SOS za Šoštanj

Slovenci in Slovenke postajamo podobni aboriginom ali ameriškim »Indijancem« - naša narava, kultura in solidarnost propadajo zaradi lažnega blišča »napredka«. Nobena limuzina ali še tako svetleč nakupovalni center ne bo prižgal našega veselja, ne bo ustvaril doma in kraja, kjer bomo sosedje, tovariši, prijatelji, ljudje ...

Z Zavodom za zaščito rejnih živali Koki sem imela predavanje v Velenju, kjer sem spoznala tudi socialno dejavne posameznike. Pogovarjali smo se o dejanskih potrebah otrok in mladine. O zelo hudih stiskah in razpadlih družinah ter kako se te odražajo na otrocih. Mladina in otroci staršev, ki so se zlomili pod jeklenimi zobmi kapitalizma in potrošništva, so kot prelepi krhki metulji, ki iščejo svoj prostor, da se nahranijo z najboljšim. Če tega ni, se hranijo s slabim, za sabo potegnejo vrstnike, prizadenejo sebe, okolico ... Zelo pomembno je, da jim ne porežemo kril, ampak široko odpremo vrata na varno livado.

Domačinka je spregovorila o katastrofalnem stanju v Šoštanju. Kako hudo, da je. Ustrašila sem se, da je težava v neiznajdjivh priseljencih, ki morda ne znajo jezika, ne poznajo uradnih poti. »Ne,« je povedala vidno presunjena, »slovenski otroci so lačni«. Ni mogla skriti bolečine in žalosti na svojem obrazu. Povedala, da je to nekdaj prisrčno mesto prizorišče socialne kalvarije, alkoholizma, razpadlih družin in brezizhodnosti ...

»Čakajo, da odklenem vrata že zjutraj, naslonjeni na vrata, ti otroci,« je opisala. »Videla sem otroka, kako si je nekaj iz žepa nosil v usta. Vprašala sem, kaj dela, ko sem spoznala, da je pasje brikete. Drugega ni imel.« Opazila je tudi že vidno zaznamovane otroke, ki nimajo ustrezne prehrane.

V Šoštanju so tudi posledice sramotne politike TEŠ 6, zaradi katerega so ovadeni Borut Pahor, Matej Lahovnik in Franc Križanič za škodo, večjo od 350 milijonov evrov. Te osebe denar imajo. Še veliko drugih se je finančno okoristilo s tem projektom. Ne trdim, da so za rop Slovenije najbolj odgovorni. Briketov zagotovo ne jedo in ne hodijo peš, verjetno tudi ne razmišljajo o tem, kako se bodo prebili skozi mesec. Kljub temu niso vredni niti centa več kot otrok iz Šoštanja. Zakaj ga ne vidijo?

Gospodje in gospe v dragih avtomobilih, kjer vaša guma stane več, kot ti otroci pojedo v celem letu, odprite denarnice in po možnosti tudi srce. V vašem grobu bo denar sprhnel – otroški smeh pa odmeva večno.

Kaj je bistvo tega zapisa?

Poudarila bi rada, da ne gre le za kos hrane, ki ga slovenski otrok dobi vsaj v šoli. Pri nas nihče ne umre od lakote! Zato skrbijo številne ustanove in organizacije. A to je zgolj obstoj, ni pa življenje. Bistvo tega zapisa je, da so v nekaterih slovenskih krajih že vsi znaki kapitalistične apokalipse in ne evropske kakovosti življenja, kot nam je obljubljeno. Zato lahko pričakujemo izgubljene generacije otrok. Največ lahko naredimo s povezovanjem med sabo. Povabite soseda ali znanca v pevski zbor, na izlet. Vprašajte, če se sosedov otrok lahko igra z vašim, priredite ulični piknik, odnesite stol ven in povabite koga na kozarec razredčenega soka.

Kos kruha je zelo pomemben, a ne nahrani naše duše! To najbolj manjka. Spomnimo se znanstvenih ugotovitev, ko so otroci v institucijah brez staršev nahranjeni in čisti hirali in nazadovali, ker niso imeli topline in bližine resnične skupnosti, ki bi jih lahko pripadali. Kos kruha dobi vsak slovenski otrok, kaj pa kos naše človečnosti?

Klik na oglas je podpora za neodvisni medij. Hvala!