Ima telefon vas ali vi njega?
Avtor: Edward Curtin, OffGuardian Prevod: Janez Ferkov
Živimo v namišljeni resničnosti, v kateri je vidni svet postal skorajda nesmiseln, saj so zasloni za večino postali »okno v svet«. Elektronska ničevost je nadomestilo za resničnost, v času ko so ljudje začeli veselo sprejemati digitalne prikazni. Dandanes se ljudje še vedno gibljejo v fizičnem svetu, živijo pa v elektronskem. Rezultat je množična halucinacija.
To je temeljni pretres naše dobe. O tem se veliko govori, pišejo se vici, a na koncu koncev je vse to sprejeto kot neizogibno. Digitalni aparati so sprejeti kot ljubljene prikazni. Tehnološki »napredek« je že sprejet kot neizogibna človeška usoda. Živimo v tehnološki nočni mori (ki se zdi kot raj), v kateri tehnologija in tehnika - standardizirano sredstvo za najučinkovitejše uresničevanje vnaprej določenega cilja - prevladujeta v svetu.
V takšnem svetu, ne le, da cilj opravičuje sredstva, ampak je tudi upoštevanje takšnega moralnega dejstva stranskega pomena. Nepremišljeno napredujemo na najbolj »učinkovit« način! Noben dvom ni dovoljen! Razen, če želite, da vam na dvom odgovori vaš telefon.
V zadnjem času se veliko govori in komentira o fašizmu, tiraniji, policijski državi in podobno, medtem ko totalitarizem tehnokracije in tehnologije hitro napreduje. Ne obstaja le ekološki (v naravnem smislu) vpliv digitalne tehnologije, ki povzroča, da ena sprememba ustvari še številne druge v neskončni spirali, ampak tudi dejstvo, da tehnična učinkovitost prevladuje v vseh vidikih življenja, in kot je že davno napisal Jacques Ellul, »vse, česar se dotakne, spremeni v stroj«, vključno s človekom.
Za vsako težavo, ki jo povzroči tehnologija, vedno obstaja tehnološka »rešitev«, ki ustvarja nadaljnje tehnološke težave ad infinitum. Cilj je vedno najti najučinkovitejšo tehniko, da se le-ta čim hitreje uporabi za odpravitev vseh človeških težav.
Ivan Illich je pred skoraj petdesetimi leti v Medical Nemesis: The Expropriation of Health razložil, kako je v zdravstveni negi človeški dotik nadomestila takšna tehnična miselnost. Zapisal je:
»V vseh državah zdravniki vse pogosteje zdravijo dve skupini odvisnikov: tiste, ki jim predpisujejo zdravila, in tiste, ki trpijo za njihovimi posledicami. Čim bogatejša je skupnost, večji je odstotek pacientov, ki pripadajo obema skupinama … V takšni družbi ljudje tudi začenjajo verjeti, da se lahko v zdravstvu, tako kot na vseh drugih področjih, tehnologija uporabi za spreminjanje vsakega človeškega stanja in v kakršen koli namen.«
Zdaj seveda že živimo s trenutnimi posledicami takšne zdravstveno-tehnične »učinkovitosti«. ZDA je država, v kateri se večina ljudi na tak ali drugačni način drogira ali »zdravi«, zakonito ali nezakonito, saj velja teza, da imajo človeški problemi le tehnološke rešitve, ne glede na to, ali je tak način zdravljenja dejansko učinkovit ali le začasno blažilen.
Na »nesreče« in tveganja, ki so neločljivi del tehnoloških rešitev, se nikoli ne ozira, saj je ideološki oprijem religije tehnologije vseobsegajoč in nezmotljiv. Ujeti smo v njeno mrežo.
Marshall McLuhan, medijski guru iz šestdesetih, je imel prav, ko je trdil, da je sporočilo medij.
Mobilni telefoni, ki so trenutno vseprisotna oblika digitalizacije življenja, so danes sporočilo, znak, da je posameznik vedno v stiku s praznino. Biti brez te majhne naprave je biti idiot, kar v grščini pomeni navadnega državljana.
Torej nekdo, ki je ločen, od zaslonov, ki nas oddaljujejo od resničnosti, od nenehnega hrupa in piskajočih sporočil, ki uničujejo razumsko presojo in ustvarjajo le nagonske reakcije.
Ampak biti ločen je edini način, da razumeš. In razumeti je grozljivo, saj razumeti pomeni vedeti, da je religija tehnologije nadomestila naravo kot vir tistega, kar je vekomaj veljalo kot sveto. Pomeni doumeti, kako dandanes tehnologija definira realnost.
Pomeni spoznati, da se ljudje spajajo z napravami, na katere so priklenjeni z nevidnim okovjem, ki nadomeščajo in razvrednotijo človeka na raven stroja.
Pomeni priznati, da internet, kljub pozitivnim vidikom in uporabi upornikov za namen človekove osvoboditve, nadzirajo zasebne korporacije in vladne organizacije, ki ga uporabljajo kot orožje za nadzor ljudi.
Pomeni videti resnico, da večina ljudi nikoli ni razmišljala o ceni, ki bi jo bilo treba plačati za hitrost in učinkovitost visokotehnološkega sveta.
Je pa cena zelo, zelo visoka.
Del cene, ki je morda najpomembnejši, je razdrobljenost zavesti, ki ljudem preprečuje ponotranjeno dojemanje sedanjosti - kar je, kot je zapisal Frederic Jameson, ključnega pomena in hkrati ena izmed najbolj problematičnih nalog uma - ker mnogi trpijo zaradi digitalne demence, ko njihova pozornost poskakuje v neskončnem toku posrednih in neizoblikovanih podatkov.
Kot rezultat je nastal začaran krog, ki ljudem preprečuje ključno epistemološko nalogo, da dojamejo »dvojno slepo« metodo, ki je končen cilj vseprisotne propagande.
Data (podatki) so Dada z drugim imenom, in mi smo v Dada deželi, uriniramo, ne v smešno dadaistično umetniško delo Marcela Duchampa, pisoar, ampak v veter. Podatki, naloženi na podatke, so kopica podatkov brez vednosti ali razumevanja.
Za razumevanje konteksta ali povezovanja pridobljenih informacij ni časa ali prostora. Polno nesmiselnih dejstev, ki jih le malokdo lahko razume ali celo spozna, da jih ne razume. Te besede tipkam na pisalni stroj Hermes 3000, čudovit primer tehnologije, katerega zvok in gibanje ustvarjata ritmično zatočišče, v katerem moje roke, glava in srce delujejo v skladnosti.
Omogoča mi, da razmišljam počasi. Da delam napake, ki bodo zahtevale ponovno tipkanje, drugo in tretje prebiranje in popravke. Da izvlečem papir iz stroja in mirno sedim, medtem ko ga pregledam. Oči počivajo na papirju in ne buljijo v modro osvetljeni zaslon.
Tehnologija kot taka ni problem, saj je moj pisalni stroj zelo koristna in vzdržljiva naprava, uporabna tehnologija, ki je olajšala življenje. Ne pokvari se vsakih nekaj let in ne zahteva pogostega servisa, kot to računalniki. Ne vsebuje koltana, tantala ali drugih mineralov, ki jih v Demokratični republiki Kongo, Ruandi in drugih krajih kopljejo revni ljudje, ki delajo v zatiralskih pogojih, ki jih ustvarja mednarodni pohlep potrošnikov, ki požira planet. Ta pisalni stroj nikomur ne dopušča, da bi med tipkanjem vohunil za mano.
Sem sam in brezžičen, nepovezan. Pisalni stroj je moj in le moj, za razliko od vse-povezanih digitalnih naprav, ki so uničile samoto. Kajti biti sam pomeni razmišljati o svoji usodi in usodi človeštva. Soočiti se z bistvenimi stvarmi in ne čutiti osamljenosti, ki jo povzroča in poslabša iluzija, da smo vedno z nekom ali nečim v stiku.
A čeprav mi ta pisalni stroj omogoča, da pišem v miru, si nikakor ne domišljam, da sem se popolnoma izognil tehnološkemu stanju, v katerem smo vsi. Obstaja malo načinov, kako izstopiti iz tega zapirajočega kroga. Toda na koncu si še vedno v njem. Ko bom končal, bom moral vzeti ta papir in črke na njem vnesti v računalniški dokument, če ga želim objaviti v obliki, ki jo boste brali.
Ni druge poti. Tehnokrati so tako določili. Vsi smo, kot je nekoč George Orwell zapisal v drugačnem kontekstu in pomenu, "znotraj kita" - v tem primeru visokotehnološki digitalni svet, ki ga nadzirajo tehnokrati. In na voljo imamo le nekaj načinov, kako se lahko zaščitimo.
Sedenje v mirni sobi, delo na pisalnem stroju, sprehod po gozdu brez mobitela ali življenje brez mobitela so le majhna posamična dejanja, ki ne vplivajo na resničnost tega, kar Neil Postman imenuje tehnopoli v svoji knjigi, Technopoly: The Surrender of Culture to Technology.
Ljudje so vedno ustvarjali in uporabljali tehnologijo, vendar so za to tehnologijo vedno veljala določena kulturna in/ali verska pravila, ki so omejevala njeno uporabo. Danes ni ne omejitev in ne pravil, ki bi jo omejevale. Naš slogan je: Prepoved prepovedi.
S sprejetjem tehnične učinkovitosti smo izgubili svojo svobodo in nadzor nad sredstvi, katerih končnega učinka ne moremo razumeti, vendar se ga nezavedno bojimo. Kam gremo? se verjetno mnogi sprašujejo, medtem ko preverjajo zadnje ''novice'', nedvomno o nečem strašnem, ki brez prestanka drvijo skozi njihove naprave, kot prikazni iz bežnih sanj, ki se jih človek le nejasno spominja in ne zmore razumeti. Rezultat je neskladnost. Štejeta le količina in hitrost.
Seveda ta kalejdoskopska poplava podatkov zmede ljudi, ki si želijo neko skladnost in razlago.
Če imate kakršnakoli vprašanja, na katera želite odgovore, lahko vprašate telefon.
Vprašajte svoj telefon, zakaj živimo z neskončnimi vojnami, z vedno obstoječo možnostjo uporabe najbolj osupljivega tehnološkega izuma: jedrskega orožja.
Vprašajte svoj računalnik, zakaj čisto »simpatični« Američani sedijo pred računalniškimi zasloni in streljajo rakete v ljudi na drugem koncu sveta, zaradi tega, ker jim je nekdo rekel, da so z njimi v vojni.
Vprašajte svojo pametno napravo, zakaj je toliko ljudi postalo mini Eichmannov, ki poslušno opravljajo svoje vsakodnevne naloge pri Raytheonu, Lockheed Martinu in vseh drugih vojnih dobičkarjih, ali tistih, ki jih ne boli vest, da imajo v lasti delnice takšnih podjetij.
Vprašajte svoj telefon, kaj se je v resnici zgodilo z letom 752 ukrajinske mednarodne letalske družbe v Iranu. Poglejte, če vam bo telefon povedal kaj o kibernetskem bojevanju, motenju elektronskih signalov ali zakaj je bil identifikacijski oddajnik letala izklopljen, kar je preprečilo pošiljanje signala, da gre za civilno letalo.
Vprašajte, kdo stoji za pritiskom za uvedbo brezžične tehnologije 5G.
Vprašajte svoj pametni telefon, ki ponuja neodgovore.
Vprašajte in ne bo vam odgovorjeno; iščite in ne boste našli. Pravi odgovori na vaša vprašanja bodo ostali skriti. To je naša tehnološka družba, ki so jo ustanovili in nadzirali naši vladarji. Vse skupaj je prevara.
Poguglaj!
Lahko, da se odzove sam Bog.
