Piše: Valeri Kochmann

Ali slovenskim kmetom rodovitno zemljo odnaša birokratski hudournik? Vlada je posredno podprla ukrepe za razlastitev kmetijskih zemljišč v občini Hoče-Slivnica v korist avstrijski avtomobilski multinacionalki Magna Steyr. Veliko in tuje podjetje na tem območju načrtuje postavitev lakirnice. Alles klar?

Temu bi lahko rekli tudi slovenski Standing Rock. Gre za zgodbe običajnih ljudi, ki se merijo s finančno močjo in političnim vplivom multinacionalk. Standing Rock je sicer gibanje ameriških staroselcev, ki želi preprečiti gradnjo naftovoda na njihovi zemlji, medtem ko v slovenski različici preti razlastitev določenih kmetijskih površin na katerih nameravajo postaviti lakirnico. Mimogrede, naftovod kot tudi lakirnica, sta oba onesnaževalca okolja.

Andrej Gnezda iz Umanotere pravi, da bi izgradnja lakirnice lahko imela vpliv na pitno vodo, ki jo zajemajo v tistem območju. Profesor Boris Vezjak pa je problematiziral, po njegovih besedah zavajajoče, poročilo o vplivih na okolje za industrijski obrat Magna Nukleus podjetja Magna Steyr, v katerem pravi, da so zamolčali vpliv izpustov zdravju škodljivih in rakotvornih snovi v zrak.

Sprememba namembnosti zemljišč in posredna podpora vlade

Takšne gospodarske poteze niso na mestu, je potek dogodkov v Hočah komentiral dr. Bernard Nežmah v intervjuju za RTV Slo. Meni, da se dogodki odvijajo po načrtu multinacionalke, ki se je dogovorila z lokalno oblastjo za spremembo namembnosti zemljišč in s tem omogočila njihov prevzem. Tako se je odprla možnost za postavitev lakirnice na rodovitni zemlji.

Vlada je sprejela poseben zakon, ki omogoča hitro razlastitev kmetov, če gre za projekt, ki je po definiciji velikega družbenega pomena. Lakirnica je bila seveda ocenjena kot tak projekt. Kar ostaja od vlade, je torej funkcija posredništva za multinacionalke.

Kje na liniji, od interesa podjetja Magna Steyr preko spremembe namembnosti zemljišč do morebitnega razlastninjenja kmetov ob podpori vlade, je torej umanjkal premislek in kritičen odziv širše javnosti?

Množični mediji poročajo v interesu multinacionalke

Poročanje množičnih medijev o aktualnih dogodkih v Hočah je na strani multikorporacije. Ob tem o konkretnem ozadju predvidenega prevzema zemljišč podajajo selektivne podatke. Kar se kaže kot napoved začetka gradnje pred pristankom kmetov v prodajo in v pomanjkanju problematiziranja vpliva lakirnice na onesnaževanje okolja.

Primer je recimo članek z naslovom “Magnina lakirnica v Hočah bo za stopnjo novejša, sodobnejša, pravi župan,” ki je bil objavljen februarja 2017 v Večeru. Ko je govora o razlastitvi kmetov pa z moralistično noto – češ saj je odpoved zemlji najboljša rešitev – poudarijo, da lastniki zemljišč še niso privolili v prodajo. So jim dali sploh kakšno izbiro?

Dejstvo je, da torej februarja načrtovalci niso imeli privoljenja s strani lastnikov zemljišč, vendar so kljub temu že januarja 2017 pisali na portalu RTV, da je “uradno” in da se bo gradnja lakirnice začela čez tri mesece. Mimogrede medtem, ko na RTV poudarjajo pomen tujih investicij in novih delovnih mest, se bralci upravičeno sprašujejo o vplivu na okolje, in o tem zakaj gradnja ne bi mogla biti nekaj kilometrov stran na zemljišču, ki ni prvovrstno kmetijsko zemljišče.

Tudi na začetku aprila 2017 vsa zemljišča niso odkupljena, kar nakazuje članek v Reporterju. Nakar smo pred nekaj dnevi lahko prebrali v Večeru, da bodo verjetno “potrebni skrajni ukrepi”, se pravi razlastitev lastnikov parcel v Hočah za izpeljavo projekta lakirnice.

V Tarči so prejšnji teden problematizirali predloge novega zakona, ki bi znižali kriterije za varno in čisto okolje. Spomnili so na številna območja v Sloveniji, ki še vedno niso ustrezno sanirana, med njimi okolica Anhova, kjer ljudje še danes obolevajo in umirajo za posledicami azbesta, ki je bil v uporabi v tovarni Salonit. Voditeljica Erika Žnideršič je vprašala, ali so dobiček in delovna mesta pred zdravjem in čistim okoljem ter izpostavila, da je v Hočah najboljša zemlja namenjena industriji, ki bi imela obremenilen vpliv na zrak in okolje.

Gost oddaje Uroš Marcel, Goldmanov okoljski nagrajenec 2017, je komentiral, da bi vlada morala sodelovati z okoljevarstvenimi organizacijami, kajti drugače se bomo lahko vedno znova srečevali z onesnaževanjem, ki je obremenitev za proračun kot tudi za zdravje ljudi.

Pri nas torej množični mediji – z izjemami, ki na neki način potrjujejo pravilo – tako rekoč že gradijo na območjih, ki so še vedno v lasti prvotnih lastnikov in ki očitno ne soglašajo s prodajo zemljišč. Nedvomno ena izmed nižjih točk slovenskega novinarstva.

Strupene emisije industrije zastrupljajo ne glede na sprenevedanje vladajočih. Danes se razpravlja o nižanju mejnih vrednosti, najbrž da bi pometli pod preprogo onesnaženost s težkimi kovinami (cink, kadmij, nikelj, arzen in podobno) tudi na območju vrtcev. Povsem nesprejemljivo.