Jun 5

Jun 5 Susan Perrow: Zgodbe zdravijo globoke rane

Susan Perrow je avstralska pedagoginja in pisateljica, pripovedovalka terapevtskih zgodb in mednarodna predavateljica, ki je razvila umetnost terapevtskega pripovedovanja zgodb za otroke z vedenjskimi težavami in za otroke v težkih razmerah. Je avtorica knjige ‘Zdravilne zgodbe za vedenjske izzive’, prevedene v številne jezike.

Kot ste zapisali v svoji knjigi: Najprej je bila beseda ... Kako lahko razumemo razlike med terapevtskimi zgodbami in pravljicami, ljudskimi pripovedmi, basnimi, ...?

Na to je zelo težko odgovoriti. Vsaka zgodba ima namreč možnost, da deluje terapevtsko. Veliko pravljic, s svojo globoko modrostjo, je terapevtskih. Danes so zgodbe o naravi še posebej zaželene. David Suzuki, čudoviti okoljevarstvenik, pravi, da bi se otroci, ki bi odraščali s poslušanjem zgodb o reki, ki teče skozi njihovo mesto, ali o gozdu ob robu mesta, veliko lažje povezali z naravo. Rezultat bi bil, da bi manj verjetno postali, na primer, vodja tovarne, ki onesnažuje reko ali poseka gozd - preprosto zato, ker imajo ta stik skozi zgodbo. Zgodbe o naravi imajo lahko dolgoročni terapevtski učinek. Tudi deljenje lastnih življenjskih zgodb je lahko terapevtsko. Obstaja torej veliko pisnih žanrov s terapevtskim potencialom.

Moje delo s pisanjem terapevtskih zgodb ni nekaj, kar sem načrtovala. Študirala sem matematiko in se sploh nisem ukvarjala s pisanjem. Z močjo zdravljenja skozi zgodbe sem v življenju srečala kot mati treh sinov in kot učiteljica. Danes na seminarjih ljudi učim, kako pisati lastne terapevtske zgodbe. K pisanju jih spodbujam zato, ker kljub številnim obstoječim zgodbam, včasih v življenju nastane specifična situacija, za katero je treba ustvariti posebno zgodbo. Človek lahko za svoje potrebe sicer najde že napisano zgodbo, ki popolnoma ustreza njegovim okoliščinam, včasih pa to pač ni mogoče.

Zdaj dobivam e-pošto z vsega sveta. Pred kratkim mi je ameriška mati pisala, kako mora svojim otrokom razlagati, da ne morejo več videti svojega očeta, ker je nasilni alkoholik. In njena 10-letna hči je mislila, da je za to kriva ona. Tako sem zanjo ustvarila zgodbo o dveh kapitanih s svojima družinama na ladji. Ko je bil za krmilom prvi kapitan, je ladja plula varno. Toda kadar je krmaril drugi kapitan, je ladja prepogosto zaplula v čeri in puščala. Tako je neodgovorni kapitan moral iti nazaj na kopno, da bi se bolje naučil, kako varno pluti. In to se je očetu tudi resnično zgodilo. Ni šel v zapor, vendar je dobil prepoved približevanja in obvezno terapijo.

Z delom terapevtskih zgodb sem se začela ukvarjati med tem, ko sem delala kot učiteljica. Toda ko sem svojo prvo zbirko zgodb poslala založniku, je dejal, da bralcem ne morem dati 'trnka brez ribiške palice'. Želela sem objaviti le 80 zgodb, ki sem jih napisala, skupaj z dokumentacijo o njihovem terapevtskem učinku. Toda on je hotel tudi, da v knjigo vključim, kako najti načine za pisanje terapevtskih zgodb. Sprva je bilo težko, saj ni nobenega recepta za to, kako napisati terapevtsko zgodbo. To ni kot kuharska knjiga. In včasih sploh ne uporabim nobene zavedne metode. Pisanje poteka povsem intuitivno in po občutku. Po tistem strahovitem pokolu na norveškem otoku, sem so me prosili, da napišem zgodbo za otroke iz Norveške. Sprva sem mislila, da je to preveč zame glede na dogodek. Potem sem šla na sprehod. Na ta način dobim ideje. Ali pa sedim in meditiral. Potem sem malo raziskovala po internetu, in v Oslu sem videla ljudi, kako po ulicah nosijo vrtnice. Te naj bi predstavljale upanje v prihodnost. Imela sem intuitivni preblisk in zgodba je bila ustvarjena; v vrtnico na grajskem vrtu se je vrastel trn, ki je ubil rastlino, tako, da so vsi njeni cvetni listi odpadli in celo dvorišče se je zavilo v meglico in tišino. Ampak kasneje, ko se je meglica razpihala, je na vsakem mestu, kjer je padel list zrasla nova roža.

Nikoli ne bi mogla reči, da pišem pravljice, vendar, ko imam te intuitivne prebliske, imam občutek, da se jim približam. Čeprav včasih, ko pišem, kot na primer zgodba s kapitanoma na ladji, se počutim, kot da rojevam. Naporno delo. Ampak imam svoje 'miselne mape', ki mi pomagajo pri teh izzivih. In pogosto uporabljam metafore. To je torej moje delo. Pri ljudeh na seminarjih, ki jih vodim, spodbujam ustvarjalno pisanje in igranje z metaforami.

Po nekaj letih izvajanja seminarjev sem ugotovila, da ljudje ne pišejo zgodb samo za otroke, ampak tudi za najstnike, odrasle ali starejše ljudi. Pišejo se zgodbe za ljudi v stiski ali krizi srednjih let, ker so bili spolno zlorabljeni ali so v otroštvu imeli kakšno drugo travmo s katero se niso nikoli soočili. O tem govorim več v drugi knjigi, ki sem jo napisala. V svojem delu sem imela že toliko različnih izkušenj, kar se tiče zdravilnih učinkov zgodb, da bi lahko o tem govorila več let. Na začetku sploh nisem mogla verjeti, kakšno moč imajo. Na enem od mojih seminarjev sem imela mamo, ki je imela tri leta in pol starega otroka, ki ga je še vedno dojila. Ne podajam nobene sodbe o njenem vedenju, vendar bila je videti zelo šibko. Bila je tako brez življenja, da je komaj sedela. Vprašala sem jo, če je v redu, in rekla je, da je prišla na seminar, da napiše zgodbo, ki bi pomagala njenega otroka odstaviti od dojenja. Rekla je, da je poskusila že vse možne strategije, a brez uspeha. Napisala je zgodbo in teden dni kasneje je bil otrok odstavljen. Ko mi je to povedala, sem se še vedno spraševala, kako lahko kaj takšnega stori neka zgodba. A od takrat naprej nikoli nisem več imela tega občutka negotovosti.

Ne moremo reči, da bo zgodba v celoti pozdravila človeka; v zvezi s tem moramo biti previdni, da ne postanemo arogantni. Mnogokrat lahko zgodba pomaga le malo, vendar njena vrednost je v naravnosti; kot homeopatija. Pisanje namreč okrepi avtorja zgodbe, tako da je proces dvosmeren.

Kot antropologinja skušam razumeti širši kontekst vašega dela. Ko skušamo dobiti navdih za ohranitev okolja, se pogosto naslanjamo na dediščino, ta pa vsebuje izročilo zgodb. Po eni strani imamo tehnologijo, potrošništvo in kapitalizem, ki nas držijo v omotici, na drugi strani pa imamo zgodbe in ljudi, ki se sporazumevajo. So zgodbe kot most med nami in povezavami, ki smo jih izgubili?

Ko govorimo o zgodbah, se poraja vprašanje: kaj je domišljija? To temo sem raziskovala iz različnih kulturnih in poetičnih stališč. Pesnik Owen Barfield čudovito piše o vsakdanjem življenju in o duhovnosti ter nas spodbuja k premostitvi teh dveh svetov s pomočjo domišljije. Govori o svetu zgodbe, simbolike in metafore. Pisatelj Jacques Lusseyran govori o tem, kako nas poezija povezuje z nebeškim. Njegova knjiga ‘And there was light’ je res izjemno branje. To sem mogla povedati, ker ste omenili most.

Do tehnologije imam pozitiven odnos. Prepričana sem, da se strinjate. Kako drugače bi sicer lahko imela povezavo s Slovenijo ali Korejo ali vsemi tistimi deželami, ki jih obiščem. Tehnologija je torej našemu svetu prinesla veliko dobrih stvari. Ampak za kakšno ceno! V vsaki deželi, v kateri imam seminarje, si ljudje želijo zgodb. Iščejo ravnovesje. Rekla bi, da vse oblike umetniškega izražanja celijo to delitev, ki nastaja znotraj nas in nam pomagajo ohranjati človečnost. Ker naša človečnost je v naših zgodbah. Vendar tudi v logičnem razmišljanju in tehnologiji. Veliko napredka nam je namreč prinesel naš razum. Na žalost je ta prevladujoč. Nekateri šolski pristopi, kot na primer Waldorfski, so osredotočeni na podajanje znanja skozi zgodbo in priznavajo pomen uravnovešenosti racionalnega načina učenja s spoznavanjem in s pomočjo domišlije. V kanadskem Vancouvru na Univerzi Simon Fraser raziskujejo, kako bi si lahko na učenju preko zgodb zgradili nov izobraževalni sistem. V Londonu Margot Sunderland, ki je zadolžena za usposabljanje v otroškem centru za duševno zdravje, pravi, da so zgodbe naravni jezik otrok. Zanimivo je, da po vsem svetu obstajajo akademiki, ki poskušajo najti pot do uravnoteženega pristopa k poučevanju in učenju. Ker uporaba zgodb akademsko ni nič novega – obstajajo namreč že od začetka obstoja govornega jezika.

V ZDA so klinike za ljudi z motnjami prehranjevanja, ki jih zdravijo s pravljicami. Razburljivo je najti takšne stvari, saj v številnih državah obstaja velika kriza s prehranskimi motnjami.

Tehnologije ravno ne demoniziram. Stvar je bolj v tem, kako se ljudje odločijo živeti z njo.

Vem. Pri nas obstaja šala o Svetem Petru pri nebesnih vratih, ki se sprašuje, zakaj vsi ljudje gledajo navzdol in s prsti drsajo po telefonskih zaslonih. Tehnologija je zelo zapeljiva. Tudi moj mož in jaz morava biti previdna.

Nikoli nisem pozabila preroškega filma "Do konca sveta" režiserja Wima Wendersa iz leta 1991, pred pojavom pametnih telefonov. Prikazal je zgodbo o tem, kako so ljudje postali odvisni od prenosnih zaslonov. Zanima me, ali ljudje na vaših delavnicah v svojih zgodbah uporabljajo Disneyeve like. Zdi se, da je veliko otroštev nasičenih z Disneyjevimi izdelki. In ne na pozitiven način.

Zanimivo vprašanje. Doslej se je to zgodilo le nekajkrat. Na mojih delavnicah se igramo z ustvarjanjem zgodb na slepo, kar spodbuja domišljijo, da vzdrhti in poleti. Mogoče zato ljudje takšne komercialne vplive tako hitro opustijo. Morda je to tudi znak, da si ljudje želijo resničnih zgodb. V vsaki državi, kjer sem do zdaj vodila seminar, so udeleženci večinoma ustvarili same izredne zgodbe - takšne, ki jih sama nikoli ne bi mogla napisati. Jaz sem samo kot porodna babica njihovih zgodb. To je moje najpomembnejše delo. Prav tako seveda pisanje knjig, kajti s pomočjo njih lahko potujem po svetu in z svojim delom dosežem več ljudi.

Obstajajo seveda tudi drugi pisatelji z različnimi metodami in pristopi. Ne morem trditi, da edina "poznam pot". Vendar je eden od pomembnih dejavnikov mojega dela s terapevtskim pisanjem to, da dokumentiram vse primere. Znanost namreč ne more razložiti, kako ima lahko zgodba takšen učinek, veste. Toda znanost vseeno sprejema dokumentacijo kot dokaz. To sem se naučila med opravljanjem magistrskega dela. Če se da dokumentirati, kako je bila neka zgodba izrecno napisana za določeno osebo specifične starosti, ki je po uporabi zgodbe opazno spremenila svoje vedenje, in je bilo to opaženo s strani posameznika ali skupine ljudi, s tem pomagate znanosti, da vidi, kaj se dogaja.

Do solz sem ganjena. Možno je, da spet spoznavamo, kar zahodni kolonizatorji že od začetka poskušajo zatreti v mnogih osvojenih kulturah. Ampak zdaj smo domorodci mi.

Dober vpogled. Kar ste rekli, je zanimivo, ker sem zgodbo napisala in jo uporabila tudi pri protestu v Avstraliji za zaščito lokalnega jezera. Že več tisoč let je bilo to mesto sveto za staroselske ženske - jezero je bilo naravno oblikovano kot maternica, s potokom, ki kot maternični vrat vodi v morje. Nato je zraven prišlo gradbeno podjetje, ki je to zemljo kupilo. Njihov načrt je bil tu zgraditi hiše s privezom za čolne na obali. Kakorkoli že, lokalni skupnosti je to uspelo ustaviti. Imeli smo številne proteste in enkrat se je na plaži ob izlivu potoka v morje zbrala velika skupina protestnikov, ki sem ji povedala zgodbo. Imenovala se je "Varuh jezera" in je ljudi, še posebej otroke, spodbudila k postavitvi peščenega zidu okoli jezera. Ta pregrada je bila del zgodbe, v kateri so jo domorodne živali zgradile, da bi rešile to posebno jezero. In ker je bila nato peščena stena dejansko zgrajena, so to časopisi tudi opazili. Toda nekdo mi je rekel, da kako si lahko predpostavljam, da imam pravico do tega, glede na to da nisem staroselka. To me je res zabolelo. Toda po dolgem razmišljanju sem prišla do tega, kar ste pravkar rekli. Sem Avstralka. Tukaj sem bila rojena.

Gre še globlje. Večina nas je živela pod kakšnim zatiralcem, pod kralji, vojvodami, ... različnimi vladami. Smo staroselci številnih dežel, o katerih se nikoli ne govori.

Veliko je slabih stvari. Bob Brown, zdaj že upokojeni avstralski politik, je imel govor o optimizmu. Bilo je tako navdihujoče; pravzaprav me je odvrnil od obupa. Edino upanje za svet je, da ob soočenju z vsem grozljivim, kar se dogaja, ostanemo optimistični. Negativnim stvarem poskušam dati čim manj energije. A vseeno ostajam na tekočem, ker mislim, da je to pomembno. V nasprotnem primeru se živi v mehurčku. In na vsake toliko lahko zgodba res naredi pozitivno razliko; kot pred kratkim v Bolgariji. Oče male deklice je umrl v spanju, in zato je dobila izreden strah pred tem, da bi sploh zaspala. Tudi ni pustila, da zaspi njena mati. Več tednov sta bili prez pravega spanca. Skupina psihologov je zanjo napisala zgodbo, ki ji je zares pomagala, tako, da je deklica komaj čakala, da lahko spet zaspi. Le čas bo odpravil njuno strašno žalost ob izgubi očeta in moža, vendar do takrat lahko vsaj v miru spita, da imata moč za žalovanje. Če ima zgodba moč narediti takšno razliko v življenju ljudi, mislim, da se je treba osredotočiti na nadaljevanje tega dela.

Zelena trgovina