Kapitalizem proizvaja »lakoto v izobilju«
Avtor: Colin Todhunter, OffGuardian Prevod: Janez Ferkov
Na svetu se trenutno pridela dovolj hrane, da bi nahranil 10 milijard ljudi, toda več kot dvema milijardama ljudi grozi pomanjkanje hranil - od tega je bilo lansko leto 821 milijonov kronično podhranjenih ljudi. Vendar pa podporniki genetskega inženiringa nenehno poudarjajo, da je tehnologija GSO (gensko spremenjeni organizmi) nujno potrebna, če želimo nahraniti svet in podpirati kmetijstvo.
Prvič, treba je poudariti, da obstaja dovolj dokazov za dvom o učinkovitosti gensko spremenjene hrane. Konvencionalnemu kmetijstvu grozi, da ga bodo izpodrinili zasebni interesi, ki so izven nadzora javnosti in stroke, kot je na primer Fundacija milijarderja Billa Gatesa, ki neutrudno vsiljuje vsesplošno vpeljavo GSO v svetovno kmetijstvo; glavna 'dodana vrednost' GSO pa so zgolj dobički oligarskih megakorporacij.
Drugič, tudi če sprejmemo, da lahko genetski inženiring na določeni stopnji koristno dopolni običajno kmetijstvo, je treba poudariti, da se že od začetka pojava gensko spremenjenih organizmov pojavlja resna zaskrbljenost glede te tehnologije in kljub temu, da ta industrija trdi nasprotno, do danes ne obstaja znanstveno soglasje o vplivih GSO na zdravje človeka.
Tako Kartagenski protokol, kot Codex Alimentarius imata previdnostni pristop h GSO pridelkom in hrani, saj se strinjata, da se GSO živila razlikujejo od običajnih. Obstaja dovolj razlogov za previdnost pri trženju GSO rastlin. GSO živila morajo biti pod nadzorom neodvisnih in preglednih presoj vplivov na okolje, družbo, gospodarstvo in zdravje.
Da bi razumeli retoriko pro-GSO lobija, da so gensko spremenjeni organizmi potrebni, da bi »nahranil svet«, moramo najprej razumeti dinamiko globaliziranega prehranskega sistema, ki spodbuja lakoto in podhranjenost na podlagi pretirane proizvodnje hrane. Kot pravi Andrew Smolski: kapitalizem proizvaja »lakoto v izobilju«.
V zadnjih 50 letih je bil uspešno uveden svetovni režim preskrbe s hrano, ki temelji na kmetijsko-izvoznih monokulturah - pogosto z neživilskimi proizvodi (tekstilna industrija), ki zasedajo prvovrstno kmetijsko zemljišče, povezanih z odplačevanjem državnih dolgov in globalno direktivo Svetovne banke (IMF) o 'strukturnih prilagoditvah'. Rezultati so: izpodrivanje lokalnih kmetov, konsolidacija zahodnih kmetijsko-prehranskih oligopolov v monopole in preoblikovanje številnih držav iz prehranske samooskrbe v območja s primanjkljajem hrane. Na primer Slovenija pridela le dobro polovico hrane, ki jo potrebujemo.
Dokler se bo ta dinamika nadaljevala in bodo takšne krivice ostajale značilne za svetovni režim preskrbe s hrano, bo propaganda GSO hrane temeljila zgolj na ideologiji. Če bomo še naprej obravnavali hrano le kot proizvod v globaliziranem kapitalističnem sistemu, bomo še naprej deležni zastrupljanja hrane s sladkorjem, slabimi maščobami, sintetičnimi dodatki, GSO in pesticidi ter posledično naraščajoče stopnje bolezni in resnih zdravstvenih težav, vključno s porastom debelosti, sladkorne bolezni in rakavih obolenj. Na drugi strani skrajnosti pa bodo še vedno ostajali tisti podhranjeni ljudje, ki so prerevni, da bi se pridružili čezmerni porabi.
Če vzamemo Indijo kot primer, čeprav državo še vedno pesti lakota, je dosegla samooskrbo z žiti in zagotovila, da je na voljo dovolj hrane za prehrano celotnega prebivalstva. Je največji svetovni proizvajalec mleka, stročnic in prosa ter drugi največji proizvajalec riža, pšenice, sladkornega trsa, arašidov, zelenjave, sadja in bombaža. Kmetje torej pridelajo dovolj hrane, še obstoječa lakota in podhranjenost pa izhajata iz drugih dejavnikov, kot so neustrezna distribucija hrane, neenakost in revščina. Tu gre spet za 'pomanjkanje' sredi izobilja. Indija celo dovoljuje izvoz hrane, medtem ko milijoni ostajajo lačni.
Ko GSO lobi zatrjuje, da bo genetski inženiring povečal produktivnost in pomagal pridelovalcem zagotoviti večji dohodek, je to zavajanje, saj se znova zanemarjajo ključne politične in gospodarske okoliščine; indijski kmetje se na primer navkljub obilnih žetev še vedno spopadajo s finančnimi stiskami. In to ne zaradi nizke produktivnosti, temveč zaradi učinkov neoliberalne politike, dolgoletnega zanemarjanja s strani države in zaradi premišljene in namerne strategije za izselitev kmetov maloposestnikov po naročilu Svetovne banke in plenilskih svetovnih agroživilskih megakorporacij, s katerimi Svetovna banka sodeluje.
Zato se GSO lobi zelo trudi izogibati negativnim oznakam genetskega inženiringa in namenoma uporablja izraze, kot je 'nahranimo svet' za svoje promocijske strategije.
Agroekološka načela
Številne tradicionalne prakse malih kmetov so danes prepoznane kot prefinjene in izpopolnjene ter primerne za visoko produktivno in trajnostno kmetijstvo.
Te prakse vključujejo integriran pristop h kmetijstvu z majhnimi vnosi (potrebe po gnojenju in škropljenju), ki med drugim poudarja lokalno varnost preskrbe s hrano in prehrambno suverenost, raznoliko proizvodnjo prehrane, stabilnost podtalnice, podnebno odpornost in dobro strukturo tal. Agroekologija predstavlja odmik od redukcionistične industrijske paradigme, ki ima za posledico velik pritisk na zdravje in okolje.
Nedavno poročilo na visoki ravni FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations) je zahtevalo, da se agroekologiji in malim kmetom da prednost; in da naj se v bodoče v njih vlagata tako kapital kot tudi zaupanje za doseganje trajnostne in zanesljive globalne preskrbe s hrano. Kmetje maloposestniki brez GSO, ki uporabljajo metode z majhnimi vnosi, so v skupni proizvodnji običajno bolj produktivni kot velike industrijske kmetije; in tudi uspešnejši ter odpornejši na podnebne spremembe.
Kljub dejstvu, da globalno industrijsko kmetijstvo pograbi 80 odstotkov subvencij in 90 odstotkov sredstev za raziskave, imajo torej kmetije maloposestniki zelo pomembno vlogo pri prehranjevanju sveta. Treba je poudariti tudi, da takšno množično subvencioniranje in financiranje podpira sistem, ki je donosen le, ker kmetijsko-prehranski oligopoli eksternalizirajo velike zdravstvene, socialne in okoljske stroške njihovega delovanja. Tudi tukaj Slovenija ni izjema.
Te megakorporacije izkoriščajo svojo finančno moč, lobistične mreže, financirajo znanost in politični vpliv. Vse, da upravičijo svojo vizijo kmetijstva pri krojilcih javne politike. Po drugi strani pa direktiva Svetovne banke o 'Omogočanju kmetijskega poslovanja' in 'Sporazum o kmetijstvu' od WTO, ter podeljene pravice do trgovsko-intelektualne lastnine, prispevajo k zaščiti njihovih interesov.
Medtem podporniki GSO kmetijstva še naprej namerno ignorirajo obstoječo strukturo prehrambnega sistema, ki pa sam dejansko povzroča težavo, za katerega trdijo, da ga lahko rešijo. Znanstveni pro-GSO lobi arogantno spodbuja svojo ideološko agendo, ob tem pa ignorira temeljne vzroke revščine, lakote in podhranjenosti ter zaničuje pristne rešitve, osredotočene na suverenost prehrambne oskrbe prebivalcev planeta.
EKOLOŠKO in KAKOVOSTNO, obiščite ZELENO TRGOVINO.
