je smel podvreči kakršnim koli zlorabam, tudi usodnim – brez kakršnih koli posledic. Gottliebu ni bilo treba podajati uradnih poročil. Oblast je očitno menila, da je ta projekt tako pomemben (nadzor uma in svetovna nadvlada), da je vreden vsake žrtve, pojasnjuje Kinzer. CIA je zato financirala medicinske poizkuse, dejansko zločinska mučenja z namenom motenj spomina, diskreditacij zaradi nenamernega vedenja, spreminjanja spolnih vzorcev, pridobivanja informacij, sugestij in ustvarjanja odvisnosti, opisuje CounterPunch.

»Gottlieb je želel ustvariti način, kako prevzeti nadzor nad razumom ljudi, in spoznal je, da gre za dvodelni postopek,« pravi Kinzer. »Najprej je bilo treba uničiti obstoječi um, nato je bilo treba najti način, kako v nastalo praznino vstaviti novega. Pri ustvarjanju novega niso bili uspešni, vendar je bilo veliko dela narejeno na uničevanju.«
Kinzer ugotavlja, da je zaradi tajne narave Gottliebovega dela, nemogoče določiti natančno število človeških žrtev njegovih poskusov. »Ne vemo točno, koliko ljudi je umrlo, vsekakor veliko, še večje število človeških življenj pa je bilo trajno uničenih,« pravi Kinzer.

Uničevanje dokazov o programu MK- Ultra

Kinzer o projektu LDS in MK-Ultri podrobno razlaga v svoji novi knjigi, Poisoner In Chief (Šef zastrupljevalcev), ki je izšla septembra 2019. Konec Gottliebove kariere je bil leta 1972, ko je njegovega pokrovitelja Richarda Helmsa, ki je bil takrat direktor CIE, odstavil predsednik Richard Nixon. Ko Helmsa ni bilo več, je bilo le vprašanje časa, kdaj bo umaknjen tudi Gottlieb. Helms je bil dejansko edini človek v CII, ki je vedel, kaj Gottlieb sploh počne. Ker sta bila oba na poti iz CIE, sta se strinjala, da morata uničiti vse dokaze o MK-ULTRI. Gottlieb se je odpeljal v evidenčni center CIE in arhivistom naročil, naj uničijo vse škatle z dokumenti MK-ULTRE. Vendar so bili kasneje nekateri zapisi o programu MK-ULTRA najdeni drugje; v arhivih za poročila o izdatkih in drugje. O programu je dovolj dokazov, da se sestavi slika o nekaterih stvareh, ki jih je počel, vendar je bilo njegovo prizadevanje z uničevanjem vseh sledi in dokumentov v zgodnjih 70-ih zelo uspešno. Gottlieb je zadovoljno živel do 80. leta v ZDA na prostosti, verjetno za zasluge pri agenciji CIA, med drugim jim je pomagal pri poizkusu zastrupitve Fidela Castra.