»Ni važno kakšen sem, važno je v koga streljam«

Piše: mag. Ariana Ferfila, neodvisna raziskovalka

Sistemsko neodvisna, radikalno kritična, vnetljiva scenska umetnost, ki bi z ostrim nožem rezala našo politično, ekonomsko, socialno in kulturno stvarnost in realnost je danes redkost. Kot so redki tudi scenski ustvarjalci, ki se ne uklanjajo zahtevam kapitala, konformizna, prijaznosti in ustreznosti zabavljaškega uspavanja gledajočih množic v sladki sen ter zmotno prepričanje, da bo jutri vse v redu. Dva performerja, ki sta sposobna odslikati vso bizarnost, plehkost, prostaškost, agresijo, tragiko in paradoks bivajočega danes, sta tako nedvomno Gregor Zorc in Damir Avdič, ki vsaj v ustvarjalno-umetniškem, še dihajočem, avantgardnem duhu na odru še vedno sta sposobna neusmiljeno in brez milosti zarezati v vso globino, zapletenost in večplastnost jedra problema nas vseh.

Ampak kaj, ko je frustracija družbenega danes že tako enormna in je gniloba posamično bivajočega že tako vseprisoten del vsakdanje navade, da tudi tovrstni scenski akt, žal, nosi v sebi dvojno naravo in sporočilnost - najmočnejši ter najšibkejši družbeni element: upor in resignacijo obenem.

Uprizarjanje in aktualiziranje predstave Mefisto (odrsko delo, ki je doživela premiero že davnega 22. 9. 2016 v Mini Teatru v Ljubljani) je simbolično in pomensko nedvomno izbrana povsem zavestno s strani režiserja, Damirja Avdiča, čeprav le-ta odklanja režisersko titulo. Vendar je obenem, vsebinsko gledano, gravitacijska teža performativnega tako slogovno značilno njegova, da gledalci, ki ustvarjalca spremljajo na njegovi poti nedvomno ne morejo spregledati Avdičevega pečata, črnega humorja, brutalne iskrenosti in nostalgične bolečine za vsem izgubljenim, preparelim, zakopanim in mrtvim. Tako se zdi, da vedno znova na odru ta samosvoj avtor kaže samo eno sliko, podobo, asociacijo in simboliko variacij iztrohnjenega bosanskega srca, sključene eksistence in krvavega domotožja, ki umetnosti na odru videnega laska kot tisti, nikoli presahljiv vir, zlobne a dobronamerne resnice namenjene vedno samo nam, gledalcem. In vendar tudi tu Avdič ni prizanesljiv, ko pravi: ‘’Ni važno kakšen sem, važno je v koga streljam.’’

Tokrat na odru Damir Avdič ni sam, k sodelovanju povabi Gregorja Zorca in tudi tu se zdi, da je izbira enega najbolj nadarjenih, samosvojih in na odru dobro etabliranih scenskih performerjev dobro premišljena. Medtem, ko Avdič skozi predstavo pooseblja bosanski jezik, prostovoljca, gonilo kritičnega, opomin, tisto poosebljeno temno - Zorc skozi predstavo pooseblja slovenski jezik, naivnost, mehkost bolj udobnega, prisrčno debelušnost in neke vrste specifično, na trenutke bistro a vseeno dokaj klavrno intelektualno nezrelost. Pomenljivo se zdi tudi, da dandanes lahko ob povabilu na ponovitve te predstave, poleg kratkega opisa vsebine in tematike, preberete še tole obvestilo:

Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije nas je obvestil o anonimni prijavi glede javne rabe slovenščine pri projektu Mefisto. V skladu z navodili inšpektorata smo bili primorani tekst posloveniti.

Mefisto kdo si ti?

Čeprav je Mefisto vsem gledališčnim in literarnim sladokuscem simbolično dobro znan, pa omenimo in preletimo par zgodovinskih obeležij za osvežitev spomina in kontekstualizacijo sodobne umestitve. Če govorimo o Mefistu (Mephistopheles) govorimo izvorno o demonu iz nemške folkore, ki se prvič pojavi v nemški legendi o Faustu. Glede na možnost pomenske razlage, izvorno grške linguistične strukture besede (me-phos-filis / μη-φωσ-φιλισ) gre za ime nekoga, ki negira svetlobo-ljubje. Vendar pa kljub demonskosti pred zemeljskim obličjem Fausta, Mefisto ni vzrok in povzročitelj zla, ampak pride v imenu služenja in zbiranja duš tistih, ki so že zašli in so torej izgubljeni. Mefisto se tako po analitično-literarnem mnenju W. E. Farnhama (1891 - 1981) pojavi zgolj zaradi slutnje, da je Faust že korumpiran, moralno kontaminiran in zato v nevarnosti lastne pogube. Faust namreč simbolizira modreca, izredno uspešnega, vendar tako skrajno nezadovoljnega s svojim življenjem, da tvori pakt s hudičem s katerim izmenja svojo lastno dušo za neomejeno znanje in užitke. Mefisto tako, že itak ujet v lastnem peklu in služenju hudiču, Fausta opozori na njegovo lastno izbiro poziva: Mefisto mu bo služil in pomagal s svojimi magičnimi močni za določeno obdobje let, vendar bo na koncu hudič zahteval Faustovo dušo in njegovo večno zasužnjenost.

Na odru in z odra

Damir Avdič in Gregor Zorc tako briljantno uprizorita postdramsko postavitev in sodobno kontekstualizacijo Fausta in Mefista prav skozi prizmo po-slovenjenja optike v letu 2018, ki je nevarno podobna prav tisti, ki je bila popularna v dojemanju legende v 16. stoletju v Nemčiji, ko so se uprizarjale igre in lutkovne predstave, ki so degradirale omenjena in preizpraševalna lika na figuri marionetne, vulgarne zabave. Še več, prav hihitanje in neumestnost vzbujanja navalov smeha gledalcev nas je med tokratno predstavo v Mariboru (5. 5. 2018) v premnogih primerih opozorilo, da sta delo avtorja opravila celo predobro.

‘’Ne rabimo sistema, rabimo keš’’

‘’Ne rabimo sistema, rabimo keš’’ je v poteku predstave ena izmed točk bistvenega dramaturškega preobrata, ki se oddalji od komunistične, egalitarne in prostovoljne iluzije umetniške ustvarjalnosti. Morda je avantgardna prav v prizvoku tistega poslednjega, brezupnega protesta svobodnih umetnikov, kreativnih delavcev in prekarcev, ki se še borijo za vrednote, kritiko in mentalitetni preobrat družbe v kateri živimo. Krutost realno bivajočega tako udari v potek gledane predstave prav z gesto, ki kaotično izpoved Mefista, bljuvanje prostaškosti javnega v sistemu neomejenega plenjenja in prvo-osebno tožbo Avdiča (na eni strani) ter strumno, zgolj fizično učinkovito in nefunkcionalno akcijo Zorca (na drugi strani) - pretvori in transformira v najbolj močan in absurden moment preobrata v predstavi: ko dva človeka na odru postaneta dve fizični imitaciji infantilnega, bizarnega in degradiranega. Velikih besed o konstruktivni rešitvi igralca niti ne poskušata podati, dovolj jima je, da nakazujeta povsem realistično gesto ujetosti, breizhodnosti, cikličnega ponavljanja zgodovine, saj se človek nikoli ne nauči, da soclovek ni samo nekdo v katerega lahko ob višku in zgoščevanju frustracij in neizogibnosti družbene katastrofe namerimo strelno orožje.

Umetniku kot je Damir Avdič, bi resnično morali že davno podeliti častni naziv meščana mestne občine Ljubljana, ker prav s svojo zgodbo, zgodovino, kreativnostjo in izkušnjami nenehno opominja, kakšni smo, kam gremo, kako daleč smo prišli in kako ogabno je življenje, ki ga živimo v neki sprevrženi post-jugoslovanski kvazi družbi, kolektivni skupnosti in državi. Pa vendar smo, kljub vsemu, še novembra leta 2014 lahko brali o njem zablodo slovenske, birokratske zgodbe, ki človeka, ki nima slovenskega državljanstva, ima pa v Sloveniji družino, otroke ter status svobodnega kulturnega delavca - obravnavajo brez slabe vesti kot tujca, parazita in nekoga, ki bi se ga po pravilih moralo izbrisati in izgnati iz države, saj kot tujec tu zasluži 60 evrov premalo. Zakon o tujcih pa pri nas pravi:

Tujec, ki na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v državo in bivanje ne porebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v zadnjih 180 dneh.

Vendar pa Damir Avdič svoje kože in politično-nekorektne drže ne zamenja tako zlahka, kar je povsem očitno, ko med predstavo reče: ‘’Usoda sama izbira svoje revolucionarje.’’ V tem se predstava porogljivo posmehne vsem tistim, neumnim in naivnim, ki mislijo, da je za revolucijo dovolj, da se dvigne pest in usmeri pogled gor, v tri krasne, uporabi pa se jezik in mantre iz davne ali bližnje preteklosti. Jasno je, da logika kapitalistične hegemonije in ekspanzije prav v izničenju  in alienaciji družbene alternative, ni ubila boga, ampak je že nekaj časa nazaj ubila človeka. Morda zgolj vsi nismo bili pozorni na tisti odločilni srh, ki nas je takrat začel spreletavati, saj drugače količina absurda v javnosti družbenega in političnega ne bi bila tako velika in se ne bi mi vsi znašli, povsem nevedno, v Kafkovem Procesu.