BlackRock: orodje svetovnih vladarjev

Scott Focus, Ellen Brown Pripravil: Janez Ferkov

BlackRock je svetovni finančni velikan s strankami v več kot stotih državah in zažrt v števllnih večjih premoženjskih strukturah vseh oblik po celem svetu; zdaj pa upravlja s trilijoni dolarjev iz Zveznih rezerv ZDA za reševanje gopodasrtva. Usoda velikega dela podjetij države je tako v rokah tega megalitskega zasebnega podjetja z zasebnim kapitalističnim mandatom, da za lastnike in vlagatelje zasluži čim več denarja; in to je točno, kar počne.

BlackRock je uradno upravljavec s premoženji pokojninskih skladov in upokojencem pomaga pri upravljanju svojih prihrankov s "pasivnimi" naložbami na borzi. Toda v ozadju se dogaja veliko več. BlackRock je označen za "najmočnejšo institucijo v finančnem sistemu", "najmočnejše podjetje na svetu" in "tajno oblast." Je največja svetovna upravljavka premoženja in "vzporedna svetovna banka", večja od največje banke na svetu (ki je na Kitajskem), z več kot 7 bilijoni dolarjev premoženja pod neposrednim upravljanjem in dodatnih 20 bilijonov, upravljanih z Aladdinom - programsko opremo za spremljanje tveganja (podatek iz leta 2015). Če pa upoštevamo vse platforme spomočjo katerih delujejo, pa je podjetje leta 2015 upravljalo z premoženjem vrednim 4,7 trilionov, ''žongliralo'' pa s 14 trilioni dolajrjev (zapis števil je po ameriškem štetju). Leta 2018 pa že z 6,3 trilioni oziroma 20,3 trilioni. To je 20,3 milijonov milijonov oz. 20.300.000.000.000. Iz velike rasti je očitno, da se njihove lovke hitro raztezajo po celem svetu. BlackRock se imenuje tudi "skrita veja oblasti" in "vlada v ozadju", vendar noben del te banke dejansko ne pripada katerikoli uradni svetovni vladi. Kljub svoji velikosti in globalni moči BlackRock po zakonu Dodd-Frank sploh ni urejen kot "sistemsko pomembna finančna institucija", zahvaljujoč pritiskom njenega izvršnega direktorja Larryja Finka, ki ima že dolgo "prijateljske" odnose z vladnimi uradniki po celem svetu.

Strateški pomen in politična teža BlackRocka sta bila očitna, ko so štirje voditelji BlackRocka, pod vodstvom nekdanjega vodje švicarske narodne banke Philippa Hildebranda, avgusta 2019 na letnem srečanju centralnih bankirjev v Jackson Hole-u v Wyoming-u, predstavili predlog za gospodarski “reset”, ki bi dejansko začel veljati marca 2020, torej z začetkom korona “krize’’. V BlackRock-u so priznali, da je centralnim bankarjem zmanjkalo “municije” za nadzor denarne ponudbe in gospodarstva, in da je čas, da centralna banka opusti svojo dolgotrajno neodvisnost in denarni politiki (delo centralne banke) prida davčno politiko (delo zakonodajalcev). Predlagali so, da centralna banka ohrani “stalni fiskalni instrument za nujne primere”, ki bi se aktiviral, ko manipulacija z obrestnimi merami ne bi več delovala - deflacija. S tem “instrumentom” bi upravljal “neodvisni strokovnjak”, ki ga imenuje centralna banka.

Korona “kriza” se je izkazala kot odlična priložnost za izvedbo tega predloga v ZDA, za njegovo upravljanje pa je bil imenovan sam BlackRock. Marca 2020 jim je bila po Zakonu o korona pomoči in gospodarski varnosti (CARES) dodeljena pogodba (brez razpisa), s katero jim je bilo dovoljeno upravljanje z 454 bilijonskim skladom v dolarjih, ki sta ga sestavila Finančno ministerstvo in Zvezne rezerve. Ta sklad bi se lahko uporabil za zagotovitev preko 4 trilionov posojila od Zveznih rezerv. Medtem ko je bila javnost usmerjena v karantene, proteste, nemire in zastoje, je BlackRock nenadoma izstopil iz sence kot "četrta veja oblasti", ki nadzoruje in upravlja z tiskanim fiatnim denarjem centralne banke. Kako se je to zgodilo in kakšne so posledice?

Vzpon iz zakulisja

BlackRock je bil ustanovljen leta 1988 v sodelovanju s skupino Blackstone Group, multinacionalko za upravljanje zasebnega kapitala, ki je postala razvpita po ''bančni krizi'' 2008-09, ko je poceni pokupila vse zasežene domove in jih začela oddajati po visokih cenah. BlackRock je prvič povečal svojo bilanco v 90-ih in 2000-ih s promocijo hipotekarnih vrednostnih papirjev (MBS), ki so umetno povzročili krizo v letu 2008. Ker so MBS posle poznali od znotraj, je bil BlackRock nato s strani države postavljen za odgovornega upravljalca z "Maiden Lane'' od Zvezne rezerve. Z imenom "nosilec posebne namembnosti" je bila finančna struktura Maiden Lane uporabljena za nakup "izpridenih" finančnih sredstev (večinoma brezvrednostni MBS) pri Bear Stearnsu in Ameriški zavarovalniški skupini (AIG), kar Zvezne rezerve zakonsko niso smele storiti same. Vlada je torej BlackRock postavila na mesto, s katerega so odpravljali ''krizo'', ki so jo ustvarili sami.

BlackRock pa je svoje bajno bogastvo resnično pridobil z borznimi skladi (ETF). Po pridobitvi iShares ob prevzemu Barclays Global Investors leta 2009 je podjetje pridobilo trilijone naložbenih sredstev.

Sredstva, s katerimi se trguje na borzi, se kupujejo in prodajajo kot delnice, vendar delujejo kot skladi za pasivno sledenje indeksom, kot so S&P 500, referenčni indeks največjih ameriških korporacij in indeks, v katerega investira večina ljudi. Danes hitro rastoči sektor ETF nadzoruje skoraj polovico vseh naložb v ZDA in je zelo koncentriran. V tem sektorju prevladujejo le trije velikanski ameriški upravljavci premoženja - BlackRock, Vanguard in State Street oz. "Velika trojica" - s tem, da je BlackRock jasno vodilni. Leta 2017 je ''Velika trojica'' skupaj postala največja lastnica delnic v skoraj 90 % podjetij S&P 500, vključno s podjetji Apple, Microsoft, ExxonMobil, General Electric in Coca-Cola. BlackRock ima tudi velike deleže v skoraj vsaki mega banki in v večjih medijih.

Marca 2020 je BlackRock na podlagi svojega ''strokovnega'' znanja o zmogljivostih Maiden Lane in svoje izpopolnjene programske opreme za spremljanje tveganja Aladdin, dobil nalogo, da razdeli sredstva Zveznih rezerv s pomočjo enajstih "nosil posebne namembnosti ", odobrenih po Zakonu CARES. Kot ''nosila'' Maiden Lane so tudi ta zasnovana tako, da omogočajo Fed-u, ki je zakonsko omejen na nakup varnih zvezno zajamčenih sredstev, financiranje nakupa bolj tveganih sredstev na trgu.

BlackRock rešuje samega sebe

Zaradi ''koronakrize'' je veliko držav, mest in podjetij v ZDA obupno potrebnih pomoči zvezne vlade. Toda po besedah ​​Davida Dayena iz The American Prospect so bili edini nakupi v skladu s SPV-ji, ki jih vodi BlackRock, ETF-i v večinski lasti samega BlackRock-a. Med 14. in 20. majem je bilo za približno 1,58 bilijona dolarjev ETF-ov kupljenih prek sklada za kreditna sredstva za sekundarni trg (SMCCF), od tega je 746 milijonov ali približno 47 % prišlo iz ETF-ov BlackRock-a. Fed je po 20. maju še naprej kupoval več ETF-jev, vlagatelji pa so zaostajali, kar je povzročilo velik priliv v ETF-je za obveznice BlackRock-a. V bistvu so ti ETF-i BlackRock-a potrebovali ''bailout''; in svoj zelo ugoden položaj pri vladni administraciji ZDA so izkoristili, da so ga tudi dobili.

Za koga delajo?

BlackRock je v Kongresu dobil ''bailout'' brez razprave, brez "kazenskih" obrestnih mer, ki jih morajo plačevati države in mesta, ki se zadolžujejo v občinski likvidnostni sklad Fed, brez zapletene dokumentacije, brez kakršnih koli pogojev, skratka. Tihi ''bailout''.

Nekateri bi lahko trdili, da je bila ta rešitev dobra in potrebna, saj se je trg rešil pred katastrofo, prav tako pa so bili rešeni tudi pokojninski skladi in prihranki milijonov investitorjev. Čeprav ima BlackRock nadzorni delež v vseh pomembnejših korporacijah v S&P 500, izjavljajo, da samih sredstev ne "posedujejo". Da delujejo le kot nekakšen "skrbnik" za svoje vlagatelje. Toda BlackRock in druga podjetja iz "Velike trojice" imajo zaradi deležev delnic v korporacijah glasovalne pravice; torej z vidika upravljanja SO lastniki. In kot je razvidno iz članka iz univerze v Amsterdamu iz leta 2017 z naslovom "Te tri družbe si lastijo korporativno Ameriko", v 90 odstotkih primerov glasujejo v korist vodstva in NE delničarjev. To pomeni, da so PROTI delničarjem, PROTI delavcem in PROTI javnemu interesu. BlackRock pravzaprav ne deluje v korist državljanov ZDA, čeprav so Američani zdaj postali njegova največja stranka.

V reviziji leta 2018 z naslovom "Blackrock - podjetje, ki si lasti svet" je mednarodna raziskovalna skupina Investigate Europe ugotovila, da BlackRock "spodkopava konkurenco z lastništvom delnic v konkurenčnih podjetjih, s pomočjo tesnega sodelovanja s finančnimi regulatorji briše meje med zasebnim kapitalom in vladnimi posli, in se zavzema za privatizacijo pokojninskih shem, da bi kapital v obliki prihrankov spremenili v lastna finančna sredstva."

Daniela Gabor, profesorica makroekonomije na univerzi Zahodne Anglije v Bristolu, je po številnih regulativnih razpravah v Bruslju prišla do zaključka, da finančne moči nimajo več banke; temveč ''premoženjski upravitelji''. Komentirala je:

Pogosto nam rečejo, da so upravitelj le tisti, ki vlagajo naš denar. Gre za veliko več kot to. Po mojem mnenju BlackRock odraža prezir do socialne države. Njihova rast moči je vzporedna z nenehnimi strukturnimi spremembami; v financah, pa tudi v naravi družbenih pogodb, ki združujejo državljane in državo v samostojno celoto.

Da so te strukturne spremembe načrtovane in namerne, je razvidno iz bele knjige BlackRocka iz avgusta 2019, v kateri so bile načrtovane gospodarske ponastavitve, ki so bile zdaj v času "krize" tudi izvedene - z BlackRockom na čelu.

Javna socialna politika se danes oblikuje na način, ki daje prednost borznemu trgu, ki velja za barometer gospodarstva, čeprav nima veliko zveze z močjo stvarnega, dejavnega gospodarstva. Velikanski pokojninski in drugi naložbeni skladi v veliki meri nadzorujejo borzo, upravljavci premoženja pa nadzorujejo sklade. To dejansko postavlja BlackRock, največjega in najvplivnejšega premoženjskega upravljavca, na vodilno mesto pri nadzoru svetovnega gospodarstva.

Kot je v članku o BlackRocku z naslovom "Lisice v kurniku" 14. maja poudaril Peter Ewart, danes ekonomski sistem "ni klasični kapitalizem, temveč monopolni kapitalizem, kjer so velikanska zasebna podjetja varovana z lastništvom javnih sredstev, tako da meja med državo in finančno oligarhijo praktično ne obstaja."

Če so korporativni oligarhi preveliki in strateško prepomembni, da bi jih bilo mogoče razbiti v skladu z zakoni o varstvu konkurence, bi jih morali namesto z ''bailouti'' nadzorovati z nacionalizacijami in dati neposredno v javno upravo. Najmanj pa bi bilo treba BlackRock urediti kot globalno pomembno finančno institucijo. Še bolje pa bi bilo BlackRock urediti kot javno podjetje. Nobena zasebna, neizvoljena ''pravna oseba'' ne bi smela imeti takšne moči nad gospodarstvom, kot ga ima BlackRock, brez pravno izvršljive dolžnosti, da deluje v javnem interesu.

Slovenija … svet … spoznajte svoje gospodarje.