Prikrita DNK baza policije: Greš po krof in si osumljen ropa

Piše: Valerie Kochmann

Newyorška policija (NYPD) si je agresivno in brez pravega zakonskega kritja pridobila že ogromno DNK bazo, razkriva Robert Lewis za radijsko postajo WNYC in v sodelovanju z organizacijo Trace, ki osvešča o zlorabi strelnega orožja v ZDA.

Zvočni posnetek radijske oddaje priča o obsežnem, nenadzorovanem in netransparentnem shranjevanju DNK informacij, predvsem na primeru delovanja mestne policije NYPD. DNK podatki postajajo nepogrešljivi pri kriminalističnih preiskavah, vendar na drugi strani obstaja realna možnost zlorabe podatkov, med drugim tudi napačnih interpretacij v sodnih postopkih.

18 mesecev v zaporu zaradi zlorabe forenzične DNK

Terrell Gills je bil zaprt na Ricker Island, ker so njegovo DNK našli med preiskavo ropa v restavraciji hitre prehrane Dunkin' Donots v newyorškem okrožju Queens. Policija je na prizorišču našla njegov DNK in ga povezala z njim, ker je bil predhodno obsojen zaradi nedovoljenih drog in je zato bil njegov vzorec v newyorški državni DNK bazi. Gills se je zagovarjal, da je edini razlog za prisotnost njegove DNK dejstvo, da je s svojo šestletno hčerko večkrat obiskal dotični Dukin' Donots. Da ni odgovoren za rop, je pokazala tudi nadzorna kamera, vendar je bil kljub temu in zgolj na podlagi ujemanja DNK zaprt za leto in pol, dokler se ni začel sodni proces, ko je bila naposled dokazana nedopustna sistemska napaka.   

DNK baze sprva za obsojene kriminalce, danes pa v njih tudi nedolžni državljani

Lokalni uradi si očitno dopuščajo neregulirano shranjevanje DNK informacij. Newyorška policija ima lastno manjšo DNK bazo, ki šteje okrog 65 tisoč profilov, in kjer shranjujejo tudi DNK žrtev zločinov ali napadov, prič in naključnih mimoidočih. Teoretično torej od kogarkoli.

V ZDA je pri hranjenju DNK podatkov sicer razlika med zveznimi in državnimi ter manjšimi mestnimi oziroma lokalnimi uradi. Kot navajajo pri Trace, so pri prvih v veljavi vsaj predpisi, da se v Zvezni preiskovalni urad (FBI) posreduje DNK informacije posameznikov, ki so bili kriminalno obsojeni, ali čakajo na sojenje oziroma tudi od pridržanih imigrantov.

Podobno velja za državne DNK baze. Vendar je na primer v državna baza v New Yorku, ki je bila sprva namenjena shranjevanju genskega zapisa morilcev in posiljevalcev, od leta 1996 kar za petkrat povečala obseg DNK profiliranja. Danes je v bazi okoli 700 tisoč zapisov, v naslednjih petih letih pa bo število predvidoma doseglo 1 milijon individualnih DNK zapisov.

Ali reševanje sodnih primerov opravičuje agresivno pridobivanje DNK podatkov?

Vodja oddelka za forenzično raziskovanje pri NYPD Emanuel Katranakis pravi, da letno policija poveže na tisoče DNK vzorcev, kar posledično pripomore pri kriminalističnih raziskavah. Vendar je na mestu vprašanje ali to dejstvo opravičuje vsesplošno shranjevanje DNK informacij?

Na primer pri raziskovanju umora Karine Vetrano so kriminalisti pobrali DNK vzorce več kot 150. osebam in jih primerjali z vzorci, najdenimi pod njenimi nohti, na vratu in mobitelu. Eden izmed teh ljudi je bil kasneje spoznan za krivega, vendar je bil v procesu tudi DNK številnih drugih poslan v hrambo DNK baze. 

Mnogi posamezniki tudi s pomočjo pravnikov zahtevajo prepoved hranjenja ali izbris DNK vzorca. V New Yorku odvetniki vlagajo številne tožbe tudi zaradi tajnih pridobitev posameznikove DNK. Dandanes je sicer informacijo genskega zapisa posameznika med drugim mogoče prebrati že iz nekaj mikro sledi, ki ostanejo za kontaktnim dotikom.

Nekateri ne privolijo zlahka na odvzem DNK tudi za ceno pritiskov. Obtožencu oboroženega ropa v okrožju Brooklyn, New York, so denimo izsili pristanek po 13-urnem policijskem zaslišanju, to je izpostavila branilka Rebecca Kavanagh in s tem dosegla opustitev sojenja.

Barry Scheck, soustanovitelj organizacije, ki preko analize DNK pripomore k identificiranju in pomoči po krivem obsojenim (Innocence Project), pravi, da vendarle obstajajo meje pri zbiranju DNK vzorcev. Za razrešitev vsakega primera, pravi Scheck, bi bilo treba jemati DNK vzorce že novorojenčkom, vendar je povsem nemogoče in pretirano pričakovanje take vrste državljanskega zaupanja v vlado.

DNK baze in DNK banke

Omeniti velja, da gre pri DNK bazah predvsem za identificiranje posameznikove DNK, medtem ko obstajajo tudi DNK banke, kjer shranjujejo DNK informacije, ki jih načeloma pridobijo na podlagi analize krvi. Verjetno je ključna razlika v tem, da se pri DNK bankah osredotočajo na raziskovanje na podlagi izpisa celotnega genoma (celotna vsota genov v celici). O DNK bankah in nedorečenosti njihovega delovanja smo že pisali, na Kliniki za nuklearno medicino v Ljubljani shranjujejo vzorce krvi novorojenčkov.  

DNK informacije so izjemno občutljive in glede na to, da se svet biotehnologije šele razvija vzporedno z znanostjo, je odprtih veliko vprašanj. Smiselno je ozavestiti, da so celo DNK banke, niso imune na potencialne hekerske vdore, kar je dokazal dr. Yaniv Erlich. Obenem so DNK podatki posameznikov potencialno zanimivi na primer za velika podjetja, predvsem v smislu zaposlovalcev ali pa zavarovalnic.  

»Veliki računalniki« v svetu biotehnologije

Profesorica prava z Newyorške pravne fakultete in avtorica knjige Inside the Cell: The Dark Side od Forensic DNA, dr. Erin Murphy pravi, da bosta naslednji dve desetletji ključni pri vprašanju, ali bodo policijske postaje postale »velikanski računalniki«. Murphyjeva poudari, da je DNK nedvomno učinkovito orodje pri sodnih procesih, vendar bodo v prihodnosti morala biti pravila shranjevanja vzorcev zakonsko natančno določena.

S klikom na oglasni prostor lahko podprete delovanje neodvisnega medija. Hvala.

Foto: Pixabay