Belokranjska čipka iz bodeče žice in tapison Rusofil
Vsako leto praznujemo, da Ljubljana ni več obdana s fašistično žico, povsem pa smo sprejeli žico v Beli krajini? Kakšna je cena našega navideznega evropskega udobja? Bodeča žica je postala del politične folklore ter flore in favne. Je simbol evropske resničnosti, ki se ob "odprtih" mejah varuje z vojaki. Tako "varuje" sebe, druge države pa EU "varuje" tako, da sodeluje pri vojaških napadih nanje.
Zdi se, da smo ujeti v pisani supermarket laži ali labirint marketinga, ki sega od vsakdanjega nakupa, do spreminjanja običajev, nazorov do politike. Umetnik Boštjan Kavčič je politiko vsakdanjosti upredmetil v "ugoden nakup" s košarico in vozičkom. V vsakdanji ritual homo economicusa. Saj s pristankom na kupovanje časopisov ali predmetov splošne rabe (ne)hote kupujemo tudi obstoječi sistem. Je sploh možno bivati izven supermarketa vsiljenih idej in predmetov? Ali smo se razprodali hlastajoč za "ugodnimi" cenami, ki so nam prinesle neugodje vesti, ki ga zapolnjujemo s potrošništvom?
Boštjan Kavčič se je uveljavil kot avtor kamnitih skulptur, predvsem serije ORG in po javnih postavitvah na različnih lokacijah v Sloveniji. Ob tem ustvarja tudi socialno angažirane skulpture, svoje delo na tem področju pa predstavlja na tokratni razstavi z naslovom Razprodaja, je ob razstavi zapisala Mojca Grmek:
"Evropska unija z razprodajo svojih vrednot sprevrgla v nasprotje svoje vizije. Namesto kroga zvezd, ki simbolizirajo enotnost in sožitje med narodi, smo dobili zlato kletko, namesto neskončnosti neba moder planet, ki se duši v odpadkih. V tretjem prostoru stopimo iz Evrope v območje mednarodnih odnosov v celotnem zahodnem svetu. Tu so razstavljena dela, ki z aluzijami na posamezne pojave v mednarodnem prostoru, kot so organizacija Bele čelade ali zastrupitev Sergeja Skripala, opozarjajo na (medijsko) manipuliranje dejstev in produkcijo lažnih novic z namenom doseganja geostrateških ciljev, prilaščanja virov in dobrin, ustvarjanja dobička ipd. Kar povezuje vsa ta, formalno in vsebinsko heterogena, dela med seboj, je razprodaja, s katero umetnik pokaže, da je temeljna postavka kapitalizma redukcija raznolikosti sveta v vseh njegovih pojavnostih na menjalno vrednost in to postavko postavi pod vprašaj s preprosto mislijo Kaj bodo prodajali potem, ko bo vse razprodano?"
Pomenljivo je tudi to, da so v uprizorjenem umetnikovem supermarketu vsi predmeti navlaka, brez trajne uporabne ali estetske vrednosti. Spominjajo na vsakdanje predmete s katerimi smo zasičili svoj bivanjski in kulturni prostor. Kaj smo kupovali, da smo pristali za bodećo žico?
Foto: Leon Zuodar
