Sij vse daljših dni

Piše: K. Kamaladevi

Zunaj je mraz. Trese nas do kosti, čeprav smo pokriti s kapo iz najdebelejše volne in zaviti s šalom tako, da nam ven gledajo le še oči. A kljub temu mrazu Življenje v naravi še vedno vztraja, četudi je na znunaj videti, da je vse zaspalo, skoraj nepremično je naokrog. Stopamo po snegu, na poti ob gozdu, ki ni več pot, ampak je postala del morja beline z okoliško pokrajino. Na sokove življenja nas opomni zimzelenje; v njihovi sočni, bujni barvi sredi sivo bele okolice prepoznamo sporočilo: sokovi življenjske sile, ne presahnejo niti ko usahne to ali ono posamezno človeško telo niti, ko se v tem letnem času vse na videz ustavi. Naše domovanje se že šibi od zimzelenega okrasja, jaz imam najrajši bršljan. Odkar je pritisnil mraz skoraj vsakič, ko se kdo odpravi na pot, nazaj prinese nekaj zelenja za hišo. In vendar deda pravi, da rabimo še smreko, da brez smreke ni nič. A, zagledal jo je, ravnokar jo je zagledal. Končno; jaz ne maram tega mraza. Komaj čakam, da bomo spet nazaj doma, da bo tema in bom poslušala zgodbe, vse tiste najrazličnejše.

Kljub mojemu odporu do rokavic, kap in stopanja po snegu mi zima včasih pripravi presenečenje in me zato tu in tam zvabi v svoje hladne roke, med njene tanke prste golih krošenj dreves v gozd. Kot pred nekaj dnevi, ko sem srečala dve srni: ustavila sem se in onidve tudi, lepo spodobno sta si me ogledali, od glave do pet. Smeškici. In potem sta stekli dalje, s svojima srčkastima ritkama skakljali v pozdrav. Izgleda, da moje tri male sestričnice drugače prijateljujejo z zimskimi sprehodi kot pa jaz. Držijo se za roke in brez prestanka, kar med radostnimi poskoki, pojejo. Ročice spustijo le toliko, da se sem ter tja obmetavajo s snegom, potem pa hop, že so tri mala telesca spet povezana v vrsto in njihovi glasovi v radostno simfonijo simpatičnih napevov. Tako so glasne, da se mi na trenutke zazdi, da bodo prepodile sneg, zimo in celo moj občutek hlada.

Nazadnje naša družinska procesija le prispe do doma. Deda je zadovoljen smrečico z vrhom navzdol obesil pod strop, na njeno običajno mesto. Zavlekla sem se v svoj kot, se dobro zavila in se naslonila nazaj.

Že dolgo mi ne pripada več mesto v dedovem naročju. Tri male sestričnice sedaj zavzemajo to mesto. Spomnim se, takrat, ko sem bila jaz na vrsti za kraljevanje v tem najtoplejšem kotičku in sem se počasi začela zavedati vsebin pripovedi, sem poslušala zgodbe o sončnih bogovih, ki so se rodili na ta dan, o poroki babice in dedka, o stričevih otroških vragolijah in nenavadnih dogodivščinah iz sosednjega kraja … najbolj mi odmevajo v spominu sladki trenutki, ko so veke postajale vse težje, so se sončni bogovi pomešali z junaki vaških dogodivščin, poročno rajanje s posrečenimi padci z dreves, ozvezdja s travo, letni časi med sabo … Zadnje čase druge raje poslušam malce bolj od daleč, da imam prostor za lastne misli, v katere se potapljam ob sleherni besedi pripovedovalca. Zdaj jih lahko pretanjeno zaznam. Barvajo mi zgodbe in jih umeščajo v drugačno razumevanje. Med pripovedmi tega večera se vedno znajde pesem, ki jo stari imenujejo »bajka«.

Danes se zvezda na nebu zablešči,

raznese ves svoj sij

prek vsega neba prav do konca sveta,

tega in še kakšnega, nam neznanega.

Zablešči in skoz zvezdin sij

se sončni bog rodi.

Adonis, Oziris, Apolon -

imen imel je mnogo, vsak vek mu je svojega nadel,

vsak konec sveta zanj drugačnega prevzel.

Na današnji dan napoveduje nebo

prihod sonca na zemljo.

Se še zimski cvet razcveti

napoved lepših je dni.

Se vsakič znova sončni bog rodi,

še drugih imen mu bomo v prihodnosti dali

ga tudi Kristus imenovali.

Tako ta bajka nas uči,

ko se z nami veseli

novih sončnih dni.

Imen je več, a dan enako dolg je za vse,

kadar ga sonce razpre.

Za kmete, jelene, za ptice in mene.

Vsake oči, veselijo svetlih se dni,

takrat se v srcu stopi

hlad zimskih noči.

Nato deda, kot vedno rad, nadaljuje z zgodbo o dečku, ki je splezal na sonce. Poslušam glasove, ki se stapljajo v podobe. Nekatere podobe, ki so se mi pred očmi zarisale že v otroštvu, ostajajo nespremenjene, večina pa vsakič dobiva novo obliko. Svetlobe že nekaj debelih ur ni več, glasovi pa so tisti, ki kljub temu čarajo žive, in najraznovrstnejše slike. Glasovi božajo in bodrijo, včasih svarijo, preprečujejo in tudi bolijo. Najraje pa imam tiste, ki dišijo po tolažbi. Ti bi se v mojem ušesu pojavili, četudi bi bila na drugem koncu sveta. Zavem se, da bom drugo leto jaz na vrsti, da dopolnim večer s kakšno zgodbo. Vsaj neko drobno, ki bi kratkočasila male trojčice.

Prisluhniti pomeni prepustiti se, poslušanje objame. Popolnoma na varnem sem. Kako je torej govoriti … spregovoriti zase in za vse?

Klik na Zelena trgovina, je podpora neodvisnemu mediju. Hvala.