»Videla sem jo, Marijo!« in nune v kavbojkah pa še reiki
»Nisem slišala ne župnika ne pevskega zbora. Molila sem na kolenih, da se zaradi žalosti ne bi zapila ali še kaj hujšega. Prosila sem Marijo za pomoč.«
Iz modrih oči so se ji ulile solze. Naslanjala se je na metlo.
Stali sva v stranišču v enem izmed slovenskih kopališč. Pritegnil me je poseben obesek, ki ga je imela na verižici. Vprašala sem jo, kje ga je dobila. V obesku je bila skrita podoba Marije - ikone usmiljenja, božja mati, podoba ženskega vnebovzetja v katoliški veri. Množice vernikov in tudi tistih, ki jih vera ne zanima ali celo odbija, si ogledujejo svetišča Marije. Še posebej romarska svetišča Marije so v Evropi nekaj posebnega. Medjugorje je za katolike tako sveto, kot je v Indiji reka Ganges. Za številne je Lurd podobno kot je za muslimane Meka in da ne pozabim Fatime. Marija je ena, tisti, ki k njej molijo brezštevilni, kot bi sami rekli, se zatekajo pod plašč njene milosti. To povedo z izrazom in obrazom, ki brez sprenevedanja govori, da so doživeli trenutek v življenju, ki ga ne bodo nikoli pozabili. Takrat, ko so bili v najgloblji žalosti, grozi ali obupu, so molili k Mariji. Pomagala jim je, pravijo.
»Mi ne verjamete?« me je gledala s pretresenimi očmi.
»Seveda vam verjamem,« sem ji odgovorila.
Objela me je in se mi opravičevala, da ni ravno urejena, ker je čistila odtoke.
»Videla sem svetlobo, neskončno svetlobo. Videla sem jo, Marijo.«
Pripovedovala mi je, da se je po tem dogodku spremenilo njeno gorja polno življenje na bolje, spoznala je bodočega moža, ravno na Marijin praznik, 15. avgusta in naslednje leto 15. avgusta sta se poročila v cerkvi. Rodili sta se jima dve hčerki, živijo skromno in srečno. Gospa je začela peti tudi v pevskem zboru. Ko sem odhajala mi je povedala, da je bila v Medjugorju, kjer je od hvaležnosti do Marije padla na kolena in šla po njih do kipa v najlonkah. »Veste, niso se strgale.«
Gospa iz kopališča ni bila edina, ki mi je letos nepričakovano govorila o Mariji. Na morju se mi je izpovedala upokojena učiteljica, ki je sovražila svojega sina, ker se zapija. Cela družina je obiskovala terapije, ga podpirala. Brez uspeha. Čeprav ne hodi v Cerkev, je šla na romanje v Medjugorje, kjer je jokala več dni. Na sina je še vedno jezna, ampak ga ne sovraži več. Marija ji je pomagala, ganjeno pove.
Zgodb o veri, molitvi in prošnjah Mariji je v Sloveniji na tisoče. Sodijo večinoma na področje psihologije in transcendence. Antropologija se intenzivno posveča raziskovanju Marijinih kultov, romanj in svetišč, ki temeljno zaznamujejo tako individualne usode, odnos do vere, kakor tudi turizem in politiko. Dr. Keith Egan, irski antropolog, raziskuje romarske poti po Evropi, opisuje nenavadne obrede in dogodke, ki jih ljudje ob tem doživljajo in ki niso nujno del kanona katoliške vere.
Njegovi zapisi so polni presenetljivih praks in transformacij, ki se dogajajo izven cerkvenih zidov v Evropi. Aktualno je nenavadne izkušnje povzel film Stigmata (1999), v pop romanih to temo obdeluje Paolo Cohelo.
Zanimivi so tudi poudarki dr. Willya Jansena, ki spremlja, kako si muslimani in kristjani delijo Marijina svetišča. Kajti številni muslimani Marijo častijo kot svetnico. O tem manj beremo, ker je politika zakulisja bolj nagnjena k vojnam in sovraštvu kot h skupni molitvi za mir. Tako je tudi manj znano, da v Indiji marsikje na svoj oltar dodajo kipec Marije, če ga dobijo v dar.
Nune v kavbojkah in reiki
Na lanski konferenci SIEF v Zagrebu je doktorat predstavila tudi antropologinja z Univerze v Barceloni, Anna Clot Garrell, ki je raziskovala benediktinski katoliški samostan v Kataloniji, kjer so nune dale prednost manj formalnostim, ki so sicer nujne za tovrstne ustanove. Antropologinja je opazila, da pod zapovedano obleko nosijo džins in dovoljujejo skupinam, ki se ukvarjajo z novodobno duhovnostjo, da pridejo v samostan in v prostorih za obiskovalce izvajajo svoje delavnice, kot je na primer reiki.
Duhovnost se ne spreminja, izrazito pa se naš odnos do nje. Morda se danes vse spiritualno še bolj zaprlo samo vase, ker je tako pogosto na tapeti različnih političnih govoranc, kjer se strateško tepta sveto, ko se nabira politične točke ali to počne kdo drug, ki se posmehuje duhovnosti kot opiju za ljudske množice.
Znana nabožna slovenska ljudska pesem Marija in brodnik, kot piše raziskovalka slovenske dediščine Zmaga Kumer, razlaga nauk pesmi: Marija prosi brodnika naj jo pelje, on jo zavrne, ker nima denarja. Brodnikova ladja se začne potapljati in prosi Marijo za pomoč. Ona mu odvrne, naj mu pomagajo kar krajcarji, ki jih je zahteval od nje. Torej, če nismo usmiljeni, usmiljenje težko pričakujemo.
Marija in brodnik
Marija z Ogerskega gre, z njo gre žalostno srce. Marija pride do morja, prav lepo prosi brodarja: prepelji me za božji lon, prepelji za nebeški tron!
Ne vozim jaz za božji lon, pa tud ne za nebeški tron, jaz vozim le za krajcarje in tiste bele zeksarje.
Brodarji začnejo vozit, začela ladja se topit.
Brodar zdaj vpije na vso moč, Marijo kliče na pomoč: pomagaj nam Marija ti, Marija sedem žalosti.
Jaz ne morem pomagat, ne morem ladje obdržat. Pomagajo naj krajcarji in tisti beli zeksarji.
Jogijska in budistična tradicija razlaga, da so podobne in oblike božanstev orodje za koncentracijo. V tem smislu je Marija prav gotovo simbol usmiljenja. Postala je mogočna kolektivna podoba ženskega principa znotraj katoliškega imaginarija.
Marijin plašč, na katerega se vedno znova obeša aktualna politika, se očitno ne strga. Ljudje imajo z njo samosvoj odnos, ki ga oblikuje vsak posameznik. Za marsikoga je Marija kot sonce in kot pravi indijski pregovor, kar vržemo v sonce vedno pade nazaj na nas.
