Oct 21

Oct 21 Katalonija: Nevarna vprašanja v nevarnih časih

Španija je nadpovprečno stroga, ko gre za njeno »čast«, 25-letnega raperja Valtonyca so obsodili na tri in pol leta zapora, ker je »žalil kralja«. Raper je pred zaporom zbežal v Belgijo, ki se je odločila, da ga ne bo izročila španskim oblastem.

Tudi nekdanji katalonski predsednik Carles Puigdemont se je zatekel v Belgijo, kjer je še vedno na prostosti in ne želi v Španijo. Na uličnih protestih v Kataloniji je bilo v zadnjih dneh več kot pol milijona ljudi. Sprožila jih je nerazumno visoka zaporna kazen za pobudnike katalonske samostojnosti, ki so imeli močno podporo javnosti. Devet politikov, skupaj s Puigdemontom so obsodili na 9 ali 13 let zapora. Po izrečeni obsodbi se je javnost Barcelone razvnela in blokirala turizem in promet.

Vendar španska vlada v Madridu Kataloniji ne dopušča referenduma o samostojnosti. Tukaj bi lahko s prstom pokazali na obupno dvoličnost evropske politike, ki v »demokratičnem zanosu« ploska malodane vsem »protestom ljudstva« na drugem koncu sveta, ki jim je treba nemudoma pomagati, četudi s tanki in bombardiranjem. Nad lastne ljudi na ulicah Barcelone pa so poslali do zob opremljeno policijo. Ko so se namreč Katalonci uprli visokim kaznim za svoje voditelje, je španska oblast nadnje poslala policijske enote, ki so jih agresivno obravnavali s solzivcem, gumijevkami in slepimi naboji. Zato je že več kot 500 ranjenih. Aretiranih pa je več kot dvesto ljudi. Priljubljeno turistično mesto Barcelona, zaradi protestov deluje kot »vojno območje«, županja mesta Ada Colau je zato zaprosila za mirno izražanje nasprotovanja.

Slovenska podpora Kataloniji in razmislek

V Sloveniji se je te dni sestal odbor, ki ga vodi nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan, v podporo katalonskemu referendumu za samostojnost. Logično in pričakovano, saj si Katalonija želi »po poti Slovenije«. Katalonija kot del Španije ima svoj jezik ter približno 7,5 milijona ljudi, svoj parlament, zastavo in zgodovino; vendar se katalonska politika že dolgo pritožuje nad Madridom, da je Katalonija zaradi revnejših regij in mest v Španiji preobremenjena.

Kaj pa se je Slovenija na samostojni poti naučila oziroma kaj bi lahko naredili bolje?

»Kot vsak civiliziran človek nasprotujem brutalnemu nastopu španskih oblasti in zapiranju katalonskih politikov in aktivistov. Vendar pa sem do katalonske pobude glede samostojnosti zadržan. Do zdaj od katalonskih pobudnikov za osamosvojitev še nisem zaznal potrebne refleksije do institucije Evropske unije,« komentira mag. Blaž Kavčič. »Poučen z našo, slovensko izkušnjo, opozarjam, da osamosvajanje zaradi osamosvajanja pomeni v katalonskem primeru prenos pravic suverenosti od španske na EU oligarhijo, ki pa sta prepleteni in že danes izvedbeni aparat NATO in globalnega imperija.« Kavčič se sprašuje, kako bodo načrtovane včlanitve ali pripojitve držav, kot so Makedonija, Črna gora, Srbija, Kosovo, Ukrajina in druge, vplivale na način vladanja Evropske unije? Kako se lahko samostojnost v okviru sodobne korporativne tehnokracije sploh uveljavi, sprašuje Kavčič. »Nisem prepričan, da je pri načrtovani osamosvojiti v ospredju kakovost življenja Kataloncev kot prioriteta, kot se je izkazalo tudi v primeru Slovenije, ko so nas kot 'osamosvojene' izkoristili Habsburžani, Vatikan, bankirska oligarhija, trgovci z orožjem in drugi. Samostojnost se sliši lepo in pretresljivo kot projekt Greta, a ne odgovarja na pereče eksistencialne dileme EU.«

Kavčič ocenjuje, da je »silam v ozadju v interesu, da se ljudje razburjajo, zaposlujejo, napadajo med seboj – zaradi česarkoli. Pomembno je, da nihče nima časa in možnosti razmišljati o temeljnih vzrokih in rešitvah.« Meni, da bi moralo javno zavzemanje za neko stališče, kot je podpora katalonski samostojnosti izhajati iz solidne vsebinske platforme. »To pomeni med drugim razumeti, da so vojne, groteskne razlike v premoženju in dohodkih, monopolizacija pravice in resnice, uničevanje okolja, zatiranje državljanske demokracije postale 'sprejemljive' vsebine neoliberalne imperialne paradigme.« Treba je poiskati sistemske vzroke težav, ki pestijo ljudi po vsem svetu, izpostavljati samo en primer, ko gorijo mesta po celem svetu, je lahko oportuno ali politično korektno, zgolj nepoznavanje, konformizem ali celo kolaboracija s propagando imperija, dodaja Kavčič in poziva k razmisleku:

»Potrebno je sistemsko nasprotovanje vzrokom situacij, kot je katalonska. Na drugi strani imamo vztrajne proteste rumenih jopičev, zapor za Juliana Assangea, stradanje ljudi v Jemnu, streljanje v Ukrajini, Siriji, Afganistanu, Iraku, Libiji, Palestini in drugje. Obdajajo nas milijoni ljudi, ki jih je oligarhija v zadnjih desetletjih oropala, mučila in pobila … Se kdaj vprašamo, kdo obvladuje mogočne strukture, kot so EU, NATO, Svetovna banka, Banka za mednarodne poravnave in podobne in hkrati vpliva na politična glasovanja od Washingtona do Ljubljane?«