Univerzalni temeljni dohodek je prevara

Piše: mag. Blaž Kavčič

A ni lepo, da bi vsakdo od nas mesečno dobil eno vsoto od države? Osnovna promocija gre v smeri, da bi vsak državljan dobil, v naših razmerah npr. 1000 evrov na mesec, enak znesek bi dobil dojenček, klošar, milijonar … ukinili bi nadležne socialne službe in evidence, ljudje bi bili bolj svobodni v razmišljanju in ustvarjalni.

Smo v obdobju, ko so nevarnejše delne resnice od brutalnih laži. UTD je ena izmed najbolj sprevrženih zamisli, ki jim lahko nasedajo samo najbolj naivni, promovirajo jih pa samo najbolj pokvarjeni. Ni slučajno, da so milijarderji iz Silicon Valley najbolj zagreti za to obliko »pomoči« ljudem, ni slučajno, da je UTD bistvena sestavina Agende 21 za vzpostavitev globalnega digitalnega suženjstva.

Makroekonomsko UTD pomeni prevaro, ker se v breme državnega proračuna delijo zneski, ki zgolj zaokrožijo skozi ali pa kar mimo žepov državljanov v blagajne monopolistov. Država ne ustvarja proračunskih sredstev, ampak jih zgolj zbira in prerazporeja. Glavni vir državnega proračuna so davki, če proračunski prihodki ne zadoščajo, se mora država zadolžiti. Zadnja desetletja to poteka tako, da se država zadolžuje pri mednarodnih institucionalnih financerjih, t.j. monopolnih globalnih špekulantih, stroške zadolževanja pa plačajo državljani. Delno skozi davke in druga plačila državi, delno z zmanjševanjem obsega javno dostopnih storitev. Najbogatejši ne plačujejo davkov, ali jih plačujejo v simboličnih zneskih glede na obsega njihovih prihodkov in premoženja. UTD torej predstavlja v orwellovsko leporečje Agende 21, ki pomeni zamaskiran prenos kupne moči od manj premožnih v blagajne milijarderjev.

Zato so do zamisli UTD zelo zadržani in negativno opredeljeni pomembni heterodoksni ekonomisti, kot so Ha Joon Chang, Richard Wolff, William Mitchell in drugi. Izpostavljajo predvsem, da je v ospredju desničarska verzija UTD, ki jo forsira Silicon Valley. Država naj bi državljanom zagotovila UTD na podpreživetveni ravni, obseg javnih brezplačnih ali cenenih storitev pa bi bil bistveno zmanjšan ali ukinjen. Bolj levičarske variante UTD sicer predlagajo višje stopnje prerazporejanja in višje zneske, a se njihova koristnost ne približa bolj enostavni in družbeno bolj koristni varianti nudenja bogatejšega obsega družbenega standarda.

Konkretno, če bi dobro delujoča država zagotovila poceni otroške vrtce, poceni šolanje in študij, sodoben cenen javni prevoz, brezplačno ali poceni zdravstveno oskrbo, poceni stanovanja za mlade, solidne porodniške, solidne pokojnine, brezplačno oskrbo v DOS, bi z veliko manj denarja dosegli veliko več. Dvignili bi kakovost življenja in dvignili bi stroškovno učinkovitost gospodarstva. Eden glavnih mednarodnih promotorjev UTD je Van Parijs, katerega predlog pa Elizabeth S. Anderson z Univerze Michigan komentira takole: Van Parijs bi vsakemu garantiral maksimalen brezpogojen UTD, ne glede na to, ali bi posamezniki sicer lahko prispevali družbeno koristno delo. Leni atletsko grajeni deskarji bi bili ravno tako upravičeni do UTD kot zanesljivi skrbniki ali invalidi. Njegov predlog bolj streže muham lenih in neodgovornih na račun tistih, ki v resnici potrebujejo pomoč (parafrazirano).

Michael Hudson, profesor ekonomije z Univerze Missouri, pa dodaja, da problem ni samo dohodek, ampak za kaj ga ljudje morajo porabiti. Veliki Američan Thomas Paine ni pisal o UTD, ampak o tem, da bi vsakdo moral imeti pravico do prebivališča in do sredstev za preživljanje. To je neodvisno od dohodka. Če to ekonomiziramo in financializiramo, smo vgradili popačenje. Ne bi smeli deliti ljudem denarja, da bi si potem lahko kupili tisto, kar bi jim moralo biti tako ali tako dostopno izven trga. Ali deliti denarja, da bi lahko ljudje plačevali prenapihnjene cene monopolnih komunalnih in drugih storitev, vode, kanalizacije, elektrike, TV in izobraževanja. To bi moralo biti umaknjeno s trga, ne pa da bi dajali ljudem UTD, da bi plačevali precenjene in monopolizirane nepremičnine in infrastrukturne storitve, ki bi morale biti v osnovi javno dobro.

Tudi Richard D. Wolff, zaslužni profesor ekonomije z Univerze Massachusetts opozarja na družbeno nesprejemljivost ustvarjanja dveh razredov – tistih, ki ne delajo, pa prejemajo UTD, in tistih, ki delajo. Ni razumnega razloga za kaj takega.

V letu 2020, ko številne »teorije zarote« postajajo javno objavljeni načrti, kot Davos 2020 Great Reset, ID 2020, Agenda 21, Agenda 2030, Agenda 2050, Rockefellerjev in Gatesov strateški načrt še iz 2010, se razkriva grozljiva, transhumanistična funkcija UTD, saj se v povezavi s cepivom proti koroni zlivajo skupaj koncepti UTD, kripto denarja, popolnega sledenja in manipuliranja s človekom, ki mu nameravajo UTD naložiti kar v telo. In mu ga kadarkoli tudi ukiniti.

Hvaležni za vsak evro podpore neodvisnemu mediju ZDRAVO SLOVENIJA. Pay Pal na koncu strani.

Če ne uporabljate Pay Pal vam sporočimo TRR, pišite na info@santu.si. Hvala.