Oct 29

Oct 29 Politika identitete: Razočaranje kot orožje

Piše: Janez Ferkov

Živimo v zanimivih časih. Kapitalistično gospodarstvo je uničilo naravno in družbeno okolje in tisti, ki so si s tem ekonomskim sistemom pridobili nepredstavljivo bogastvo, se tega zavedajo. Vendar se mu vseeno ne želijo odpovedati. Kako torej nadaljevati s kopičenjem bogastva in moči ter obenem prikazati 'pozitivne učinke in razvoj' v družbi in v odnosu do okolja, ki je posledica 'modernega, sočutnega in dobronamernega' kapitalizma? Hkrati pa: kako preusmeriti krivdo za nastale okoliščine stran od omenjenih centrov moči?
Ljudje si želijo sprememb. In pri doseganju teh sprememb si želijo sodelovati. Želijo nekam usmeriti svojo jezo, nemoč, razočaranje in obup. In če se le da, konstruktivno. Gospodarji v ozadju dobro vedo, da lahko ta čustveni naboj vprežejo in usmerijo v svojo korist. V javnosti krepijo občutek urgentnosti po nujnem ukrepanju brez razmisleka o posledicah predlaganih ukrepov.

Postopoma in prikrito so te iste kapitalistične strukture kolonizirale 'boj' za pravice žensk, drugače spolno usmerjenih, in različnih etničnih manjšin. Zato so financirali nevladne organizacije obrobnih, manjšinskih in zapostavljenih skupin. Z namenom, da se poudarijo razlike spola, spolne usmerjenosti in etnične pripadnosti. Nič govora o tem, kako ljudje dejansko živijo in kaj delajo. Institucionalizacijo diskriminacije želijo nekateri politiki in mediji prikazati ne kot posledico razkroja socialne skrbi, ampak kot razvoj novodobne družbe. Multinacionalne megakorporacije, ki zaposlujejo na milijone ljudi, vpeljujejo diskriminativne politike pod pretvezo proti-diskriminacije. Ustvarjanje te 'presečne' (intersectionality) oziroma politično korektne kulture pa seveda ustvarja upor, saj ima vsaka akcija nasprotno reakcijo, kar razdvaja družbo in ustvarja lažje obvladljive skupine. Moški proti ženskam. Hetero proti gej ali trans. Beli proti temnopoltim. Migranti proti domorodcem. Mladi proti starim. S takšno politiko identitete gre razdvajanje ljudi lahko v nedogled. To je politika ega. Ne glede na to, katera skupina zmaga, vedno bi lahko bilo MENI in MOJIM še bolje in vedno ostanejo nekateri - tisti, na katere se lahko preloži krivda za katerokoli družbeno nepravičnost. To pa vsekakor nikoli niso tisti, ki iz ozadja vlečejo niti. Z analizo lahko ugotovimo, da vse te razprtije nastajajo načrtno. Ljudje si želijo sobivati v slogi. Kar pa je za oblast nesprejemljivo.

Na podlagi politik identitete so nastale tudi podnebne skupine, ki jih še pred nekaj leti ni bilo nikjer; kot na primer Extinction Rebellion. Njihov očitni končni cilj je zaseg in privatizacija narave v smislu predlagane zakonodaje ZDA - Green New Deal.
Boj proti družbeni neenakosti in podnebnim spremembam absolutno zahteva konec doktrine kapitalizma. Jasno. Vendar ne, če še ga preplete z 'marksizmom'. Ta je Rusijo pripeljal do komunistične revolucije. Do kakšnih posledic je takrat sploh prišlo, poleg neizmernega trpljenja? Zasegli so premoženje premožnim industrialcem. Novi lastnik je postal 'država'. Iskreno rečeno, kljub izboljšavam za večino, je šla oblast postopoma spet v roke nekaj izbrancev. Torej prenos premoženja od mnogih k maloštevilnim.

Podobno se je zgodilo v Sloveniji z vstopom v EU pod pretvezo zakonsko 'obvezne in pravične' razprodaje državnega premoženja, vendar v obratni smeri, a z istim koncem. Uspešna in dobičkonosna državna podjetja so bila od znotraj načrtno uničena, s čimer jim je bila zmanjšana vrednost in so bila prodana za drobiž. Kar se še vedno dogaja. Torej spet se premoženje prenaša od mnogih k maloštevilnim. Med tem očitnim grabljenjem bogastva morajo biti ljudje med seboj sprti, pozornost preusmerjena, resnične težave pa zakopane v gmoto navideznih.

Znano je, da so bili vodje resnične 'marksistične' agende (lastninjenje vsega premoženja in zemlje) na koncu zelo razočarani nad razmeroma kratkotrajno navdušenostjo in upravičenim srdom mobiliziranega delavskega razreda proti premožni boržuaziji. Zato so še v 80. letih takratni marksisti odkrito govorili o tem, in kako so potrebni novi razredi ljudi, ki bodo navidezno vodili drugo revolucijo. In katere so našteli? Ženske, etnične in spolne manjšine.

Priča smo popolni načrtni razdrobitvi družbe, medtem ko se izvaja še zadnji in največji rop v zgodovini našega sveta – celotni planet Zemlja. Razlike med vsemi naštetimi diskriminiranimi skupinami ljudi v tem članku so minimalne. Na tem svetu obstajata le dve vrsti ljudi. Tisti z močjo, in tisti brez. Vendar brezpravnih je mnogo več in zato hočejo našo pomoč pri izvedbi svojih načrtov. Ne pustite se razdvojiti. Ostanite zbrani.