»Prijel jih je za nogice in treščil ob zid«

Meso in mesni izdelki – tisti, ki živijo na kmetijah, nimajo olepšanih utvar, kako brutalna, umazana in naporna je vzreja in poboj živali. Nobena pentlja ne skida gnoja in noben zlagani nasmešek v reklami ne odstrani črevesja ali spere krvi. Vse to kmetje počnejo sami.

Pri večini potrošnikov, je vse zavito v prodajne floskule, ki skušajo zakriti proces vzreje živali, njihovo bedno življenje in nasilno smrt.

Včasih so oglaševalci na meji znosnosti, na primer, ko večja industrija vzreje in poboja živali navaja zapise, ki povezujejo jogo in meditacijo skupaj z mrtvimi živalmi, ki jih prodajajo. Tako večji oglaševalec, kot je Perutnina Ptuj trdi tudi, da spoštuje tradicijo. Kakšno tradicijo natanko? Je naša dediščina, da rezila po tekočem traku režejo glave živalim?

Rešene kokoši v zatočiščih govorijo drugačno zgodbo. Da so pohabljene in zlorabljene ptice, ki vzbujajo usmiljenje in grozo. Njihova telesa ne pričajo o spoštovanju dediščine.

Mar ni čas, da se Slovenija ne usmeri v drugačno industrijo? Zakaj Ptuj ne bi imel prve tovarne jajčnih nadomestkov in rastlinske majoneze? Ali rastlinskega mleka! Kaj pa proteinski izdelki, ki ne zahtevajo poboja živali? So namreč zelo poslovno uspešni.

Premalo agresivna?

Pogosto se slišijo glasovi zakaj, naj bi sploh prenehali z ubijanjem živali? Zatočišču Koki je bila zaupana osebna zgodba Romane, ki je podana z dovoljenjem. Neznansko trpljenje živali žal ni nič novega. Poudarek je na koncu.

»Po končani srednji veterinarski šoli, sem dobila pripravništvo na prašičji farmi (1986). Mamice z mladički so bile z ograjo prisiljene stati, ležati, dojiti, jesti v enem položaju – bočno niso imele 10 cm prostora do ograje, ki jih je omejevala. Zato je bilo moje prvo jutranje opravilo pobrati vse mrtve prašičke, ki so jih matere nehote poležale pod seboj. Preživele prašičke so na živo kastrirali in jim pulili zobe.

Ob tem je novorojene prašičke je vedno pregledal veterinar. Tiste, ki se mu niso zdeli v redu, je enostavno prijel za zadnje nogice in jih treščil ob zid.

V drugih prostorih so v kletke v nadstropjih zapiral večje mladičke. Številni niso dosegali velikosti in teže svojih sovrstnikov. Med njimi se je vsako jutro našel najmanj en poteptan prašiček, če je imel srečo, do smrti. V vsakem primeru so takšne pobili, ker so bili premajhni.

Prašički, ki so dosegali pričakovano velikost, so bili tudi zaprti v manjših kletkah, kjer se jih je gnetlo toliko, da se včasih tudi uleči niso mogli vsi na enkrat. V te prenatrpane kletke sva se morala stlačiti še jaz in moj sodelavec, da sva živali cepila in jim dajala antibiotike. Podkožno injekcijo za uho, eden je vbrizgal, drugi risal črte na že cepljene prašičke, ki so prestrašeni kričali in noreli po kletki.

In kaj me je najbolj pretreslo? To, da se to zdi ljudem normalno.

Po enem mesecu takšnega pripravništva sem bila hudo depresivna. Uradna diagnoza po zdravniškem posvetu? Pomanjkanje agresije.

Če imaš srce in empatijo, si bolnik?«

Slovenija mora razmišljati o tem, kam se bo usmerila. Določene prakse so boleče, preveč boleče, da ne bi iskali drugih poti, če obstajajo in so možne. Podjetja, ki proizvajajo hrano neživalskega izvora so uspešna! Od leta 2012 do leta 2016 se je v Veliki Britaniji ponudba veganskih izdelkov povečala za 185 odstotkov!

Slovenski kmet in kmetica naj ostaneta na zemlji ob zemlji, tudi ob živalih, ponujene in izpeljanje naj bodo ponudbe, ki kažejo večjo mero sočutja do vseh vpletenih. Rešitve kot kaže so učinkovite!

Ali pa bomo šli po poti, ki brezbrižno spodbuja uživanje človeškega mesa, »vzrejenega« v laboratoriju? Bo sintetični kanibalizem naša nova tradicija?

Spoštovanje tradicije je spoštovanje življenja. V njegovem celovitem pomenu ne površnih propagandnih izrekih.

Klik na oglas je podpora. HVALA!