Trump ni pomota, še manj naključje, je cilj
You Tube
»Sem že volila,« je povedala z nasmeškom, ki je zajel vse ameriške stereotipe: zelo bele zobe, prijetno naličen obraz in živahen nastop.
»Ne morem verjeti, da bodo celo nekateri moji znanci volili Trumpa,« je v isti sapi dodala. »Z njimi se ne da pogovarjati,« je zaključila. Drugi smo lahko samo kimali. Sociološko je znano, kdo voli Trumpa, Janšo in njima podobne politike s programsko vsebino, ki spominja na slogane nogometnih navijačev, bentenja za šankom in izpade kakšnega brezsrčnega soseda, ki najprej strelja na psa, potem skoraj povozi otroka, slučajno polije živo mejo z nafto, nadere kakšno starko, parkira čez rože in nato pokliče policijo, da mu grenite popoldanski počitek.
Lahko se ne strinjate, ampak Trump in Janša sta kot takšni sosedje. Točno veste, koga imate ob sebi, kako razmišlja, deluje in kaj lahko pričakujete. Vse kar si želite je, da se preseli ali postane budist.
Če boste takšnemu sosedu zaupali ranjenega mačka, prosili naj pomaga reševati vojne sirote ali prispevati za solidarno družbo, je to podobno, kot če bi si v jutranjo kavo nalili nekaj pesticida iz plastenke na kateri je narisana mrtvaška glava. Če to storite, ste pač sami krivi.
Etiketa ne spremeni vsebine
Ameriške predsedniške volitve so demokratične, kot je demokratičen kapitalizem. Posamezen predsedniški kandidat dobi podpornike. So ti podarjeni milijoni podpornikov posledica ropanja kakšne južnoameriške, afriške ali balkanske države? Poglejte, važno je imeti denar. Za ostalo poskrbijo agentje za stike z javnostmi in stilisti.
Zato predsedniška kandidatura karikature po imenu Donald Trump ni naključje, ampak nujno strateško orodje. Brez njega bi se morda javnost začela poglabljati v to, koliko milijonov dolarjev je prejela Hillary Clinton od Monsanta. Zakaj ZDA pošiljajo drone nad speče otroke na Bližnji vzhod in čemu tolčejo vsesplošno revščino, vsi, ki niso ravno rojeni v »ameriške sanje«? Poleg tega, da imajo povprečni prebivalci ZDA obupno prehrano, težaven dostop do predragega zdravstva in astronomske šolnine, če želijo dostojno izobrazbo.
Kaj pa Edward Snowden in vsesplošna paranoja ameriške administracije? Ali rasizem, na katerega opozarjajo Afroameriški prebivalci ZDA? Ogromno jih je namreč v zaporih ali na njih strelja policija pri belem dnevu. »Indijanci« so še vedno v rezervatih in opravičila: »Pardon, ukradli smo vam kontinent in ga poimenovali po nekem Italijanu,« še ni bilo slišati na programu CNN.
Vsi se raje ukvarjajo s Trumpom. Kako je grozen, primitiven in rasist. Zakaj analitiki, komedijanti in kolumnisti namenjajo cele strani Trumpu, ki nikoli ni bil nič drugega kot brezobziren megaloman s trenutno izbrano soprogo. Donald Trump ni Bill Clinton, kjer je še vedno v ozadju razžaljena Monica Lewinsky. Trenutno ni zanimiva kot spreganje angleških glagolov Melanie Knauss-Trump. Namesto, da bi se kdo poglobil v niz glagolov iz ust Hillary Clinton: »We came, we saw, he died.« Stavek je slovnično ustrezen, a če mu sledi nevrotičen smeh, ni to le v razmislek kliničnim psihologom, morda je ključno še za ameriško javnost.
Vendar ni časa za kaj takega, ker je Trumpova pričeska tako smešna in veste, on laže. Kaj pa gospa Hillary Clinton?
Brez javnih nastopov Donalda Trumpa bi se ZDA morale ukvarjati s svojimi vojnimi zločini, v katere je vpletena tudi Hillary Clinton. Poleti je samo v enem letalskem napadu s strani ZDA, v Siriju umrlo več kot 450 civilistov.
Kaj pa predsedniški kandidat Bernie Sanders? Na primer, podpiral je bombardiranje Jugoslavije. Saj vemo, Balkanci ali Indijanci, zakaj bi človek preveč premišljeval na to temo? Podoben odnos je imel Sanders tudi do vojaških posredovanj v Afganistanu. Bernie Sanders je kultivirana različica že obstoječih ameriških političnih stališč, ne alternativa.
Obama in solze
Ni me sram priznati, da sem jokala od ganjenosti, ko je postal ameriški predsednik Barack Obama. Afroameričan, simpatičen, odprt, človeški. Celo Nobelovo nagrado za mir je dobil. Dober igralec je, ni kaj. Pod njegovo vladavino v ZDA smo na pragu Tretje svetovne vojne. Ameriške volitve so še en resničnostni šov, kjer sodelujejo režiserji, maskerji, frizerke, stilisti in marketing. Vse je že vnaprej dogovorjeno. Glasovanje je le občutek občinstva, da pri nečem sodeluje.
O kakšni demokraciji pravzaprav lahko govorimo v ZDA, če sta na voljo le dve stranki? Ali je to sploh kakšna ponudba? Vanilja in čokolada. Tudi prav. A v oba okusa je primešana smrt nedolžnih po vsem svetu. Februarja je bilo v Iraku 3841 mrtvih in 1606 ranjenih.
Prebivalci in prebivalke Združenih držav Amerike si zaslužijo dobrega predsednika ali predsednico, demokratične volitve in stabilnost v družbi. Vse kar jim ponujajo do zdaj, je histerična propaganda, ki jo sami vztrajno najdejo v vseh drugih državah in režimih, le pri sebi ne.
Ameriške volitve ne obetajo nič dobrega, le še več istega - neoimperalistično retoriko in vojne, ki jih iz ozadja vodijo multinacionalke in interesi posameznikov.
»God Bless America«, pravijo, a te blagoslove si načrtno prisvojijo tisti, ki pojejo himno o neverjetni milosti (Amazing Grace) medtem, ko vkrcavajo na letalonosilke sinove in hčere iz ameriških družin, ki pravzaprav nimajo druge izbire. Šole so predrage.
