Modna industrija: anoreksija, izkoriščanje, potrošništvo?

Lahko je drugače.

Veliko let sem namenila raziskovanju mode. Ne, zato, ker bi jo prezirala, temveč zato, ker me navdušuje s svojo lepoto. Prejšnji mesec sem dala izjavo za oddajo Tednik, ki je obravnavala temo Hitre mode – zloveščega kroga izkoriščanja zemlje, kmetov, ubijalskega pohoda pesticidov, sramotno plačanih delavcev in suženjskega dela otrok. Oddaja je predstavila smrtonosno plat mode, ki se je večina ljudi še zdaj ne zaveda.

Ob tem bi rada napisala še vse tisto česar v tako kratkem prispevku ni bilo možno objaviti, čeprav sem novinarki to povedala.

Večina ljudi je rada lepo oblečenih. Povsem brezbrižni do videza so izjemno redki ljudje, ki so tako radostni, da jim barve nič ne pomenijo. So kot sonca v najtemnejši noči. Nasmejani in žareči v strgani trenirki in rjavi jopici. Verjetno jih je manj kot en odstotek. Potem je še druga skupina ljudi, ki jim moda nič ne pomeni, ker se slabo počutijo v svoji koži. Večina od nas je imela takšna obdobja. Na srečo so bila samo obdobja, pri nekaterih se to zavleče v desetletja. Tretja skupina ljudi modo zavrača, ker si je ne more privoščiti. Večina od nas je spoznala tudi takšna obdobja, a tu je težava rešljiva. Prav o tem bi rada spregovorila.

Začarani krog?

Kako naj mamici, ki ima uborno plačo trgovke, rečem naj ne kupi nove obleke otroku, ker jih šivajo še bolj izkoriščane delavke kot je ona? Vidim srečo na njenem obrazu, ker je svoji hčerki kupila novo jopico. Samo zanjo, sebi je ne bo kupila, hčerko pa je okrasila kot oltar svojega srca. Naj ji rečem: »Gospa, tole pa ni etično!« Kdo sem jaz, da bom iz njenega življenja iztrgala njen trenutek veselja in smisla? Ne gre tako. Vse kar bom naredila je, da bom zagrenila njen nakup.

Nihče pa ne ustavi Angeline Jolie na rdeči preprogi in jo vpraša: »Armani, ki ga nosite, šiva tudi na Kitajskem, kajne? Boste takoj slekla to neetično obleko ali še malo počakamo?«

Bogatim nihče ne očita njihovih lepih oblek, ker jim pripadajo, kot pticam nebo? Vemo, da je nebo narava, ki se daje vsem. Enako velja za lepoto. Vsa ljudstva se krasijo in veselijo plesov, druženj in praznikov tako, da iz sebe ustvarijo umetnino v skladu s svojimi predstavami o lepoti. Izdelki so veličastni in navdušujoči. Ljudske noše sveta, poslikave, nakit in tatuji nam zaprejo usta od občudovanja.

Kdo naj sleče hlače?

Na t emno plat mode so začeli opozarjati aktivisti, sindikati, posamezne manekenke, mediji, antropologija, ekologi, nekateri modni oblikovalci in stilisti. Ekonomisti in politiki, pa kakor, da hodijo naokoli brez hlač? Nič nismo slišali z njihove strani. Prestopajo se v dobro krojenih oblekah in dajejo izjave, ki so same sebi namen. Za enkrat je tako.

Prav oni so nam ukradli modo – ekonomisti in politiki. Ker se želijo neskončno bogateti na naš račun. Kje so tovarne Mura, Beti, Labod in Rašica? Zakaj se v središču glavnega mesta Slovenije bohotijo tuje blagovne znamke? Nekdo je za to odgovoren in to prav gotovo ni mamica, ki svoji hčerki želi kupiti novo jopico.

Vzemimo modo nazaj!

Čas je, da se nehamo pritoževati nad presuhimi manekenkami, tovarnami na Kitajskem in zanič blagom. Gremo po svoje! Moda je druženje, spoznavanje, ustvarjalnost in izmenjava. Ne dovolimo, da nam posli brezdušnih kapitalistov vzamejo veselje do mode, do nakupa, do oblačenja in barv. Lahko se znajdemo, zamenjamo s prijateljicami in sorodniki, se pozanimamo o razprodajah malih trgovin in slovenskih modnih oblikovalcev. V Sloveniji se uveljavlja tudi veliko oblikovalcev in oblikovalk nakita, ki je cenovno dostopno. Če nimamo denarja lahko vprašamo, kaj lahko naredimo v zameno za izdelek. Vsakdo potrebuje še kaj drugega. Zato obstajajo sejmi in ne nazadnje družabna omrežja. Naj živi moda in mi z njo!

Editta Zelolepo, rdečelasa, prodorna in pozorna diplomirana oblikovalka, članica zadruge slovenskih oblikovalcev Zoofa. Njena strast so torbice.

Moje poslanstvo v modi je prebujanje ljudi, prižiganje njihovih notranjih iskric, razkrivanje ženskosti in moškosti. Božanje njune notranje narave in medsebojnega usklajevanja. Pravijo, da imam čudežne roke, jaz pa verjamem, da to prihaja iz mojega srca, saj so roke le podaljšek tega, kar nosimo v srcu.

Rdeča ali vijolična?

Rdeča, ki se spogleduje z vijolično. In vijolična, ki dvori rdeči.

Si kot otrok stikala po mamini torbi?

Kot otrok se spominjam dogodka pri zdravniku. Čas je tekel grozno počasi, čakalnica je bila prazna in jaz sem se na smrt dolgočasila. Takrat sem z veseljem pobrskala po njeni torbici, kjer je bilo vedno polno zanimivih reči. Od šmink, robčkov do denarnice, ki sem jo nadvse rada pregledovala, saj so me zanimali vsi tisti listki ob denarju. Vedno se je našel tudi kakšen svinčnik ali barvica, ter košček praznega papirja, kamor sem risala svoje čičke čačke.

Kaj v torbici res ne sme manjkati?

Velikokrat sem razmišljala, da je vsebina torbe zares intimna, ženske ne maramo, da nam kdo brska po torbici. Zanimivo, kajne?

To je skoraj tako intimno, kot to, da ti nekdo pogladi lase. Sama leta in leta nisem nosila torb, ne svojih, ne drugih. Ključi sem imela s karabinom pripete na hlače, denar pa prepognjen v zadnjem žepu. Moj telefon je stara škatla, ki je na srečo majhna. Zdaj nosim nahrbtnik, kjer so ključi, denar, zvezek, v katerega si zapisujem misli in ideje, in tista reč, za katero nikoli ne vem, kako se ji reče, da plačaš z njo trolo. Med vsebino nahrbtnika je še rdeča šminka in rdeč lak za nohte, ker nikoli ne veš, kdaj moraš na kakšen nenapovedan družabni dogodek. Obvezno je v mojem nahrbtniku tudi knjiga ali dve. Trenutno berem zbirko knjig indijskega jogija Paramhanse Joganande. Robčke še vedno »sfehtam« od ljudi, ki so tako pametni, da imajo robčke pri roki. S seboj nosim še kakšen svinčnik, barvico, letak od dobre predstave ali razstave, pa kakšen košček materiala iz ateljeja.

Torbe so kot maternice, v njih nosimo nekaj, kar nam veliko pomeni, kar varujemo?

O torbicah razmišljam podobno, so posode, ki nosijo vsebino. Zunanjost je lahko precej varljiva. Ljudje nosimo različne maske, tudi s torbico se lahko ženska »zamaskira«. Predstavljam si, da imam sposobnost zreti skozi plasti materialov torb, da vidim njihovo vsebino. Napisala bi lahko neskončne romane o vznemirljivih zgodbah torb, ki so tragične, razburljive, duhovite, komične, pretresljive, erotične in zabavne.

Kakšen odnos imajo ženske do torbic?

Mislim, da imajo ženske do torbic takšen odnos, kot ga imajo do sebe. Oziroma, torbice si izbirajo glede na zgodbe, ki jih nosijo v sebi. Če posamezni ženski določen model torbe pristaja kot ulit, je ob njem druga ženska lahko videti kot tujek.

Kaj pogrešaš v sodobni ženski modi?

Pogrešam več ženstvenosti, vzorcev in mehkobe. Ženske so se vdale v moško uniformiranost. Pogrešam diskretno erotiko oblačil, tisti prefinjeni okus, ki sta ga imeli Grace Kelly in Brigitte Bardot. Vse preveč je tudi razgaljene kože na mladih, meje in merila okusa so postali absurd. Trende večinoma določajo zvezdniki, ki sploh nimajo stika z realnim svetom in potrebami ljudi.

Kje je moda napačno razumljena?

Koncept mode z novimi smernicami dvakrat na leto je umrl pred petnajstimi leti. Priča smo nenehni proizvodnji poceni, nekakovostne in hitro se menjajoče mode, ki slabo vpliva na samopodobo tako naših otrok kot nesamozavestnih odraslih. Zakaj? Če nisi v koraku s spreminjajočimi trendi kot najstnik, te vrstniki začnejo izločati iz družbe, gledajo nate kot na manjvrednega. Težko je najstnikom razložiti, da imajo preveč oblačil v omari. Preveč poceni oblačil. Menim, da je svet ponorel v potrošnji hitre mode. Pregovor, nisem dovolj bogat, da bi kupoval poceni, je popolnoma izgubil svoj pomen. Prav je, da se radi oblačimo, to je naša temeljna pravica in hkrati notranja potreba, da smo čisti, lepi, urejeni, da smo si všeč. Biti lepo urejen je dober občutek, s tem veliko lahko poveš o sebi. A tu se zgodi obrat. Zelo pomembno se mi zdi, da so naše nakupovalne navade zavestno usmerjene v podpiranje lokalnih oblikovalcev. Zavest potrošnikov je trenutno občutno prenizka, saj ne vedo, da s kupovanjem znamk, ki niso izdelane v Sloveniji v resnici podpirajo izkoriščanje delavcev, onesnaževanje okolja in cenene materiale.

Šivanje, barve, ustvarjanje, pogovor s stranko. Je moda tudi povezovanje med ljudmi?

Moda je vedno povezovala ljudi, saj gre za družabni dogodek, za stik mene in tebe, ko greva v nakup, kjer nama prodajalka nameni svoj prostor in čas. Seveda, če je taka zgodba trgovine, v kateri kupujeva. Moje poslanstvo je pristen stik s stranko, čas, ki ji ga posvetiš, pogovor, ki ga ustvariš. Stranka je pomembna v poslanstvu vsakega, ki se ukvarja s prodajo svojih storitev ali uslug. Tvoj odnos do stranke je tisti, ki ti omogoči razvoj dela naprej. Meni ustreza individualen odnos, ki ga že toliko let prakticiram. Stranki se prepustim, da me preplavi z informacijami, tudi tistimi, za katere meni, da jih ne zaznam. Zaslutim, kaj potrebujejo, kakšno torbo in barvno harmonijo si želijo. Rada izdelam izdelke, ki imajo dolgo življenjsko dobo, zato mi usnje kot material zelo ustreza. Večkrat slišim, da si ne delam ravno usluge, ker so moji izdelki tako trpežni in neobremenjeni s trendi. Zame je kakovost pred količino in za tem stojim. Veliko strank se vrne ravno zaradi tega.