Pri nas ni dogodka, ko se ne bi pilo

Na kakšen način je alkohol del kulture v Sloveniji, nam koristi ali škoduje?

Alkohol je del kulture v Sloveniji, saj človeka »zapijemo«, ko se rodi in umre ter vse dogodke vmes. Dojenčka, ko se rodi, »zapijemo«, pa krst, birmo ali rojstne dneve, poroko ... Pri nas ni dogodka, ko se ne bi pilo, do konca človekovega življenja, saj na sedmini tudi pijemo. Čeprav so mrtvi tudi vedno bolj izrinjeni iz našega življenja. V Sloveniji je problematična prisotnost alkohola in tega se premalo zavedamo. Če nekdo ne pije, avtomatično ni več del družbe. Redke so prireditve, kjer se ne pije.

Tudi med odmorom na baletnih predstavah se streže penina.

Eleganca ne zmanjša tega, da pijemo alkohol. Če rečeš, da ne piješ, si pravzaprav čudak. Sprašujejo te, ali si bolan in ali ne bi vsaj enega kozarčka. S tem se dnevno srečujejo vsi tisti, ki ne pijejo alkohola. To ni šala. Tudi o »kulturi« pitja v Sloveniji težko govorimo.

Tudi znani slovenski pisatelji so že komentirali, da jim kolegi obračajo hrbet, če ne pijejo.

To je tipičen primer odnosa do pitja v naši družbi. Dokler si v družbi in piješ, je to sprejemljivo. Tudi če piješ preveč, govorim za moške, je odziv »lej, kok ga nese ...« in podobno. Ko pa družba vidi, da človek več nima mere z alkoholom, torej ko je zasvojen, se mu smejijo ali pijejo na njegov račun. Družba takemu človeku obrne hrbet. Ko gre odvisnik na zdravljenje, ima redko podporo v okolici. Ljudje težko razumejo, da je zasvojenost z alkoholom dosmrtna. Gre za kronično bolezen možganov, za okvaro nagrajevalnega sistema v možganih. Zato po zdravljenju govorimo o zdravljenih, nikoli pa o ozdravljenih alkoholikih. Okolica ne razume zasvojenosti, tega, da gre za kronično bolezen – zdravljeni alkoholik je kronično bolan, kar pomeni, da ne sme več piti alkohola. Ljudje tega ne razumejo; mislijo, da če je nekdo trezen že več let, lahko brez škode nekaj popije. Zato zdravljenemu odvisniku ponujajo alkohol: »Saj si trezen že tri leta, zdaj pa že lahko kaj spiješ.« To je podobno kot sladkorna bolezen – sladkornemu bolniku tudi ne ponujamo sladkarij. Težje je sprejeti, da je zasvojenost z alkoholom podobna. Možgani se namreč na alkohol navadijo in ga zahtevajo. Nekateri začnejo ponovno piti po več letih treznosti in imajo najprej občutek, da imajo pod nadzorom vnos alkohola. Potem pa pristanejo še v hujši zasvojenosti od tiste pred zdravljenjem v zelo kratkem času. To je zasvojenost z alkoholom.

Kaj želimo ljudje doseči s pitjem? Je to družbeno vezivo?

Odvisno od tega, kar nosimo v sebi. Tuje raziskave na primer kažejo, da mlajša dekleta bolj kot fantje posegajo po alkoholu, da se čutijo sprejeta v družbo. Pomembno vlogo ima torej občutek pripadnosti. Ključno pa je, kar prinesemo iz svoje družine. Če si v družbi »siva miška«, si nekateri z alkoholom dvigujejo samozavest, da bi se dokazali. To velja ne glede na starost, gre za občutke nepripadnosti, osamljenosti ... Kdor prihaja iz družine, kjer je podpora, alkohola ne bo potreboval, da se dobro počuti v družbi. Kdo ima moč, da stoji v družbi, kjer imajo vsi kozarce v roki in se počuti ob tem dobro? Poglejmo športne prireditve – tam je dovoljeno izražanje čustev tudi brez alkohola – ljudje se objemajo, pripadajo. Sicer pa je takšno izražanje čustev v naši družbi redko, razen še morda ob praznovanju novega leta. Alkohol ima vlogo, da blokira razum in sprosti čustva, to ljudje iščejo. Stavek: »Pridi, enga spij in boš bolje,« je pogost. Gre za uravnavanje čustev s pomočjo alkohola. »En šnopček spiješ, pa je bolje!« Na primer, ko gremo v hribe, nas vprašajo, če bomo čaj. Ko ga naročimo, vztrajajo: »Boste šnopček zraven?« Če je odgovor ne, sledi: »Kaj pa malo vina?« »Ruma?« »Ne, samo čaj« Vsi te čudno gledajo, če piješ »samo« čaj.

Kaj pa ženske in zasvojenost z alkoholom? Gre za posebne okoliščine?

Alkohol ne izbira in ne izloča nikogar, ne po spolu, starosti, gmotnem položaju, izobrazbi ... Alkoholičarka je lahko akademičarka, zdravnica, čistilka, vzgoljiteljica, računovodkinja, brezposelna ... Prvo pravilo je, da ni pravila, ni enoznačnosti – ali nekdo bo ali pa ne bo postal alkoholik. Odvisno je od tega, kaj imamo v sebi – biološki, psihološki in socialni dejavniki imajo pomembno vlogo.

Kdaj veš, da imaš težavo z alkoholom?

Vsak se sam dobro zaveda, ampak obrambni mehanizmi pri zasvojenosti so zelo močni. Začneš se zavedati, ko vidiš, da ne moreš živeti brez alkohola in da je to bistvena vsebina življenja. Če je kdo prej rad hodil na fitnes ali igral tenis, ga ne zanima več, do tega, da te ne zanima več družina. Prav tukaj se pokaže razlika med moškimi in ženskami. Moški gredo običajno v gostilno, ženska z otroki si to težje privošči, saj mora skrbeti za njih, poleg tega pa tiste, ki so zasvojene, večinoma pijejo na skrivaj, ko so same. Pritiski na ženske, ki so ob skrbi za družino še zasvojene z alkoholom, so veliki. Ženske se zavedajo svoje zasvojenosti, ampak se bojijo tudi družbene stigmatizacije. Za svoje pitje imajo izgovore, da so živčne, prestrašene, na ta način številne med njimi »zdravijo« svoje travme iz otroštva. Ob tem se lahko pojavi tudi dvojna zasvojenost, z alkoholom in s predpisanimi zdravili za pomiritev. Kajti ženske pridejo k osebnemu zdravniku in povedo, da ne morejo spati, da so anksiozne, depresivne in podobno. Dobijo tablete in ob tabletah pijejo še alkohol. Zdravniki težko ugotovijo, da je njihova osnovna težava pravzaprav zlorabljajoče pitje alkohola, kar je težko odkriti, ker znajo mojstrsko prikriti svoje stanje. Najtežje pa je preseči tabu: »Mama je, pa pije. Ženska je, pa pije!« Pri nas morajo biti ženske popolne mame, žene in ne vem še kaj. Alkohol uporabljajo, da presežejo občutke manjvrednosti, kajti če nisi »popolna« ženska, kakor se pričakuje, nisi deležna odobravanja okolice. Ta pritisk glede »popolnosti« se v zadnjih letih še stopnjuje. Predvsem pa so ključni občutki nepripadnosti, če si bil osamljen že v lastni družni.

Lahko govorimo tudi o kolektivni podvrženosti alkoholu – »petek je dan za metek«?

Seveda, pri nas je alkohol zelo družbeno sprejemljiv. Vprašanje pa je tudi, kaj nosimo v tisti pregovorni petek. Gre za družbeno sprejemljiv način uravnavanja čustev, sploh pri ženskah, ker jim blaži negativna stanja. Alkohol je torej način spoprijemanja s čustvi. Razumski del možganov takrat namreč ne dela več, tudi zato se ljudje pod vplivom alkohola usedejo za volan. Ljudem, ko nekaj spijejo, je za nekaj trenutkov lažje. Ko pa učinek popusti, spet potrebujemo novo količino alkohola. Nekaj drugega je, če spijemo kozarec vina ob kosilu v dobri družbi, kot pa če z alkoholom premagujemo osamljenost in neslišanost, sploh pri poročenih ženskah. Številne tožijo zaradi osamljenosti, tudi v zakonu: »Nisem vredna, nisem cenjena.« Zvečer, ko vse naredijo, nekaj spijejo, da jim je lažje, a možgani se navadijo na alkohol, kot na branje ali vožnjo kolesa. Zdaj pa si predstavljajte, kako mati, ki se je napila zvečer, zmore preživeti naslednji dan, ko se nanjo zgrnejo občutki krivde in sramu? Spet pije, da krivdo in sram »ubije«. To je začarani krog. Ženske posebej poudarjajo osamljenost, a vendar največkrat tudi pijejo same, kar jih spet izolira od družbe, gre za paradoks.

Kaj pa zdravljenje?

Ženske se odločijo za zdravljenje, ko notranje razpadejo. Večinoma so do konca funkcionalne, kar je presenetljivo. V zasvojenost pa zapadejo prej kot moški. Težko se odločijo za zdravljenje v uradnih ustanovah, ker se bojijo odzivov okolice, da jim bodo vzeli otroke, da same ne bodo preživele. Strah jih je zapisa v zdravniški kartoteki, obsodb okolice, zaznamovanosti. Gre za hude stiske, ker ženske sebe gledajo skozi svojo družbeno vlogo, vlogo, ki jim je predpisana od zunaj in ki so jo sprejele za svojo. In če pride do odstopanj od teh družbenih norm, se obsojajo same in jih obsoja družba. O tem se v družinah ne govori.

Zakaj se ženske počutijo tako osamljene?

Predvsem zaradi občutka nepovezanosti, ki so ga dobile doma. Ne gre zgolj za genetiko, da si nagnjen k zasvojenosti. Če doma ne dobiš varne navezanosti, boš težko razvil odnose, ki ti to nudijo. Zatekaš se v odnose, ki si jih vajen. Se pravi, da vedno iščeš tisto, kar ti je domače. Če si bila prezrta punčka, s katero se nihče ni ukvarjal, ali sta bila starša alkoholika, s svojimi travmami iz preteklosti, potem težko razviješ izpolnjujoč partnerski odnos. Odraščanje v takšnem okolju zaznamuje deklico, ki bo našla partnerja, ki ji bo vzbujal točno takšna občutja kot njena družina. Kar je kruto in grozno, treba pa je to prepoznati in šele nato lahko gradimo drugačne odnose.

Koliko pa srečujete žensk, ki se tako počutijo?

Ogromno je občutkov osamljenosti in nevrednosti, tega, da se ženske počutijo necenjene, tako se kaže na terapijah. Sploh pa pri ženskah, ki pijejo. Z alkoholom »zdravijo« travme, prezrtost, vse to. Koliko pa je žensk številčno, ne vemo. Ocenjujejo, da je na štiri zasvojene moške, ki so se zdravili zaradi zasvojenosti z alkoholom, ena ženska. Zasvojenost z alkoholom se med ženskami povečuje. Mladina je osamljena, obkrožena s telefoni in računalniki ... vsa ta pomembnost zunanjega videza. Kje so tu odnosi? Zdaj se pije na vsakem dogodku. Mladi se tudi med nami, odraslimi, naučijo, kako reševati težave, osamljenost, nepripadnost – z alkoholom, ker jim odrasli dajemo tak zgled, in tudi zato pijejo. Alkohol je povsod dostopen, tudi reklamira se povsod.

Hollywood nikoli ne izpusti priložnosti, da ne bi promoviral koktajlov!

Seveda, tudi sodobni feminizem je tukaj naredil slabo uslugo ženskam. Kajti tudi od žensk na visokih položajih, ki morajo tekmovati z moškimi, se pričakuje, da so izvrstne mame in da skrbijo za dom, kar ni lahko. Ob fotografiji moškega z dojenčkom se slišijo same pohvale, kot da ne bi bilo nekaj samoumevnega, da se moški ukvarja z otrokom. Ko gredo poslovneži po službi na pijačo, se to pričakuje tudi od ženske, ki je z njimi v ekipi. Ne more reči, da se ji mudi v vrtec, če želi pripadati tej skupini. Od ženske se zahteva vrhunska kariera in skrb za dom in družino. To ni šala, dan ima samo 24 ur za vse! Ob tem se ponujajo nadaljevanke, kot je Seks v mestu, kjer se vsakih pet minut nazdravlja s koktajli, narejenimi prav za ženske. Industrija pijač dela raziskave, kaj ženskam ustreza: kakšni okusi in barve, kaj iščejo, in ponudijo alkoholne pijače, ki so prilagojene ženskim predstavam. Na drugi strani je biti v naši družbi ženska, zasvojena z alkoholom, katastrofa. Razumevanja in podpore ni.

Zahteve po »popolni« ženski res presegajo vse razumne meje.

Popolnost na vsakem koraku, zaradi česar so ves čas pod stresom in nikoli dovolj dobre. Če prištejemo zraven še medvojne in povojne travme generacij naših staršev in starih staršev, ki se prenašajo skozi generacije, imamo sedanjo sliko – polno travmatiziranih ljudi. Spomnimo se, ljudje so se med vojno pobijali, posiljevali, bile so grozljive razmere, in vse to nosijo naše generacije s sabo. Alkohol ima usodne posledice, ampak morda lahko razumemo, zakaj so ljudje pili ali pijejo – ker ne zdržijo s tistim, kar čutijo v sebi, in želijo temu ubežati. Nekateri uporabljajo alkohol, da bi ubežali stresu, nekateri pa ne preživijo, če ne gredo na kolo vsak dan po službi. Seveda je to bolj zdravo, človek ne razpada, ne fizično ne psihično, lahko pa se vprašamo, koliko je takšen človek prisoten v svoji družini in domačem okolju. Pa tudi »pridnost« nekaterih je zamaskiran deloholizem, gre za čustveno odsotne ljudi, v takih družinah so tudi ženske večino časa same za vse. Zato bi lahko pokazali več razumevanja tudi do tistih, ki za svoje stiske uporabljajo alkohol. Zasvojenost je zasvojenost, kakorkoli pogledamo. Zato nehajmo siliti ljudi za mizo, naj vendarle spijejo kozarček, ker nikoli ne vemo, kdaj se je nekdo odločil, da neha piti in zakaj.

Zelena trgovina je podpora neodvisnemu mediju.