Slovensko šolstvo – pogled skozi širokokotni objektiv
Kadar govorimo o slovenskem šolskem sistemu, se radi oziroma po finskem sistemu. Če je finski sistem postavljen za zgled, zakaj smo sami tako nezadovoljni s slovenskim šolstvom?
Da bi trenutno dogajanje v slovenskem šolstvu postavili v širši kontekst, se je potrebno ozreti tudi k anglo-saksonskemu šolskemu sistemu. Vse od devetdesetih let se namreč vztrajno približujemo le temu, s tem pa se tudi vedno bolj oddaljujemo od finskega zgleda.
Če pustimo različne ideologije in politična prepričanja ob strani, je dejstvo, da je družbeni sistem v bivši Jugoslaviji temeljil na enakosti. Od njenega razpada dalje pa se vzpostavlja nov družbeni sistem, ki temelji na družbeni neenakosti. Poleg vedno večjih neenakosti v plačah, razlikah v splošnemu življenjskemu standardu, neenakomerno porazdeljenemu delu (na eni strani brezposelnost, na drugi strani vedno daljši delavniki), gentrifikaciji mest itd. je povsem razumljivo, da otroštvo in tudi šolstvo predstavljata še eno ključno polje, kjer se neenakost vzpostavlja in poglablja. Poleg tega je v svetu, kjer je naprodaj prav vse, tudi izobraževanje lahko zelo donosen biznis.
V tem kontekstu je povsem razumljivo, da slovenska ministrstva s svojimi ukrepi na področju šolstva sledijo anglo-saksonskemu modelu šolstva in ne finskemu. Finski model namreč sloni na družbeni enakosti saj je njegovo bistvo prav to, da vsakemu otroku, ne glede na spol, ekonomski, etnični ali politični položaj njegove družine omogoči enake možnosti za razvoj in uspeh. Model, h kateremu stremi Slovenija je nasprotno bližje angleškemu ali ameriškemu, saj se politična elita v svoji agoniji kontinuirano odmika od principa družbene enakosti, ki ga dojema kot prežitek iz prejšnjega režima.
Podobno lahko razumemo vedno večjo birokratizacijo šol, vedno zahtevnejše učne načrte ter vedno več nacionalnih preverjanj znanj – v sistemu, ki temelji na finančnem razumevanju uspeha in tekmovanju mora biti namreč vse izmerjeno, primerjano, upravičeno, učinkovito in po potrebi zreducirano na minimum. Vendar otroci niso številke, še manj blago in otroštvo ni tekmovanje. Finci se tega zavedajo. Že v šestdesetih letih 20. stoletja so se odločili, da bodo vsem otrokom zagotovili brezplačno kvalitetno izobrazbo, ki prav vsakemu otroku omogoča, da razvije svoje talente. V anglo-saksonskem svetu šola deluje prav po nasprotnem principu: otroštvo je tekmovanje, v katerega otroci iz različnih družbeno-ekonomskih ozadij ne vstopajo enakopravno.
Finski ali anglo-saksonski model šolstva?
V ZDA se javne šole financirajo na ravni posamezne zvezne države, predvsem iz davkov. Šola tako prejme sredstva glede na prihodke prebivalstva v četrti, kjer se nahaja. Ker so četrti jasno ločene na revne in bogate torej šola v revni četrti prejme manj sredstev kot šola v bogati četrti. Posledično so šole v revnih četrteh pogosto podhranjene in vpete v začaran krog delikventnih odstopanj učencev. Če se rodiš v bogati četrti imaš torej že v štartu prednost pri dostopu do kvalitetnega izobraževanja. A po drugi strani tudi šole, ki prejemajo več sredstev ne zagotavljajo nujno uspešnih učencev. Poleg tega se zaradi podhranjenosti v ZDA tudi javne šole vedno bolj zanašajo na donacije, podobno kot zasebne šole. Zasebne šole, ki praviloma zagotavljajo kvalitetnejšo izobrazbo se financirajo izključno iz šolnin, daril in donacij.
Na Finskem obstaja le malo privatnih šol, večinoma verskih, ki prejemajo enaka javna sredstva kot javne šole. Vendar morajo imeti zato povsem enake pogoje vpisa kot javne šole ter ponujati enake storitve učencem. Tudi v Avstraliji privatne šole dobivajo enaka sredstva kot javne, vendar pa je financiranje zasebnih šol iz javnih sredstev sporno saj avstralske zasebne šole kljub temu, da prejemajo javna sredstva, določajo svoje kriterije za vpis, ki so pogosto diskriminatorni (npr. preverjanje znanja, spol, veroizpoved). Kaj se lahko naučimo iz avstralskega primera, si lahko preberete tukaj.
V Sloveniji se takšen sistem šele vzpostavlja. Ker imamo zasebnih osnovnih šol komaj šest (!) je potrebno povečati povpraševanje. Kako? Kadar so-obstajajo privatne in javne šole le te med seboj tekmujejo za vpisane otroke. Več otrok kot se vpiše v javne šole, slabše je za zasebne. Zasebne šole so za razliko od javnih odvisne od šolnine - torej vpisa otrok. V tej tekmi za otroke je potrebno javne šole spraviti na tako nizek nivo, da se bodo ljudje bolj množično odločali za vpis otrok v zasebne šole. Tudi s pomočjo medijev, ki med ljudmi vzbujajo paniko. Jasno, vsak starš si za svojega otroka želi najboljše. Simptomatično slovenski starši namesto, da bi se borili za kvalitetne javne šole in skupno dobro, raje poskrbijo vsak zase in za svojega otroka ter ga vpišejo v zasebno šolo. Ker ne želijo, da bi njihov otrok »domov nosil bosanske kletvice« na primer.
V sistemu, v katerem zasebne šole prejemajo javna sredstva družina, ki si zaradi nizkih prihodkov ne more privoščiti, da bi svojega otroka vpisala v zasebno šolo le to preko svojih davkov vendarle so-financira in torej omogoča sosedovemu otroku, ki prihaja iz bolje situirane družine, da obiskuje zasebno šolo. Glede na to, da se Slovenija poslužuje rezov v sredstva, namenjena šolstvu in varčevalnih ukrepov na račun otrok predlagam naslednje: namesto da slovenske zasebne šole z javnimi šolami tekmujejo za javna sredstva, naj se raje obrnejo k lokalnim mogotcem, ki se poslužujejo davčnih oaz. Res je, tudi v ZDA obstajajo takšni mogotci. Vendar mimogrede nakažejo še kakšen milijon ali dva za dobre namene zasebni šoli.
Če bi torej želeli, da so slovenske osnovne šole bližje finskim, bi bilo najprej potrebno osmisliti družbene vrednote – ali bo naš temelj družbena enakost in delovanje v skupno dobro (kar je temelj finskega družbenega sistema), ali tekmovanje, v katerem je že v štartu jasno, da otroci iz bolje situiranih družin v tekmo vstopajo z občutno prednostjo pred tistimi iz socialno šibkejših družin (kar je temelj anglo-saksonskega modela)? V družbi, kjer starši ne vidijo dlje od koristi svojega lastnega otroka, je odgovor na dlani.
