Piše: Valeri Kochmann

Vlada namerava prodati NLB in tuje multikorporacije, kot je denimo Magna Steyr, imajo pri nas očitno boljše pogoje poslovanja kot domači podjetniki. Vprašanje, ali vlada deluje v dobro državljanov, se izgublja v poročanju množičnih medijev, a vseeno zahteva odgovor.

O ozadju visokih poslov je ob revščini polovice Slovenije, najbrž težko razmišljati. Kdo se sprašuje o milijardah, ko ljudje na koncu meseca štejejo cente?

A prav pri sedem in več mestnih številih se začne problematika predvidene prodaje NLB. Konec leta 2013 so slovenski davkoplačevalci nazadnje dokapitalizirali NLB, in sicer v višini 1,551 milijarde evrov. Banka je letos samo v prvem četrtletju ustvarila 81.6 milijona dobička. Zakaj je predvidena prodaja, sploh če zdaj prinaša tudi dobiček?

Samo zato, ker je Evropska komisija pred tremi leti blagovolila, da s slovenskim davkoplačevalskim denarjem rešujemo nacionalno banko, da smo zdaj zavezani k prodaji NLB? Oziroma, država se je leta 2013 zavezala k prodaji 75 odstotkov minus ene delnice banke, zato da je takrat dobila soglasje iz Bruslja za sanacijo NLB z državno pomočjo.

Prodajo vodi Slovenski državni holding (SDH), ki v splošnem med drugim vodi postopke denacionalizacije slovenskih podjetij. Pri NLB gre torej na nadaljevanje privatizacijske neoliberalistične agende.

Kdo sploh vodi družbo SDH?

Slovenski mediji so ob napovedani prodaji NLB večinoma nekritični do položaja predsednice uprave SDH-ja Lidie Glavina, čeprav je Borut Mekina razkril podrobnosti njenega »napihnjenega« življenjepisa, s katerim je dobila službo. Najprej je bila glavna menedžerka SDH, nato se je relativno hitro povzpela do položaja začasne predsednice uprave. Družba SDH sicer vodi več podjetij v državni lasti v vrednosti 12 milijard evrov.

»Kdo je Lidia Glavina? V medijskih arhivih pred letom 2014 o njej ni zapisov, Slovenska tiskovna agencija je ne pozna, Google o njej ne hrani spomina. Prva novica o Lidii Glavina je stara komaj kakšno leto dni, prišla je s strani slovenske vlade. Julija lani je namreč vlada sporočila, da je bila Lidia Glavina v izjemni konkurenci, potrjena za nadzornico Slovenskega državnega holdinga (SDH). Kakor je septembra 2016 pisal Mekina, ki je hkrati ugotavljal, da je celotno vodstvo SDH postavljeno po ključu političnih interesov.

Zamejska Slovenka Glavina je po izobrazbi ekonomistka in naj bi k SDH prišla iz avstrijskega podjetja »Imsa Group gmbh«. Vendar to podjetje nima niti telefonske številke niti kakšnega drugega javnega kontakta, navaja Mekina.

Vodstvo družbe SDH torej upravlja milijarde, veliko bolj neposredno kot slovenska vlada, kljub temu pa slovenski množični mediji, ne problematizirajo položaja Glavinove v SDH, ampak zgolj navajajo predvsem njeno izjavo o želeni privatizaciji NLB?

Prodajo nacionalne banke je Glavinova komentirala: »NLB je dosegla velik napredek pri svoji poslovni uspešnosti s ponovno vzdržno dobičkonosnostjo ter izboljšano kakovostjo sredstev, zato menimo, da je pripravljena na novo obdobje delovanja v zasebni lasti.«

Tako so povzemali njeno izjavo denimo na RTV in Delu, na drugi strani pa ni zaslediti preverjanja navedb v zvezi z vodstvom SDH. Temu v obeh primerih potrjujeta tudi naslova. Prodaja se očitno začenja.

Bolje bi bilo, če bi NLB ostala v državni lasti

Vlada po lastnih napovedih pričakuje vsaj eno milijardo za tričetrtinski delež nacionalne banke. Bi se državljanom sploh izplačale številne dokapitalizacije (v skupni vrednosti 2,4 milijarde)? Ali izkupiček od prodaje, kakršen koli bi že bil, pretehta državno lastništvo?

Ekonomist Bine Kordež pravi, da bi bila prodaja NLB tudi za milijardo povsem neupravičena in s stališča proračuna tudi slabša možnost. Za predvideno milijardo od prodaje, znesek se mu sicer zdi zelo optimističen, pa pravi, da bi proračun razbremenila za največ 20 milijonov plačila obresti letno. Če bi država ostala lastnik pa bi letno dobili v proračun najmanj 100 milijonov dividend.

Nevzdržnost neoliberalističnega imaginarija

Če bi bila to kraja, je zelo elegantna, kajti banko so sanirali slovenski davkoplačevalci. Zdaj bo na škodo ljudi namenjena ustvarjanju profita v zasebnem lastništvu? Včasih so potrebovali pištole in maske, danes to omogoča kar država?

Neoliberalistični imaginarij nam s privatizacijo obljublja delovna mesta in gospodarsko rast, vendar v praksi prinaša predvsem povečevanje prepada med bogato peščico in obubožano večino.

Ne slepimo se. Vladajoči pri nas so očitno postali orodje v rokah multinacionalk. Morda bi lahko rekli, da so kot anglosaksonski birokrati, ki iz poslovnih razlogov še vedno govorijo slovensko in preko množičnih medijev propagirajo neoliberalne pravljice.

Nič ni narobe z odpiranjem delovnih mest, a ne za ceno uničevanja okolja. Ni treba, da zelena Slovenija postane oaza za najbolj poslovno agresivno industrijo, ki obenem onesnažuje. Če bi se pokazalo smotrno, da se postavi denimo lakirnica Magne Steyr, je treba najti primernejše zemljišče.

Požar v Kemisu, na Vrhniki, je strašljivo ogledalo razmerja med neoliberalizmom, vlado in državljani. Zakaj ni bila odrejena evakuacija?

Potrebujemo vlado, ki bo vendarle že začela delati za ljudi.