Slovenci in angleščina: tanks ali thanks?
Lidija Jerman v značilnem angleškem vremenu "it's raining cats and dogs". Foto: Santosh
Turisti so običajno prijetno presenečeni, da večina v Sloveniji govori angleško. Vendar kako? Ob čaju sva se o tem pogovarjali z mag. Lidijo Jerman v njenem Angleškem jezikovnem ateljeju. O jeziku razlaga z umirjeno strastjo poznavalke. »Dobro je vedeti, kako in kdaj se je treba izraziti«, namigne. Naj gre za razgovor za študij ali delovno mesto, pogovor o umetninah na poslovnem kosilu ali nastop na mednarodnem simpoziju.
Kako ocenjujete splošno znanje angleščine v Sloveniji?
Ocenjujem ga kot dobro, še posebej v primerjavi z državami kot sta na primer Italija in Španija. Splošno znanje angleščine je na dokaj visoki ravni. Opazno je odstopanje med generacijami, običajno mlajše govorijo angleščino bolje. Seveda to ne velja za vse, povsod so izjeme. Za ljudi, ki jih učim in imajo univerzitetno izobrazbo, lahko rečem, da gre pri večini za precej visoko stopnjo znanja. Vendar menim, da tuj jezik pri nas še vedno premalo aktivno uporabljamo, tudi mlajši. Veliko informacij prejemamo v angleščini, a veliko težje in redkeje v tujem jeziku spregovorimo. Na Nizozemskem in na področju Skandinavije korespondenca ali pogovor pogosteje potekata v angleščini. Tuj jezik aktivneje uporabljajo, nivo znanja je, najverjetneje prav zato, višji kot pri nas. Tudi jezikovno so bližje angleščini. Velikokrat smo le pasivni bralci ali poslušalci, tuj jezik pa premalo aktivno uporabljamo.
Kako je z izgovorjavo angleščine, če je naš prvi jezik slovenščina? Kako tisti, ki jim je materin jezik angleščina, doživljajo tovrstno različnost?
Slovenci imamo, kar se tiče fonetike, pri določenih angleških fonemih (glasovih) težave, še posebej pri tistih, ki jih naš jezik nima. Vzemimo za primer izgovorjavo fonema /th/. Slovenci ta fonem pogosto izgovarjamo kot /t/ in tako namesto three (število tri) dobimo tree (drevo). The President can send his thanks ali tanks. Velika razlika, kajne? Poleg tega fonem /t/, ki v našem jeziku obstaja, izgovarjamo trdo, na zobeh. Govorci angleščine pri izgovarjanju črke t jezik postavijo na nebo in ga izgovorijo mehkeje. Kar omenjam so finese, ki so včasih še kako pomembne. Naj omenim še izgovorjavo besed day (dan) in they (oni). Tudi tu je treba pogosto opozarjati na dva različna začetna glasova, sicer besedi lahko zelo hitro zvenita enako. Še nekaj pogosto dela težave slovenskim govorcem - vzemimo za primer besedo playing (igranje). Pri izgovorjavi te besede večina poudari končnico -ing, kar ni v skladu z angleško fonetiko. Tako namesto playing (igranje), slišimo play ink (igraj črnilo). Takšna izgovorjava utegne biti moteča za tiste, ki jim je angleščina materin jezik. Skratka, pri poučevanju angleščine je treba običajno najprej popraviti tovrstne fonetične pomanjkljivosti. Tudi pri tistih slušateljih, ki sicer slovnico angleškega jezika relativno dobro obvladajo. Pri učenju tujega jezika je zelo pomembno, da se pravilni izgovorjavi posveti veliko pozornosti že v začetni fazi učenja jezika – najsi bodo to otroci ali odrasli. Slovnico, besedišče in sintakso lahko nadgradimo kadarkoli kasneje, pri fonetiki pa so stvari veliko bolj zapletene in določenih napak ni mogoče tako lahko in hitro odpraviti.
Angleško govorijo tako v Veliki Britaniji kot v ZDA in še kje, kakšne so bistvene razlike v njihovem dojemanju tujih govorcev?
Za Britance bi lahko rekli, da so na samo izgovorjavo bolj pozorni kot Američani. Jezik pri njih določa družbeni status, česar za Slovenijo ne moremo ravno trditi. Če sem malce kritična do Slovencev, menim, da nekateri premalo pozornosti posvečajo kulturi jezika in govora. Navsezadnje jezik predstavlja ključno identiteto naroda. V našem prostoru premalo cenimo kulturo govora in tiste, ki jezikovno kulturo imajo. Britanci imajo nekakšna instituta za jezik, znana tudi kot the Queen's English ali received pronunciation, torej jeziku tradicionalno posvečajo veliko pozornosti. V Veliki Britaniji je jezik pogosto povezan s socialno razslojenostjo in določen način izgovorjave se pojmuje kot posh ali upper class, je torej značilen za tiste iz privilegiranega socialnega okolja. Ni skrivnost, da ko nekdo spregovori, okolica skorajda že ve, ali je hodil na Univerzo Oxford ali Cambridge. V Združenih državah Amerike se fonetiki manj posvečajo. Tuji naglasi se jim zdijo posrečeni, so sprejemljivi, menda nekaterim celo privlačni. Britanci nasprotno, cenijo trud v smeri britanske fonetike. Meni osebno je britanska angleščina bližje kot ameriška. Potrebujemo pa določeno zrelost in jezikovne izkušnje, da smo jezikovne finese tudi sposobni zaznati. Včasih so jezikovne preference stvar osebnega okusa, izkušenj z določeno kulturo in čustev. Večini v Sloveniji je bližja ameriška angleščina. Pomembno vlogo odigrajo tudi mediji in filmi. Veliko več je ameriških kot britanskih filmov. Zato večina lažje sprejme in ponotranji ameriško kot britansko angleščino. Pred leti sem se udeležila seminarja na igralski akademiji The Royal Central School of Speech and Drama v Londonu. Naš mentor je bil britanski igralec Nickolas Grace, ki je izjemno pronicljiv učitelj. Tudi ta pozitivna izkušnja je prispevala k moji naklonjenosti britanski fonetiki.
Se znanje tujega jezika meri predvsem po tem, kako bogat je naš besedni zaklad?
Tudi, seveda, vendar smo lahko, kljub izjemno bogatemu besedišču ali natančnemu poznavanju slovnice in sintakse, šibki v izgovorjavi ali pa imamo težave s tekočim izražanjem in spontanostjo. Pri jeziku gre za spekter znanj. Vse to od nas zahteva, da se vsakemu posameznemu segmentu zavestno posvetimo. Precej pomembno vlogo ima pri jeziku tudi posluh, o čemer je pisal ameriški psiholog Howard Gardner v svoji knjigi Razsežnosti uma. Matematika je, po njegovem mnenju, bolj povezana z vizualnim, jezik pa s poslušanjem in glasbo. Ali kot bi rekli Britanci: You need to have an ear for languages. Z učenjem jezika ne pridobivamo le znanja o slovnici, izgovorjavi in podobno, ampak tudi znanje o kulturi, umetnosti, literaturi, poeziji, športu, kulinariki in drugih področjih. Pozorni moramo biti tudi na sodobne trende v poslovnem svetu, kako napišemo elektronsko pošto in podobno. Poslovni bonton se lahko precej hitro spreminja.
Se individualno poučevanje jezika bistveno razlikuje od učenja v skupini?
Pri učenju tujega jezika je individualno učenje najbolj učinkovito, zato ker imaš priložnost, da lahko veliko govoriš. Denimo ni tega, da bi nam bilo pred skupino nerodno spregovoriti. Učitelj se popolnoma posveti eni osebi, njenemu nivoju znanja, analizira šibke jezikovne točke posameznika in se prilagodi njegovim jezikovnim zahtevam. Kljub temu ima skupinsko delo tudi svoje dobre strani. Ko poučujem v skupini, poskrbim za zanimivo dinamiko, česar sem se naučila na tečaju za učitelje v Londonu. V metodiki poučevanja jezika so Britanci razvili vrsto odličnih pristopov. Njihov izobraževalni sistem je plod stoletnih izkušenj. Prva britanska Univerza v Oxfordu je stara več kot osemsto let. Britanski način poučevanja tujega jezika temelji na metodi komunikacije, pri kateri ne gre zgolj za nastop učitelja v predavalnici. Učenci v razredu delajo v parih ali manjših skupinah in se poleg tega, da jezik aktivno uporabljajo, učijo tudi kulture druženja.
Kaj je s cockneyjem ali angleščino delavskega razreda, jo kdo še govori?
Bolj kot ne gre za jezikovno posebnost preteklosti, za londonski East End, od koder je izhajala tudi Eliza Doolittle, glavna junakinja dramskega dela Pygmalion. V East End so pred leti postavili olimpijsko vas in tako ta predel mesta ekonomsko podprli. V živo pravega cockneyja še nisem slišala. Zgolj v gledališču, ko sem si v londonskem Old Vic Theatre ogledala predstavo Pygmalion. Cockney je antipod britanski aristokraciji, svojevrsten upor. Naj na tem mestu dodam, da je pri sporazumevanju, tako v našem lastnem kot tudi tujem jeziku, pomembno upoštevati to, s kom govorimo in se sogovorniku prilagoditi tako, da nas razume. Posamezniku se moramo znati tudi jezikovno približati in se prilagoditi njegovemu nivoju znanja jezika. Bistvo vsake komunikacije je navsezadnje to, da je naše sporočilo pravilno razumljeno. Izpostavljanje in dokazovanje z znanjem jezika, najsi bo to naš lastni ali tuj jezik, takrat, ko to ni ravno ustrezno, nam zagotovo ne more biti v prid.
Kaj pa, če dobimo povabilo na čaj h kraljici?
Naj se pošalim, v tem primeru je dobro, da si preberemo bonton o pitju čaja.
