Ko Kennedy telefonira Titu in Žižek prisluškuje

Ameriški klobuk na glavi botra jugoslovanskega socializma.

»Je poizkus atentata na Tita lahko povezan z atentatom na Kennedyja?« vpraša slovenski režiser ameriškega zgodovinarja, ki se prestopi na pokošeni travi in odgovori:

»No comment.«

Demokracija ima več plati, tudi socializem, kaj šele vesoljski program. Na Luni je bilo tako zanemarljivo malo ljudi, da pristanek na njej lahko deluje kot potegavščina, čeprav je dokumentirani zgodovinski dogodek.

V filmu Houston, imamo problem! pritegne optimistično-socialistični razglas Tita, da je odkrivanje vesolja spoznavanje naših sosedov. Izkaže se, da kar tukaj, na Zemlji.

Vsebina filma skuša utemeljiti idejo, da je Jugoslavija Združenim državam Amerike prodala vesoljski program. Za milijarde, zakaj ne. S tem namenom elegantno niza obdelane in vizualno domišljene arhivske posnetke, telefonske pogovore in dokumente z oznako strogo zaupno. Komajda nekaj desetletij starim dogodkom uspe vtisniti privlačnost odkrivanja skrivnosti piramid – tudi za občinstvo, ki ravno ne hlepi po podrobnosti s tekme ZDA – Rusija v osvajanju lunarnih površin.

Mimogrede film spremlja še razpad bivše Jugoslavije, hišne ljubimce Jovanke in Tita, modo kopalk iz časa pionirjev ter krivice socialističnega režima. Vidimo pokol divjih prašičev in nenavadno ganljiv posnetek popravljanja okrasnega traku na krsti dosmrtnega predsednika s strani soproge. Scenarij samozavestno napleta in odstira svet mogočnih politikov, ki imajo resda najboljše avtomobile, a tudi svoje (veličastne) težave.

Skupaj z ruševinami socializma se občinstvu prikazujejo obrazi in glasovi, ki so bili priče načrtne slabitve povojne Jugoslavije. Težko se je upreti simboliki v NASI po ukazu izgubljenega očeta iz Hrvaške, njegovi tragično umrli ženi in nesrečni hčerki iz Srbije, kot podobi razpada širše jugoslovanske družine.

Umetelen prikaz prevzetnosti in pristranosti Titovih obiskov v Beli hiši je skorajda zgodba zase. Predvsem zato, ker je za države bivše Jugoslavije trenutno manj izvedljiv, kakor subvencionirani izlet Zveze upokojencev na Luno.

Vesolja ni, ker vesolje smo mi

Rdeča nit igranega dokumentarca, ki občinstvo prestavlja iz ZDA na Hrvaško, v Beograd, bunkerje, razpadajočo protokolarno ladjo, ambasade in vile, je belina, v kateri pred televizijo sedi nihče drug kot sam Slavoj Žižek. V nogavicah. Tudi mi smo pred privlačnimi podobami s televizije nekako bosi in s tem ranljivi, v svoji dovzetnosti za omamne besede iz ust sodobnega komentatorja, ki se preseda in izmika kakor migotajoče slike.

Žižek je za pozornega poslušalca natančen – med dedkom mrazom, CIA agenti, zarotami in miti prehaja mehko, kot sufi po preprogi, občutne razlike ni. Pri vsem namreč z veseljem sodelujemo, ker želimo imeti od tega korist. Nemalokrat se zmotimo, z bolečimi posledicami.

Tako filozof Žižek komentira, da je Balkan prostor veličastnih priseg in hkrati prostor prevar. Znova se naslika prostor nekdanje Jugoslavije kot nekaj Drugega - od Zahoda. Kjer demokracija deluje, čeprav ne. Kjer se dogovori spoštujejo, čeprav se ne.

Zanimivo, da je guverner iz Teksasa, Huston, dobil »indijansko« ime črna vrana.

Še pomnimo, ne le Sutjesko, ampak tudi Ranjeno koleno. Če uspe filmu prikazati, v čem so ameriški politični načrti učinkoviti, je to, da se vpletajo na način, ki je za marsikoga bistveno bolj negativen kot rakete, ki pristanejo v koruzi namesto na Luni.

Za konec sledi veličastna klofuta gledalcem - vznesene besede Billa Clintona, izrečene ob samostojnosti v Sloveniji. Ne boste je mogli poplakniti niti z litrom vode niti vodke. Ne gre. Kako pogoltniti prevaro, ki je prisega?

Bolje, da verjamemo, da je bila Jugoslavija tako smešna kot avto yugo in ekonomsko nevzdržna kot do polovice pokajene kubanske cigare.

Ne glede na vse, solze ljudstva ob smrti Tita dosegajo dimenzijo zlohotne kolektivne slutnje pogrebov, ki so sledili po vsej nekdanji državi.

Houston, imamo problem! je filmska mojstrovina v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Režiser Žiga Virc pa mednarodni adut svoje generacije. Niso ga po naključju povabili na ugledni filmski festival Tribeca, kjer je bila svetovna premiera filma.