Dedek, kaj je to novinarstvo?

Piše: mag. Ariana Ferfila, neodvisna raziskovalka

Ian Hargreaves, profesor novinarstva na Univerzi v Cardriffu in eden vodilnih britanskih novinarjev, že leta 2003 izda malo knjižico Novinarstvo, zelo kratek uvod. V njej opiše težave sodobnih družb in umeščanje novinarstva v njih. Če bi slovenski novinarji imeli to malo knjižico, ki ne presega 173 strani, ves čas na nočni omarici in bi jo vsaj občasno vzeli v roke, potem danes verjetno problem javnega diskurza ne bi bil tako porazen, kot je.

Ampak seveda, da to strnjeno knjižico o novinarskem poklicu res dobro razumeš, moraš biti dober novinar. Ali si vsaj iskreno prizadevati, da to enkrat postaneš. Kar ne pomeni, da imaš zagotovljen prihodek, dobre reference novinarskih hiš in izobrazbo ravno za ta poklic ter medij, ki ga sveto zastopaš. Še manj, da morajo gledalci poznati tvoj ksiht s televizijskega ekrana. Žal so danes razmere tako zapletene, da je morda prav za varnost novinarja in kakovostno delo celo bolje, če te nihče ne pozna. Torej, da tvoje ime ne nosi nobene teže in te pravzaprav še nikoli ni videla leča snemalne kamere. Je še druga možnost: da svoje novinarsko delo in identiteto tržiš kot svojevrsten osebnostni brand, torej kot znamko. V primeru, da si morda malo manj pustolovsko razpoložen, malce star in betežen oziroma, če ne znaš vrteti glave na 360 stopinj ves čas - je menda res bolje, da se kot novinar pač tržiš na trgu in da ti prija pozornost mase.

Elektronski mediji so spremenili novinarstvo

Hargreaves meni, da vse od rojstva svobodnega tiska v 18. stoletju, novinarstvo ni doživljalo takšnih napadov kot danes. Razlaga tega protislovja je enostavna: namreč kulturna, politična in ekonomska vrednost informacij raste. Vzrok so tehnologije za razširjanje in prikazovanje novic oziroma komentarjev, ki danes obkrožajo novice. Ne le demokracija, tudi želena ekonomska rast in potrošniška izbira se obešata na kroženje informacij. Hkrati se dogaja še en proces: namreč včasih so informacije imele večji pomen. Zdaj so informacije navzoče povsod. Z vidika potrošnje so v veliki meri še zastonj. Hargreaves omeni, da je bil prej vpliv novinarstva omejen z raznosom svežnjev časopisnega papirja. Trenutno je ta proces širjenja globalen, hipen in interaktiven.

Zaradi mnoštva in številčnosti novic in informacij ljudje vse težje ločujejo dobre od slabih oziroma, kaj je laž in kaj je resnica. Morda prav dejstvo, da so novice večinoma lahko dosegljive pomeni, da jih ljudje manj cenijo, ker zanje pač ni treba plačati. Ob vsem zapisanem se ni treba spraševati, zakaj viri za poglobljeno novinarstvo usihajo. Oziroma zakaj nihče noče prispevati denarja za neodvisno in neizprosno raziskovanje, če ne služi virom tistega, ki financira.

Trič trač?

V sodobnih geopolitičnih vojnah, poslih in politikah je prav neodvisno raziskovalno novinarstvo lahko tisti poslednji up in veja, na katero se lahko oprejo državljani, politiki in gospodarstveniki. Brez avtorjev, ki se z odgovornostjo in znanjem lotijo člankov - mediji in politika postanejo miš maš ali trič trač v uh me piši. Če je to TO, kar hočemo za prihodnost naše države in državljanov, ki jih svobodni liberalni trg že dolga leta enači kar s potrošniki, potem nam ni potrebno na omenjenem področju ničesar ukreniti. 

Če ne želimo živeti v le navidezni državi, nas čaka veliko dela na področju medijev. Prav gotovo to ne smejo biti nek kvazi pravniki ali kvazi novinarji, ki so pozabili na svoja moralna načela, na humanistične vrednote. Ogromno je takšnih, ki se pač obrnejo kot zapihlja veter kapitala in žvenket zlatih cekinov. Da zgoraj omenjeno in zapisano ni tako nedolžno kot se zdi v teoretičnih knjigicah o novinarstvu, lahko za v dokaz samo mimogrede preletimo dogajanje na političnem parketu.

Burleska solidarnosti

Evropa vstopa v dobo, v kateri se zdi razklana med interesi Velike Britanije, Amerike, Kitajske, Izraela in Rusije, če omenimo le nekaj par glavnih akterjev v političnem ringu. Izgon ruskih diplomatov iz Evrope kot simbol izražanja solidarnosti z Veliko Britanijo je komičen. Solidarnost je pojem, ki so ga iznašli Grki v letu 2008, ko je njihovo državo kot strela iz jasnega udarila ekonomska in politična kriza. A ker ima Velika Britanija kljub fenomenu BREXIT drugačen "ugled", so Nemčija, Francija, Poljska, Češka, Litva, Danska, Nizozemska, Italija, Španija, Estonija, Finska, Madžarska, Latvija, Romunija, Švedska in Hrvaška iz svojih držav izgnale ruske diplomate. No, ne boste verjeli - pozabili smo še na Ukrajino (izgon trinajstih diplomatov), Kanado (izgon štirih diplomatov), Albanijo (izgon dveh diplomatov) in Norveško (izgon enega diplomata).

Seveda za ljudi, ki niso seznanjeni s korporativnimi političnimi spletkami, z energetsko vojno (nafta, zemeljski plin, surovine) in tendenco grabljenja naravnih virov (les, voda, semena) kot ključno temo današnjega ponorelega sveta diplomacije -  tovrstnih novic ne bodo umestili v geo-politični kontekst vodenja borznih indeksov. Edina, res srečna novica v zadnjem času je, da vrednosti kripto-valut padajo na globalni ravni. In vendar za nas, Slovence, v vsem geopolitičnem ustroju ni konstruktivne in pozitivne točke celostno gledano. Zakaj? Ker že od leta 1991 sanjamo neke sanje, ki niso ne realne ne prizemljene, ne naše.