»Hočete vojno?« ali česa o vzponu evropske desnice nočemo vedeti

»Jaz nisem toksična, to je kvečjemu Merklova,« je poudarila Marie Le Pen, vodja naglo se vzpenjajoče francoske desnice in dodala, da Evropska unija oddaja sij »mrtve zvezde«. Ni pozabila vidno nejevoljni novinarki BBCja omeniti, da je nemška premierka vedno bolj osamljena, medtem ko ona dobiva vse več podpore, tako v Rusiji kot v ZDA.

Vmes je intervju zelo napet, novinarka je neprikrito protiruska, zato jo Le Penova vpraša, če nemara hoče vojno?

Prav zaradi takšnih intervjujev je vse več ljudi na strani evropske desnice. To ni tako šokantno kot to, da gre za struje in osebe, ki so bile pravzaprav označene za skrajno desnico, nekakšen lokalni odklon. Torej, ne gre za politično sredino, ki je zgolj bolj tradicionalistična in konservativna od nekoliko bolj naprednih družbenih tokov. Kaj se je torej zgodilo?

Teror politične korektnosti

Prva točka, na kateri evropske levica dramatično izgublja svoj ugled, je zatiranje drugače mislečih v imenu politične korektnosti. To bi sicer lahko imelo smisel, če ta ista levica ne bi hkrati uporabljala dramatično dvojnih meril. Primer: Rusijo so zahodni mediji načrtno napadali, da ne zagotavlja istospolnim dovolj pravic. Kar se je v praksi izkazalo, da ne drži povsem. Na drugi strani zahodni mediji podpirajo Ukrajino, ki krši pravice istospolnim in tega ne problematizirajo. Javnost dobila do tako pridobitniškega opletanja s človekovimi pravicami močan odpor. Zadnji primer takšne degradacije v imenu politične korektnosti je kanadski profesor Jordan Peterson, ki ni želel uporabljati drugačnih naslavljanj kot ona ali on, ker se ne strinja z določenimi paradigmami teorije spola. Zaradi tega ni dobil novih sredstev za raziskave. Njegova pobuda za javni dialog je bila dokaz, da preštevilni, ki se imajo za »napredne« delujejo kot najhujši zaničevalci svobode govora in pravzaprav tudi dostojanstva posameznika.

Strah pred razpadom družbe

Fašizem je imel socialni program, ljudje se niso nad njim navdušili zato, da bodo lahko pobijali, piše profesorica Sheri Berman. Njena odlična analiza opozarja na pomembne in spregledane vidike vzpona fašizma v Evropi. Namreč, ljudje so bili obubožani in brez socialnega programa. Navaja, kako je Benito Mussolini med množicami uspel, ker je organiziral športne aktivnosti za mladino, izlete, skupnostne dejavnosti in podobno. Njegova fašistična ideologija je kasneje to množično pripadnost izkoristila za totalno uničenje etičnih vrednost. Vendar je z vidika vzpona takšnih ideologij zelo pomembno razumeti tudi stališče večine ljudi.

Velika napaka večine strank, ki se deklarirajo za levico, je, nerazumevanje osnovnih potreb ljudi, ker delujejo z intelektualističnega piedestala in družbenih privilegijev. Zato ne uspejo več pridobivati naklonjenosti, kot bi jo sicer.

Tipičen primer populistično usmerjene in zgolj po imenu napredne politike je kanadski premier Justin Trudeau, ki se fotografira v roza majicah in s staroselci. Dejansko pa sprejema ukrepe, ki so usodni za manj privilegirane. Torej, njegova lažna politična mavričnost je zgolj politični marketing elit.

Temna zgodovina Evrope

Tretji zelo pomemben dejavnik vzpona desnice je, da nikoli pravzaprav ni poniknila v svoji najbolj nemoralni obliki – rasizmu in kolonializmu. Marine Le Pen je v intervjuju za BBC omenila vzpon svojega političnega kolega Geerta Wildersa. Številni komentatorji so se zgražali nad njegovim vzponom, antropologija pa opozarja, da zatona rasizma na Nizozemskem zares nikoli ni bilo. »Spodobnost« in »tolerantnost« sta konstrukta o samopodobi Nizozemske, ki je birokratsko neprekinjeno skrbela za svoje (bele, privilegirane, bogate) in Druge, naj so to priseljenci ali zgolj »nekulturni« delavski razred. Nikoli in nikdar ne smemo pozabiti, da večina evropskih držav vzdržuje kraljevske kaste in trdno drži kolonialno naropano bogastvo v svojih rokah in ga ni pripravljena deliti z nikomer.

Dejavniki za vzpon skrajno desničarskih strank so tako dejansko skrb vzbujajoči, saj se nanašajo tako na zmedo na področju svobode govora kot na propad socialnih varovalk in totalni izgubi zaupanja javnosti do dvoličnih taktik levice. Obujanje rasizma je na koncu dejavnik, ki vodi v totalno vojno. Najhuje pri vsem je, da so tako imenovane demokratične in napredne evropske struje podpirale v celofan zaviti rasizem v imenu »osvobajanja« držav z nafto in si s tem nepovratno uničile kredibilnost.