Razpad Jugoslavije, kot poligon za džihad v Evropi
Avtor: Tadej Trček
Dobro poznavanje razdiranja SFR Jugoslavije je abeceda za razumevanje kriznih območij današnjega sveta. Ob vzponu migrantske krize in režiranega muslimanskega džihada po 11. septembru 2001, zaradi česar je današnji svet v kaosu, se je za razumevanje treba vrniti na vojno v Bosni in Hercegovini. V knjigi, ki obravnava delovanje katoliške organizacije Opus dei, Robert Hutchinson navaja, da je vojna v SFRJ v očeh politike Vatikana 10. križarska vojna. V 34. poglavju te knjige, ki se imenuje Hrvaški vojni stroj, je podrobno opisano, kako je Opus dei oziroma Vatikan, pošiljal orožje na Hrvaško, s čimer so kršili embargo. Pri tem je, kot je znano iz trilogije Mateja Šurca in Blaža Zgage, sodelovala tudi Republika Slovenija, ki je skozi svoje ozemlje med Luko Koper in Hrvaško ter BIH preprodajala orožje in kršila embargo Združenih narodov. Ne pozabimo, da je Janez Drnovšek ukinil parlamentarno preiskavo o orožarskih poslih. Drnovšek je bil soudeležen pri razbijanju SFRJ kot član predsedstva SFRJ.
Med drugim Hutchinson piše, da so se Srbi, bolj kot hrvaške vojske, bali »hrvaškega lobija« v Rimu. Srbski mediji so vatikansko politiko označili kot »nepošteno in nevredno zaupanja«. Beograd je bil prepričan, da je Sveti sedež s strategijo, ki jo je usmerjal Opus Dei in na novo imenovani nuncij v Zagrebu Giulio Eiunadi – Hrvaški omogočil, da je svojo na novo ustanovljeno vojsko opremila z najsodobnješo vojaško opremo. Srbski viri so razkrili, da je imel regionalni vikar Opusa Deia v Zagrebu, Stanislav Crnica, neposreden dostop do Franja Tuđmana. Podatek, da je Vatikan oboroževal Hrvate, je na sojenju v Haagu predstavil tudi Slobodan Milošević.
Ko je srbski časnik Politika objavil kopijo posojilne pogodbe, je Vatikan obtožil, da je aktivno pomagal pri razpadu Jugoslavije. Politika je poročala, da je pri nastajanju sporazuma sodeloval kardinal Franjo Kuharić, njegov namestnik Mate Babić, finančni minister Hrvoje Sarinić in svetovalka na francoskem finančnem ministrstvu Mirjana Zelen – Maksa. Domneve Beograda o vpletenosti Vatikana so bile potrjene, ko so srbski obveščevalci izmaknili osnutek posojilne pogodbe v vrednosti dveh milijard dolarjev, ki jih je Vatikan speljal s pomočjo reda malteških vitezov. Posojilo je bilo brez obrestni in za deset let.
Leta 1519 je Leon X. dodelil Hrvaški, zaradi njene vloge v obrambi Evrope pred neposrednimi vdori osvajalnih množic z vzhoda, naziv Antemurale Christanitatis – branik krščanstva. Skoraj 480 let kasneje je papež Janez Pavel II. še enkrat pozval Hrvate, naj odločno stopijo v bran krščanstva. V času papeževega obiska je organizacija Military Professional Resources dobila od ameriškega zunanjega ministra dovoljenje, da podpiše s hrvaškim obrambnim ministrstvom sporazum o vojaškem sodelovanju, pravi Hutchinson.
Alija Izetbegović - od pripadnika enot SS do predsednika BIH
Vir: Global Politics
Alija Izetbegović kot nekdanji predsednik Bosne in Hercegovine je bil pripadnik Handžar divizije SS. Šlo je za muslimane, ki so se med 2. svetovno vojno borili na strani Hitlerja. Zaradi širjenja fundamentalističnih idej, ki jih je zapisal v Islamski deklaraciji, v kateri trdi, da sobivanja med muslimani, Srbi in Hrvati v BIH ne more biti, zato mora BIH postati kalifat, je bil v času SFRJ zaprt. Malo znano dejstvo je, da je Alija Izetbegović nekaj časa živel v ZDA. Še manj ljudi ve, da bi moral predsednik BIH postati Fikret Abdić, po enem letu pa bi se po načelu rotacije zamenjal, vendar je po dogovoru prvi nastopil Alija Izetbegović. Pomenljivo je naslednje dejstvo – Izetbegoviću je na oblast pomagala CIA, Izetbegović pa je takoj organiziral nerede prek svoje patriotske lige, kar mu je omogočilo razglasitev izrednih razmer, izredne razmere, pa preprečujejo rotacijo in omogočajo aktualnemu predsedniku, da se obdrži na funkciji. S tem je nastal spor, ki je postal aktualen pri prodiranju 5. Korpusa proti Banja Luki, ko je bila bosanska vojska razdeljena na ‘Izetbgeovičevce’ in ‘Abdičevce’, ki so se med seboj bojevali,zaradi različnih pogledov.
Izetbegović je namreč ob podpori ZDA, po nasvetu diplomacije ZDA, umaknil podpis s portugalskega dogovora (Cutilierrov plan), kar je vnelo državljansko vojno v BIH. ZDA so vedele, da jim ustreza vojna in da bodo s pomočjo fundamentalista Izetbegovića testirale muslimanski džihad v BIH. Izetbegović jim je v tem ustregel, saj se je ta strategija povsem skladala z njegovimi stališči iz islamske deklaracije. Kljub embargu so ZDA pošiljale orožje v BIH, dobava orožja pa je bila iz ZDA, organizirana tudi preko Slovenije. V trgovino so bili vpleteni tudi slovenski politiki Milan Kučan, Igor Bavčar, Janez Janša in Tone Krković, po navedbah raziskovalne trilogije v Imenu države novinarjev Blaža Zgage in Mateja Šurce. Od tu izvira afera mariborsko orožje – na letališču Maribor so namreč pristajala letala Viktorja Buikova, ki so iz Angole dobavljala orožje, naše oblasti pa so ga preprodajale muslimanom. Tu se je treba vprašati, zakaj so naše oblasti z orožjem zalagale muslimanske fundamentaliste, medtem ko so v Sloveniji govorili, da hočejo grozni Srbi uničiti muslimane in da se Alija Izetbegović samo brani? Poleg tega so slovenske oblasti urile borce vojske BIH v Kočevski Reki, kot tudi enote HOS (ustaške enote hrvaške vojske), ob tem pa so ZDA dobavljale tone in tone orožja z nočnimi leti na letališče v Tuzli, kar je povedal visoki oficir Združenih narodov, ki je kot del norveškega kontingenta nadzoroval aktivnosti v BIH, in je bil po izdanem poročilu močno degradiran, ker je povedal resnico. Enako velja za kanadskega generala Lewisa Mackenzia, ki je poveljeval sektorju Združenih narodov v Sarajevu: javno je povedal, da ima dokaze, da enote Alije Izetbegovića tudi same napadajo svoje ljudi. Takoj je bil umaknjen iz Sarajeva, po vrnitvi pa je dobil nepomembno mesto v kanadski vojski. Ker je povedal resnico, ki ni ustrezala takratni propagandi, da v Bosni ni prikrite zahodne agende z muslimanskimi skrajneži.
Karakter vojne v BIH ni bil le uperjen proti Srbiji, kar so zapakirali v propagando, da Srbija želi Veliko Srbijo, kar nikoli ni bila realna strategija. Izetbegović pa je s pomočjo CIE in »humanitarnih« skladov na Dunaju, prek Irana, Savdske Arabije in Katarja prejemal ogromne denarne zneske iz islamskih držav, s katerimi je kupoval orožje in omogočil delovanje odreda El mudžahid, v katerem je bilo 1700 mudžahedinov, tujih džihadistov, ki so prek CIE prišli na območje BIH. Bistveno je, da se je Al Kaida ustvarila v BIH, kjer je pod okriljem Izetbgovića CIA imela svoje kampe, v katerih so urili džihadiste. V BIH so prišli verski voditelji in organizatorji terorističnih mrež, ki so po koncu vojne odšli nazaj na Bližnji vzhod in začeli ustvarjati mrežo Al Kaide, ki jo zdaj poznamo kot ISIS. Mudžahedini so imeli v BIH celo svojo himno. Izetbegović pa se udeleževal postrojev odreda El Mudžahid. Popisana so tudi grozodejstva, ki so jih storili borci džihada v BIH. Med drugim so srbskim vojaškim ujetnikom, v usta ulivali akumulatorsko kislino, z noži in gorilci žgali genitalije, rezali glave, ki so jih potem zlagali v zaboje za strelivo in jih nekaj poslali na Bližnji vzhod, s čimer so dokazali zvestobo svojim verskim voditeljem.
Oproščeni vojni zločini na bosanski in hrvaški strani
Posebej zgovoren primer je Naser Orić, ki je bil komandant v Srebrenici. Srebrenica je bila zaščiteno demilitarizirano območje Združenih narodov. Kljub demilitariziranemu območju, se vojska BIH znotraj zone ni nikoli razorožila. Orić je s svojimi borci tako odhajal izven cone in masakriral srbske civiliste po okoliških vaseh, od česar je zelo znan primer vasi Kravice, kjer so srbski patologi naleteli na kraj, kjer je bilo na različne načine zmasakriranih več deset civilistov. Orićevi borci so pobili vse, kar je bilo srbskega vključno z domačimi živalmi, brez pokopa. Orić je bil iz Srebrenice umaknjen s helikopterjem Nata.
Naser Orić, ki je za Izetbegovića opravljal umazano delo, kradel premoženje srbskim civilistom, ki jih je skupaj s svojimi borci pobil, je bil obtožen v Haagu in oproščen. Seveda je oprostitvi botroval nalog ZDA, ki so ustanovile sodišče v Haagu za politični obračun s Srbijo. Medtem so bili njihovi zavezniki v vojni v SFRJ, kot sta tudi hrvaška generala Ante Gotovina in Mladen Markač, ki bi morala biti obsojena zaradi zločinov nad civilisti, ki so jih njune enote storile v Oluji, oproščeni.
Pred padcem Srebrenice je Izetbegović iz Srebrenice poklical Orića, ki se je od tam umaknil. Zahodna prikrita politika je pri testiranju džihada na področju BIH, v primeru Srebrenice testirala tudi propagandno vojno. Kljub temu da je Ratko Mladić iz Srebrenice civiliste odpeljal z avtobusi, za kar obstajajo javno dostopni posnetki, je obravnavan le genocid v Srebrenici. Sodišče v Haagu vztraja, da so bili pobiti le muslimani iz Srebrenice. Nekateri viri pa kažejo, da so žrtve v Srebrenici mešano prebivalstvo Srbov in Muslimanov, ki so se iz strahu umikali proti Tuzli, in so bili ubiti z granatami. Torej, da so nekaterim srbskim žrtvam v Srebrenici, dajali muslimanska imena padlih borcev vojske BIH, ki so padli v bojih po drugih delih BIH. Do danes se o žrtvah srbskih civilistov v okolici Srebrenice ne govori. Ne govori se, kako je Alija Izetbegović leta 1995 pohvalil klavce iz odreda El Mudžahid, v katerega so džihadisti prehajali tudi prek Slovenije, celo s pomočjo slovenskih varnostnih organov in dejal, da je ta vojna džihad in da se bodo bojevali še naprej, dokler ga CIA ni prisilila v podpis Daytonskega sporazuma.
Izetbegović ga namreč ni želel podpisati, ker njegova zamisel islamske deklaracije ni bila uresničena in BIH po Daytonu ni bil kalifat. Napovedan je bil celo napad s 5. korpusom, ki mu je poveljeval Atif Dudaković, na Banja Luko, kar so ZDA Izetbegoviću prepovedale in mu sporočile, da bo bombardiran, če ne bo poslušen. ZDA so do takrat, že dosegle svoje strateški cilj na Balkanu in na terenu preverile novo vojaško doktrino za 21. stoletje, katere temelj je režirani džihad. Da se je to zgodilo v BIH, ni naključje, saj je BIH najbolj zahodna muslimanska enklava v Evropi, s tem pa islamski bazen, ki ga je bilo treba med vojno povečati, da bi BIH postala rekrutni center za borce z Bližnjega vzhoda in za vzgojo fundamentalistov v BIH.
Radikalizacija Bosne
Kot navajajo ameriški viri sta Bosna in Kosovo državi iz katerih prihaja največ prostovoljcev za radikalizirani džihad. Na to vpliva tudi prisotnost skrajnih vahabitov v BIH. Ob migrantski krizi in mrežah, ki so vzpostavljene od 90-ih, je to bazen, ki pritiska na Evropo. Usmeritev ZDA v strategijo džihada pa je vojna proti Evropi, ki ni samo katoliška, kot rada govori evropska desnica, ampak predvsem sekularna, kar je bila tudi BIH, do razpada SFRJ. Ob opazovanju današnjih okoliščin se vedno znova in znova pojavlja jugoslovanski scenarij, ki je bil poligon Nata, za vojskovanje v prihodnosti, ki je danes sedanjost. Ne pozabimo, da je takoj po koncu vojnega stanja na področju nekdanje SFR Jugoslavije, ki se je končalo leta 1999 s Kumanovskim sporazumom, zgodil 11. september, na podlagi katerega so ZDA začele džihad s pomočjo ljudi, ki so bili izurjeni v BIH. Z migrantsko in begunsko krizo v Evropo prihajajo tudi radikalizirani borci z Bližnjega vzhoda pod pretvezo beguncev, ob čemer so mreže znotraj Evrope že postavljene, tudi prek borcev vojske BIH, ki so se po vojni izselili v Zahodno Evropo. Če se režirani džihad uporabi, kot je bil uporabljen v BIH proti Srbiji, še proti Evropi, utegnejo biti posledice enako uničujoče, kot so bile za Jugoslavijo.
Foto: Spy Culture
