Zakaj ima prednost "največja" verska skupnost?
Piše: Nejc Petrič
V predvolilni tekmi predsedniški kandidati odgovarjajo na prenekatera vprašanja novinarjev, redko kdaj pa pridejo vprašanja volivcev tudi skozi uredniško sito do samih kandidatov. Od kandidatov se zahteva mnenje o skoraj vsem, tudi o marsičem, o čemer ne morejo odločati, ali je izven njihovih pristojnosti. Ker je funkcija predsednika države predvsem protokolarna ter je predsednik nedvomno tudi branik ustave, bi razprava morala vsaj del pozornost nameniti tudi protokolu in spoštovanju ustave. V ta namen si tukaj zastavljamo vprašanje odnosa dosedanjih predsednikov in prihajajočega predsednika do verskih skupnosti.
Sedanjemu predsedniku ne moremo očitati pasivnosti, saj se je udeležil vrsto kulturnih dogodkov, v svojo palačo pa je povabil poleg množice turistov tudi več registriranih verskih skupnosti. Opazi se razlikovanje odnosa do verskih skupnosti, saj predsednik nekatere verske skupnosti sprejme, pri drugih se predsednik udeleži njihovih obredij in zgolj to versko skupnost vabi k izvajanju obredov na državne proslave in prireditve, spet tretjim vošči ob glavnem prazniku na svojih uradnih spletnih straneh in družabnih omrežjih. Predvsem pri udeležbi obredji in voščilih opazimo, da se ponavljajo predvsem tiste skupine, za katere včasih rečejo, da so »večje« od drugih.
Danes je v Sloveniji registriranih dobrih petdeset verskih skupnosti. Ne poznamo pa njihovega današnjega vpliva, saj je bil nazadnje narejen popis prebivalstva, kjer je bilo tudi vprašanje verske (in nacionalne) opredelitve, leta 2001. Deset let kasneje, 2011, drugačen tip popisa ni zajel tega vprašanja in smemo predvidevati, tudi glede na mednarodne raziskave in prejšnje trende, da se nadaljuje upadanje števila vernikov skupnosti, ki je bila več kot tisoč let na Slovenskem monopolna in hrati raste število članov novim registriranim verskim skupnostim. Zadnje raziskave spomladi letošnjega leta potrjujejo upadanje števila ljudi, ki se opredeljujejo za verne, saj se samo še manj od polovice prebivalstva deklarira za verne. Kar z drugimi besedami pomeni, da so vse verske skupnosti v odnosu do neverujoče večine marginalne.
Ne glede na zastarelost podatkov h kateri od množice cerkva in skupnosti se državljani prištevajo, se nadaljuje favoriziranje »večjih« verstev, kot je omenjeno zgoraj pri dosedanjih predsednikih ali celo institucionalno, kot na primer v Svetu vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi, kjer imajo predstavnike štiri domnevno največje verske skupnosti, ostalih več kot štirideset pa zgolj voljena dva člana.
Kršitev 7. člena ustave o nevtralnosti države do verskih skupnosti je v tem mandatu ugotovila tudi varuhinja človekovih pravic na primeru priprave muzejske zbirke Muzeja simbolov Slovenstva na Blejskem otoku, kjer se je o postavitvi zbirke Narodni muzej Slovenije pogovarjal zgolj z eno od registriranih verskih skupnosti. Tudi tu bi pričakovali, da se prihodnji predsednik v javnosti opredeli do teh pomembnih vprašanj.
Vprašanje za kandidate bi torej moralo biti, kakšen odnos nameravajo graditi do verskih skupnosti? Jih bodo razlikovali in voščili praznike zgolj nekaterim oziroma se bodo udeležili obredji zgolj tistih, ki so bili na zadnjem popisu pred šestnajstimi leti večji od ostalih, če tudi vemo, da se je statistika o verujočih v tem času že močno spremenila? Ali pa se celo zavzemajo za bolj dosledno spoštovanje 7. člena ustave, ki pravi, da so država in verske skupnosti ločene?
Dokler ne bomo imeli relevantnih podatkov o številčnosti verskih skupnosti, je vsako ločevanje na večje in manjše zgolj ena od oblik favoriziranja privilegiranih verskih skupnosti. Do tedaj bi bilo najbolje, da naslednji predsednik ignorira to neformalno pravilo, ki daje prednost domnevno večjim in se zavzema za enakopraven odnos do vseh verskih skupnosti.
Foto: Unsplash
