Množična zloraba
Piše: dr. Mateja Habinc
S študenti že leta razpravljamo o tem, kdaj in zakaj so v ospredju človekove pravice oziroma po drugi strani kulturni relativizem. Denimo pravica indijske vdove, da po smrti moža ni konec tudi njenega življenja, oziroma pravica afriške deklice, da ji ne obrežejo genitalij – ker tako velevajo njihove kulture. Primerljiva je nam morda nekoliko bližja pravica romskih deklic, da jih mladoletne njihovi očetje ne prodajo v dogovorjene zakone, saj gre vendarle za trgovino z belim blagom. Govorimo torej o pravicah do (svobodnega) življenja in telesne integritete vsakega posameznika na eni strani in na drugi o »glasu ljudstva«, pravici do sledenja tradicijam posameznih kultur ne da bi pomislili, komu te tradicije koristijo, kakšna razmerja moči vzdržujejo, koga pa potiskajo v podrejene oziroma brezpravne položaje.
Na Zahodu se sliši že precej samoumevno – seveda, obrezovanje dekliških genitalij je barbarsko, podobno kot to, da naj bi vdova sledila svojemu pokojnemu možu. Ker se to ne dogaja nam, ki cenimo (svobodno) življenje in telesno integriteto – vsakega posameznika.
Ki smo odgovorni ne le do sebe, ampak sploh v zadnjem letu tudi do drugih, saj nosimo maske, obvezno testiranje za kovid postaja pogoj za (učiteljsko) službo, potni list z dokazilom o cepljenju pa za prečenje meja.
A kako smo se v manj kot letu dni iz družbe individualistov, materialističnih in odtujenih narcisov lahko tako hitro prelevili v družbo altruistov? Ki jim čez noč ni več mar le za lastno npr. zdravje in življenje, ampak predvsem za druge, za skupnost? Morda, ker je skupno povezano z individualnim?
Znano je, da kapitalizem poganjajo – potrebe. Vedno na novo iznajdene, nikoli izčrpane. In kar naenkrat imamo lahko le še potrebo po – hrani, rekreaciji v regiji in v najboljšem primeru turni smuki. Ne! I want my life back! Hočem nazaj svoje potrebe! Po povratni letalski karti za katero od evropskih prestolnic za ceno 50 evrov, po hrvaškem morju kadarkoli se mi zahoče, po znoju teles na koncertu.
A da se vse to spet vrne, kot je predstavljeno, smo vsak dan osebno in družbeno, menda celo globalno, soočeni predvsem s potrebo po – zdravju. Z željo po občutku varnosti. Ki naj bi ju nahranila nošenje maske, fizična distanca, prezračevanje, sledenje okuženim in zato množična testiranja, cepljenje. Imamo torej potrebo, željo, predstavljeni so nam načini njune zadovoljitve. Da bo spet vse – skoraj kot nekoč, v pred-kovid normalnosti. Ko smo še vedeli, da so družbeno odgovorna podjetja takšna predvsem zaradi davčnih olajšav. Kaj pa je danes v ozadju tako skorajda hipno posvojene solidarnosti in družbene odgovornosti vsakega od nas, ki smo se »v dobro drugih« pripravljeni odreči denimo svoji telesni integriteti?
Strah pred kaznimi? Izguba službe? Gre za najbolj perverzno obliko sebičnosti, individualizma in narcisizma, ko se upanje na čimprejšnje vnovične lastne užitke in dobrobit skriva za odgovornostjo za druge in navidezno solidarnostjo?
»Divjakov« ne razumemo, da ne uvidijo krutosti, ki jo dopuščajo nad vsako od deklic z (zavoljo skupnosti) obrezanimi genitalijami. Kako to, da ne uvidijo, da posegajo v telesno integriteto, suverenost, svobodo vsake posebej?
Obenem obveznih testiranj (učiteljev in vzgojiteljev) ne vidimo kot primerljivega posega v naša telesa, postavljena pred eksistencialne izbire: ali služba ali telesna integriteta? Danes s testi, jutri s cepivom. Ne zmoremo primerjav, da dopuščamo množične (samo)zlorabe, v katere se potiskamo, ker smo bojda brez izbire. Ker zavoljo službe delodajalcu damo na uporabo lastna telesa. Včasih se je temu reklo prostitucija. V katero pristajamo »zavoljo drugih, zavoljo vseh«, pa tudi zaradi lastnih želja. Posiljevanje odločevalcev pa zato še vedno ni nič manj kot – zloraba. Le da je za razliko od marsikatere afriške deklice niti ne dojemamo kot take. Ker zaupamo, da naši plemenski poglavarji že vedo, zakaj je dobro in prav, da jim svoja telesa dajemo na razpolago. Še vedno namreč upamo na počitnice na Hvaru, smučanje v Kronplatzu in na vikend izlet v Barcelono, da bodo taki kot »nekoč«. Čeprav naša telesa, naša svoboda, naša življenja niso in ne bodo več predvsem – naša.
Hvaležni za vsak evro podpore neodvisnemu mediju na PAYPAL (na koncu strani) ali TRR SI56 0310 0100 3585 477, Kristjan Vidner, Ob Mejašu 3, 1000 Ljubljana.
