Sovraštvo v srcu ljudi je kapital
Piše: mag. Ariana Ferfila, neodvisna raziskovalka
Bogovi enega naroda so za drugi narod hudič. Franco Fornari, 1974
Ivan Čolović se je v knjigi Bordel vojakov v poglavju o Kapitalu sovraštva, razpisal predvsem o temah vojne, nezavednega in mitov. Poglavje je v času razkola med zahodnim in muslimanskih svetom se posebej pomenljiv. Populizem razkola je prešel vse meje že tako dovolj slabega, arogantnega in ignorantskega diskurza medijev in menedžerjev kapitalizma. V tem času ni slabo omeniti, da najhujše še ni prispelo. Živimo v času grožnje jedrske vojne, morebitne dolgoročne politične in vojaške strategije rušenja Kitajske in Irana. V času, ko Zahod neustavljivo tone s superiornega samooklicanega položaja. Kot da je le Zahod tisti, ki ve in zna in je torej boljši od vsega, kar na tem svetu sploh obstaja. Čas antropocena je v glave znanstvenikov in brstečih se multikorporacij vbil nadutost, da so oni kot izbranci neumrljivi in neustavljivi. Zagovarjajo, da je možno vse sile narave premagati in da težav na tem svetu sploh ni. Vse naj bi bila LE stvar tehnike, prakse in delovnega truda ter pravega ritma. Pa žal ni tako. Na dolgi rok se človeštvu življenje na tem svetu zna spremeniti v najhujšo moro, ki si je tudi najbolj nebogljeni otroci tega sveta še ne morejo predstavljati.
Zatorej je prav, da omenimo pomen nezavednega pri človeku kot tisti prostor, kjer se skladiščijo kali vsega rjastega v človeški duši. Prav v času strahu, negotovosti, bivanjske ogroženosti in nevarnosti, se namreč človek JE sposoben vrniti se na raven barbara, na raven neciviliziranega in nevednega. Nekoga, ki nasprotuje sam sebi. Bolj kot kadarkoli prej je treba v letu 2018 omenjati izvor, iz katerega kipi človeška destruktivnost. Morda nam bo prav ta izvor uspel pojasniti porast egoistične individualnosti v družbah sodobnega sveta. V času vojne, kot pravi Čolović, namreč človek NE zapusti občutka svoje lastne individualnosti v zameno za občutek kolektivnosti. Nikoli torej ne odneha biti on sam. Hkrati pa je bistveno poudariti še nekaj drugega: da je sovraštvo v srcih ljudi KAPITAL, ki mora biti v nekaj vložen, kot je davnega leta 1950 že zapisala Marija Bonaparte.
Ivan Čolović meni, da ima država v času vojnega stanja, z namenom, da bi kar najbolj učinkovito izkoristila monopol nad agresijo in nasiljem svojih državljanov ter da bi dosegla oploditev kapitala sovraštva - zelo pomembno vlogo.
Namreč v času vojnega stanja se populacija razdeli na dva tipa ljudi: na tiste, ki si prizadevajo storiti nekaj, ampak ne zato, da bi okusili svobodo kot zadovoljitev neke lastne, skrite želje - ampak v tem vidijo nalogo, žrtvovanje in junaško dejanje. Na drugi strani so ljudje, ki si ne želijo sodelovati aktivno. Mislijo zgolj na svoje lastno zadovoljstvo, čakajo in gledajo potek. Freud že leta 1856 zapiše: vedno je mogoče maso ljudi povezati z medsebojno ljubeznijo. Pod pogojem, da so izven te mase ostali drugi ljudje, ki prejemajo nase udarce.
Ni tako nepomembno omeniti danes še ene psihološke osnove, ki nam omogoča razumeti, zakaj se muslimane v medijih razčlovečuje do najnižje točke. Prikažejo jih kot pojem negativnih čustev in ničevosti. Namen razčlovečenja sovražnikov je, da vojna proti njim postane veliko več kot domoljubna obveza. Sovražnik je naslikan kot utelešena nevarnost, ki nas ogroža kot človeška bitja. Prav s tem dobi takšen boj smisel univerzalne humanistične vrednote. Kot pravi Čolović, v tem primeru gre človek lahko v vojno z občutkom, da boj ne vključuje njegove osebne človeške odgovornosti.
In hudič je tako najbolj srečen.
