»Šokanten!« Tako je prve bikini kopalke opisal New York Times, Vatikan je uradno napovedal, da je greh, če jih nosiš, leta 1946. Modni oblikovalec? Moški, seveda. Napredni Zahod je na začetku bikini kopalke označil za vulgarne in pornografske. Zdaj smo se navadili, bolje za nas, ker tudi v lokalni trgovini prodajajo šolske zvezke s puncami v bikiniju in Playboyevim logotipom, črtne in brezčrtne. Ali je odvratna nepomembnost, da so bile bikinke spremljevalec hladne vojne in atomskih poizkusov na otočju Bikini? Ali to, da so na bombo narisali žensko v bikiniju? Kakšna vrste svoboda je, ko je tvoja podoba razstreljena in lahko umori tisoče?

Bikini je postal nekakšen simbol seksualne osvoboditve in hkrati orodje, s katerim se podoba žensk neusmiljeno ocenjuje. V skupinah mamic na družabnih omrežjih se vsako leto natipka na metre črk, ko druga drugo bodrijo, da si sploh upajo obleči kopalke: »Za otroke bom to storila, ne morem biti depresivna mama, ki sedi pokrita z brisačo!« Kopalke, ta dva mala koščka poliestra, so za marsikatero žensko nočna mora. V njih so občinstvu na plaži na ogled strije, celulit, krčne žile in morda ne ravno najbolj lepa koža. Počitnic se nekatere zaradi nuje obleči kopalke dobesedno bojijo. Ni jih malo, ki menijo, da je normativ telesa, ki videti »dobro« v bikiniju nekaj, kar ženske bremeni, ne osvobaja. Zato, ker bikini od žensk, seveda tiho, zahteva, da so videti kot dvajsetletnice, ki se ukvarjajo s športom. Kar je lahko zelo dobrodošla spodbuda, ki vendarle ni univerzalna.

Podobno velja za burkini, kopalke, ki so videti kot ohlapna trenirka s kapuco iz blaga za kopalke. Takšen videz sledi določenim muslimanskim običajem oblačenja. Zakaj si vernice tako otežujejo življenje? Jih bo Bog imel manj rad, če bodo pokazale za pol ure nekaj kože, med vso to množico? Muslimanke je treba razumeti, da nočejo v kopalke, ker jih za razliko od bikinija ne razgali kot kos mesa, ki ga je tako enostavno primerjati. Fantje na plaži pogosto komentirajo: »Glej jo, tale bejba je dobra deveteka! Do desetke ji manjkajo daljše noge.« Neškodljivo, drži. Neprijetno? Še kako! Poleg tega, Evropa musilmanom kaže, da niso zaželeni. O svoji kulturi poslušajo, da je manj vredna in »čudna«. Zato ni presenečenje, če se še bolj oprimejo tega kar imajo, ker jih okolica tako ali tako ne odobrava. Izgubiti nimajo kaj! Zaradi fanatikov muslimanske vere so vsi prisliljeni na kolektivno pokoro, za zločine, ki jih niso sami naredili. Mene čudi, kako to, da ameriški staroselci ali Indijci ne pljunejo vsakega Evropejca, ampak najbrže gre za lepo vzgojo. Mi pa radi popljuvamo vsakega muslimanske vere, ker nikoli ne veš, kdaj se bo razstrelil, čeprav nosi burkini.

Za presenečenje je poskrbela Nigela Lawson, britanska avtorica kuharskih knjig, ki jo pogosto radi navedejo kot »najlepšo«, čeprav poje vse, pred čimer se nutricionisti trikrat prekrižajo. Omislila si je burkini za na plažo, ker se je zredila. Ima podporo javnosti, ker pravijo, da naj nosi, kar želi. Bi bilo enako, če bi bila muslimanka?

Kje je rešitev med bikinijem in burkinijem? Je ni. Vsaka ženska naj bi nosila, kar si želi. Ob tem je logično, da Francija pričakuje prilagoditev svoji oblačilni kulturi. Kot se nekako pričakuje, da se po Kairu ne hodi v bikiniju. Težave niso v kopalkah in ženskah, pri vseh svetnikih! Glavna težava je vojna in psihopatska politika. Mislite, da je povprečnim muslimanom prijetno, ker vojni dobičkarji financirajo njihove blazneže in jih podpirajo? Kako je Američanom, ki lahko izbirajo le med patološkim narcisom in nevrotično politično prostitutko. Prijetno?

Poleg bizarne debate o kopalkah, so nas za konec počitnic vizualno napadli še s podobo dečka iz Aleppa. Ubogi otrok, ampak on zares nikogar ne zanima. Ne on, ne drugi otroci. Drugače ne bi metali bomb, kajne?

Večina medijev je njegovo podobo izrabila, da so povedali, kdo je kdo: Rusi in Assad kriminalci, »uporniki« in Američani pa biseri pravičnosti. Ne glede na to, kaj si mislimo o Rusiji, ruski politiki in predsedniku Vladimirju Putinu, je njegovo nedavno vprašanje na mestu. Kako to, da se ne pogajamo o miru, ampak se neprestano govori o vojni?

Kopalke velike kot šotor ali takšne, ki so velike kot vrečka za čaj, so provokatitvne in zanimive teme za dobo miru. Tudi otroški obrazi, ki so utrpeli šok in poškodbo in so na srečo živi, so pomembni.

Ampak mi živimo v globalni vojni. Govoriti bi morali zgolj o tem, kako doseči mir. Kje sklicati predajo orožja in kako hitro se bo podpisal dogovor o striktni prepovedi prodaje orožja ekstremistom.

Zopet nas ubijajo ali spet mislimo, da je možna »dobra vojna«? Ni je.

Pomeni, da so nam ukradli mir, da lahko prodajajo krvave solze.