»Vse, kar vem danes, so me naučile živali«

Vsak dan nahraniš in skrbiš za 70 živali, ki ne bodo prodane ali zaklane. Ob tem ti očitajo, da si »sebična«. Kako si to razlagaš?

Pogosto vprašanje, ki mi ga številni postavijo z rahlo očitajočim prizvokom in zato hote ali nehote zveni kot očitek, je, zakaj ob vseh stiskah ljudi, ki smo jim priča: lačni otroci, brezposelni odrasli, skrhane družine … energijo in pozornost namenjam živalim. Ko bi me kot človeka vendarle po mnenju večine morale najprej skrbeti stiske ljudi.

Vprašanje nikdar ne gre mimo mene, ne da bi se me globoko dotaknilo in me pa pravzaprav v osnovi vedno razžalosti. Kajti kaže na naše temeljno nerazumevanje tega, da je na svetu vse povezano - ne moremo poškodovati še tako majhnega bitja, ne da bi pri tem ranili tudi sebe. In pomoč tako močno spregledanim živalim je samo eden od načinov širjenja zavesti o pravičnejšem odnosu človeka do vsega, kar ga obdaja.

Zapreti nekoga, ki ti ni storil ničesar žalega, v dosmrtno kletko, ga prikrajšati za stike znotraj in zunaj svoje vrste, osamiti, onemogočiti iskanje hrane, vzgajanje potomstva, preprečiti nekomu, da doživi svoje življenje, je grozljivo in do skrajnosti nepravično dejanje človeka. Je mar res pomembno, koga smo prikrajšali za sonce, zemljo, veter? Komu smo vzeli, kar mu kot živemu bitju pripada? Še najhujšim zločincem ne bi privoščila življenja v ujetništvu, ki se konča s strelom v glavo, mi pa to počnemo milijardam nedolžnih čutečih bitij, ki nam niso storile nič žalega, le doživeti življenje si želijo. In pri tem sploh ni najhuje dejstvo, da to počnemo. Najhujše je spoznanje, da ta naša dejanja nikoli sploh ne postavimo pod vprašaj!

Pokojnega gospoda Drnovška so večkrat kritično spraševali, zakaj pomaga ljudem iz oddaljenih krajev, če pa je pri nas toliko revežev, mar bi najprej poskrbeli za "svoje". Vidite, pa je šlo povsod za ljudi. Temu potem, ni konca, ker ljudje vedno razvrščamo - ta je več vreden, ker je "naš", naše vrste. Pa ni tako. Bistvo pravičnosti je, da je enaka za vse. Za našo etično držo, kot ljudi gre.

Na svetu je milijone klavnic in zelo redka zatočišča za živali, kakšna je njihova vloga?

Zatočišča (sanctuary) so varen in trajen dom tistim rešenim živalim, ki jih ljudje dandanes sploh ne dojemamo več kot živali - čutečih bitij, ampak strpana v velike hangarje in farme, za nas predstavljajo le kos mesa, liter mleka in škatlo jajc.

V zatočiščih življenje teče v spoštovanju zakonov narave. Živali tukaj lahko živijo svoja življenja kot tisto, kar dejansko so - čuteča bitja s svojimi potrebami, svojo naravo, individualnostjo, s svojimi življenjepisi.

Zatočišče ima pomembno vlogo ne le zanje, ampak tudi za ljudi, ki smo naučeni, da med živalmi delamo razlike. Pokaže nam drugo perspektivo, drug pogled, drug zorni kot. Kaj potem človek s to informacijo naredi, je njegova stvar. Pomembno je, da dobi drug pogled na življenje, ki ni podrejen kapitalu. Kjer je življenje dragoceno za to, ker je, kakršno je.

Z živalmi si preživela veliko lepih in tudi zelo težkih preizkušenj, ki so jih opisala v svoji novi knjigi. Kakšna je njena vsebina?

Knjiga o rešenih živalih in njihovih usodah.

Živali, moje prijateljice je zelo posebna knjiga, ki bo zapolnila marsikatero vrzel tudi v našem prostoru. Saj ne, da ne bi imeli knjig o govedoreji, prašičereji, piščančereji, veliko jih je. Ampak v njih ne morete prebrati ničesar o tem, zakaj in kdaj pujski migajo z repki, nihče vam ne bo povedal, da ta mala prašičja deteca najraje zaspijo skupaj z rički, da jim mama svinja brunda med sesanjem. Nikjer ne bo pisalo, koliko let dočakajo koze, kako se včasih stkejo dosmrtna prijateljstva med pripadniki različnih vrst, zakaj puranje prsi niso mačji kašelj, še zlasti, če jih je treba zašiti ali pisal o miru in občutku varnosti, ki ga je moč občutiti okoli krav.

Pred več kot petimi leti sem takšne informacije zaman iskala po spletu. Vse, kar vem danes, so me naučile živali same. In zato menim, da je ta knjiga, ki je zbirka zgodb iz tesnega sobivanja z rešenimi živalmi, tako dragocena. Morate vedeti, da so veterinarji pred leti, ko sem na rentgene vozila pujse, kokoši in kunce, marsikje iz žepa vlekli fotoaparate, namesto priročnikov. Ker je bilo to nekaj tako novega in nevsakdanjega. Te živali pač ne pristanejo na operacijskih mizah, ampak kuharskih. To je bilo zame peklensko oranje ledine na marsikaterem področju, ki ga ne privoščim nikomur. Pa vendar je obrodilo sadove, zaradi katerih je bilo vredno. Odzivi na knjigo so izjemni. Mnogi bralci so mi povedali, da so jo s solzami v očeh večkrat prebrali in v njej našli sporočilo, da v razmišljanju, da so živali naši sopotniki, niso sami. V uteho jim je, da še nekdo nekje razmišlja tako kot oni, čeprav je izven uveljavljenih okvirjev. Slediti tistemu, kar v sebi čutiš, da je prav, je bistveno manj naporno, če veš, da je nekje še nekdo, ki razmišlja podobno. Moja knjiga je za prepoznavanje vseh, ki čutimo podobno.

Živali niso ljudje. Niso naše vrste. Pa vendar so osebe. Živalske osebe. Ne more nas bolj skrbeti za avto ali telefon kot za živo čuteče bitje! Verjamem, da se bo marsikdo ob branju te knjige in ogledu čudovitih fotografij, ki jih je posnel Tadej Gudan, postavil pod vprašaj odnos človeka do živali. Ker so osebne, iskrene in resnične.

Česa se ljudje nočemo naučiti od živali?

Staroselska misel iz Severne Amerike mi je pred časom segla v srce: Nič nima večje moči kot nežnost. In nič ni bolj blago kot resnična moč.

Živali imajo moč, da iz nas izvabijo najboljše lastnosti, ki jih kot ljudje premoremo - sočutje, nesebična ljubezen, predanost. Tega ne storijo z nasiljem, ampak s svojo iskreno, nebogljeno in nedolžno naravo, s katero zaupajo v nas. Zdaj vprašanje pa je, ali to hočemo, kajti pred sočutjem in nesebično ljubeznijo smo ljudje že davno zaprli del svojega srca in na to mesto je stopilo vse drugo - pehanje za denar, ambicije, pohlep, brezčuten odnos, ki danes vodijo naša dejanja in odločitve.

Živali nas s svojo prvobitnostjo spomnijo, kdo smo bili, preden je svet rekel, kaj moramo postati. Mi pa nočemo nazaj, ker smo del srca že davno nekje pustili. In ubiti živali in z njimi to iskrenost torej dobesedno, ne pomeni ubiti le živali. Pomeni ubiti tudi del sebe, ki je prepoznal in začutil to iskrenost. Potem človek ni več človek, ampak vse bolj podoben robotu. Torej tisto, česar se od živali nočemo učiti - je človečnost.

Kaj je tisto največ, kar lahko ljudje damo živalim?

Menim, da bi ljudje lahko največ dali živalim, če bi dvignili roko, ki jo ta hip držimo nad njimi. Ne mislim le na živali, določene za rejne živali, ampak na vse, tudi tiste recimo, ki smo jih določili za domače živali kot so psi in mačke. To vmešavanje v življenja živali je po mojem mnenju preseglo vse meje. Obsedeni smo s kontrolo nad njimi, tako gibanja kot njihove populacije, vse želimo imeti pod nadzorom.

Živali niso naša last, so naši sopotniki na tej zemlji, ki imajo svoje navade, potrebe in življenja. Lahko se naše poti križajo, vendar bi položila na srce vsem, da živali ne spreminjajo in prilagajajo svojim potrebam, da iz njih ne delamo ljudi. V njih je treba ohranjati njim lastno naravo. V nasprotnem primeru izgubimo ravno tisto najbolj dragoceno, kar tudi žival lahko da človeku, kadar živi življenje po svojih in ne naših merilih. Isto kot pri ljudeh, če zaključim. Sprejemanje in sobivanje drug drugega in sprejemanje različnosti namesto prilagajanja vsega in vsakogar svojim merilom.

Naročite knjigo ali podprite zavod za rešene rejne živali KOKI: TUKAJ.