Gospod predsednik mi smo vas naučili hoditi, se smejati, ljubiti ...
Javno pismo novemu, mlademu predsedniku vlade, gospodu Marjanu Šarcu
Dolgo je tega, že celih osem let, odkar sem si morala priznati strašno dejstvo - da pozabljam. Sprva sem se ob vsakem ponovljenem vprašanju nasmehnila ali celo pošalila, moj mož je z nasmehom rad rekel »naša mama rabi bilobil«. Počasi pa so se stvari začele zapletati. Večkrat mi ni uspelo najti grabljic, da bi z njimi oplela gredo, na kateri so rastle meni tako ljube rože, nisem se spomnila, kje je posoda za zalivanje in v naslednjem trenutku, zakaj sploh potrebujem posodo, iskala sem jabolka in ali sem res hotela speči štrudl. In tako je prišel tudi dan, ko nisem več vedela, da pomoč sploh potrebujem. Prepustila sem se domačim. Lepo so skrbeli zame. S hčerko sva šli večkrat na glavni trg, k Mačku na kavo in na sprehod ob Ljubljanici. Čudovito je bilo. Jaz sem pa sem z vsakim novim jutrom težje sledila dnevu in postajala nesrečna. Domači so me bodrili, me spravljali v dobro voljo, mož je večkrat zaigral na klavir kakšen star šlager ali pa čisto preprosto skladbo za otroke. Večkrat pa sem med vso to »dobro voljo« tudi opazila na hitro obrisano solzo, ki je zdrsnila z njihovih lic.
Precej let je mimo, jaz pa še vedno živim, zdaj sem v domu starejših, kjer imam veliko prijateljev, vsak dan sedimo skupaj, se pogovarjamo, nasmihamo drug drugemu le, da ne vemo, da smo to mi.
Demenco imamo, vsak svojo. Živimo, drugače ne moremo. Hčerka, rečem ji punčka, me obišče prav vsak dan, pomaga mi pri jedi, sprehajava se, greva tudi na kavico, skupaj preživiva dragocen čas, predvsem me pa veliko objema in stiska k sebi. Tudi k popoldanskemu počitku mi pomaga in vedno, res vedno reče, predno gre, da naj jo počakam. In jaz jo čakam.
Pravzaprav imam vse, kar potrebujem pri svojih devetdesetih, če odmislim seveda, da bi šla rada domov. Pogrešam svojo posteljo, fotelj pred televizorjem, toplo kavico zjutraj v družbi svojega dragega moža, njegov temni ljubeči pogled, ja pa tudi poštarja veste, ki se je vsakič rad pošalil, ko je prinesel kaj v podpis.
Gospod predsednik.
Verjetno se še kar sprašujete čemu tole pismo prav vam. Takoj vam razložim. Mi, ki živimo po domovih, smo odvisni od pomoči tretje osebe, od volje posameznikov, ki skrbijo za nas. In prav teh ljudi zadnje leto manjka. Pogoji njihovega dela so prignani v skrajnost, bolniške so nekaj običajnega, namesto, da bi bilo na oddelku z dvajsetimi ljudmi vsaj pet negovalcev se moramo sprijazniti z dvema. Obupno je čakati, da ti zamenjajo plenico, operejo zobe, nahranijo … drugega tako rekoč ni. Eni in drugi smo lutke v rokah politike. Veliko ljudi je tudi brez rednih obiskov svojcev, nekateri jih sploh nimajo. Nimajo vsi moje sreče, ko je hčerka vsak dan z menoj. Zato kličem državo in vas predsednik, da določite prioritete v tej državi. Zdaj smo na vrsti mi, vaši starši, mi, ki smo vam omogočili lepo življenje, vas naučili hoditi, se smejati, ljubiti.
Predolgo traja sprejem vseh potrebnih zakonov, sprejmite že enkrat tiste standarde in normative, naj zakon o dolgotrajni oskrbi končno zagleda luč. Dovolj je obljub in raznih izgovorov, nepotrebnih sestankov brez epiloga. Vse to nam povzroča žalost in težko življenje in ne nazadnje, meni se zdi, da so vsem nam hudo kršene osnovne človekove pravice.
Zahvaljujem se vam, če ste pismo prebrali do konca. Mogoče se bo le premaknil tisti kamen, ki ne dovoli, da bi nas imeli radi, da bi za nas starejše res poskrbeli, kot smo mi za vas, ko ste bili majhni.
To pismo je v mojem imenu napisala hčerka Silva, ki še ve kakšna sem bila in kako bi se borila za dostojno življenje. Jaz danes ne znam niti cele abecede več.
Hvala in lep pozdrav, Helena in Silva Novak
Zelena trgovina je podpora neodvisnemu mediju.
Foto: Pixabay
