Misija za novo vlado - ločitev od turbokapitalizma

Piše: Ariana Ferfila

Miha Jenko je v Delu 16. marca zapisal z navdušenim tonom, da se je slovenski gospodarski stroj končno zagnal. Kako? Tako, da izvozniki neutrudno izvažajo, podjetja vse bolj investirajo, državljani pa hvala bogu trošijo. Kar je po njegovem mnenju namreč tisti odločilni pogum slovenskih državljanov. Nekaj, da nas umešča ob bok kar razvite Nemčije, katere gospodarstvo iz leta v leto bolj cveti. Seveda gospodarstveniki podpirajo odstop vlade Mira Cerarja, pa vendar v istem hipu ni nepomembno izpostaviti, da je vodilni izvozni trg Slovenije prav Nemčija. Vendar to zdaj ni pomembno - torej kljub vsemu: veselimo se, letošnja gospodarska rast ne bo le 3.9%, ampak bo 5.1%.

Vendar, imamo težavo tudi za optimistične gospodarstvenike, in ne le za gologlavo ljudstvo! Donald Trump je napovedal trgovinsko vojno Nemčiji.

Še pomnite hrvaške varčevalce?

Slovenija ima velik dolg še iz jugoslovanske preteklosti - namreč dolg hrvaškim državljanom. Daljnega leta je Nova Ljubljanska banka hrvaškim varčevalcem vzela vse prihranke. Zaprla je vrata in rekla: ‘Ne, nismo več v Jugoslaviji, lastimo si vso pravico do vaših prihrankov.’

To ni bilo le nezakonito dejanje, bilo je tudi golo opeharjenje vseh hrvaških zavezancev, ki so verjetno v času socialistične federativne republike upe polagali v slovensko znanje o ekonomiji, bančništvu in financah. Res naivno je potem prebrati v isti različici Dela na dan 16. marca - da si bodo ministrstva kljub temu prizadevala za zaščito slovenskega državnega premoženja pred morebitno škodo zaradi nezakonitih ukrepov hrvaških sodišč. Seveda je paradoks več kot očiten v ozkogledni maniri našega Ministrstva za finance. Krepi floskule o zaupanju, v istem hipu pa se muza, češ, še dobro, da smo prekinili pogajanja s sindikati ter tako prihranili celih 266 milijonov evrov prihrankov.

Po drugi strani se tako tudi sporoča vsem aktivistično razpoloženim civilnim iniciativam: ‘Ne se preveč pretegovati, ker je proračun za leto 2019 itak že sprejet.’ Vlada mora še pred svojim odhodom do konca aprila v Bruselj poslati le program stabilnosti v okviru 3-letnega proračunskega načrta. Z drugimi besedami - volk sit in krava cela - vse preostalo pa bo čista beda. Torej res - kapo dol, veselimo se!

Gospodarska rast in socialno dno

Če odmislimo vse zagate, ki se tičejo sociale, kulture, umetnosti, zdravstva, univerze, cenzure medijev in vsega preostalega strukturnega, s čimer se v tej državi šahira in nespametno razmetava vsaj že od 90. let dalje - lahko na pol v šali pritrditi gospodarstvenikom: da, dobro nam kaže! Potem za trenutek poglejmo, kako zelo strpen je ta naš narod. Ker verjeli ali ne, bistvo problema danes ni v tem, ali bo naša gospodarska rast višja ali ne, kot bi nas želeli prepričati vsi ti politični faloti, ki se že napihujejo v ringu predvolilne propagande. Do 20. maja bodo na sporedu dolgo-metražne frfotajoče demagogije. Veliko večja težava države je revščina, razpadanje sistema in korupcija v zdravstvenem sistemu in psiho-socialni brezup, v katerem so se znašle številne družine po Sloveniji. Potem so tu še neznanje, primitivnost in homofobnost, da o nekakovosti televizijskih dnevnikov in programov zasebnih televizij, ne govorimo. Kakor tudi o poraznem stanju novinarstva. Smo na loteriji podob in neokusnih diskurzov vizualnega marketinga na jumbo plakatih. Na odgovornih položajih se paseta nerazgledanost in amaterstvo, kjer bi morali sedeti razumni, strokovni in profesionalni posamezniki.

Kar se je namensko leta in leta gojilo, smo prišli do stanja, v katerem smo: stanja apolitične, nerazumne, neumne in naivne javnosti, ki bezlja v komunikacijskih veščinah marketinga in menedžmenta od enega do drugega performativnega sogovornika. Ne more pa spraviti skupaj ne strategije in vodilnih osrednjih vprašanj, ki so nujna za dobrobit celotnega ljudstva republike Slovenije.

Prav v taki klimi je namreč lahko vsak posameznik izpostavljen, obsojen in kamenjan za črno ovco, terorista, kurbo, pedra, pedofila, lezbijko, gangsterja, narkomana, samotarja, čudaka, nevernika, državnega sovražnika in psihološkega manipulanta.

Naivno je torej mišljenje, da bo vlada, ki bo prišla za Miro Cerarjem imela vse adute in orodja, da bo spremenila obstoječe stanje v državi kot celoti. Takšno mišljenje je komično. Je rezultat naše, žal, zakoreninjene slovenske logike iz časov komunizma in socializma, ko smo sedeli v foteljih doma in izvrstno kritizirali. V javnosti pa nihče ni hotel reči ničesar, kar drugi ne bi želeli slišati. Če torej Slovenec meče sosedu, ki ima boljši avto, polena na havbo, ne gre pričakovati, da bo v družbi poslušal in skušal razumeti tistega, ki ga izziva z argumenti. Torej pronicljivih mnenj kot bistva za tvorjenje politike demokratičnega dialoga.

Naslednjo vlado čakajo zelo nevarni in negotovi časi. Krmariti bo morala med silno razburkanimi vodami: na eni strani bo ljudstvo vse bolj bojevito in agresivno nastopalo proti diktaturi kapitala. Ta prihaja že kar lep čas direktno iz Bruslja. Na drugi strani bo morala nova vlada ugotoviti, kako rešiti vsa strukturna nesoglasja, neravnovesja, paradokse, nesmisle in revščino, ki ljudstvo v veliki meri peha v nestrpnost, nasilje in kriminal. Roko na srce: če človek nima ne za gretje ne za kruh iz svojega žepa, verjetno ne bo čakal naslednjega političnega populista, ki mu bo na televizijskih zaslonih govoril o kripto valutah in o pomenu zmanjševanja emisij za bolj kakovosten zrak ter o nuji ohranitve živalskih vrst na Antarktiki. Dokaj logično kajne? Prihaja čas, ko je treba v javnih arenah začeti govoriti o bistvenih vprašanjih. Ne le o malih, ekskluzivnih in šokantnih segmentih realnosti. Temveč o celostnem reševanju velikega poka turbo-kapitalistične ideologije po letu 1991, ki se je, kot kuga razlezla v vse segmente družbe in države. Je to lahko delo? Ne, še zdaleč to ni lahko delo. Glede na zrelost mentalitete slovenske elite, tako politične, medijske, ekonomske kot filozofske - to še zdaleč ni mali zalogaj.

Morda bi nam moral biti za zgled Emir Imamovič Pirk, ki je v Expressu brez dlake na jeziku zapisal:

Pripadnici hrvatske umne i političke elite čine upravo ono čemu se, kao, protive: održavaju stanje trajne napetosti.

Kaj več pa nam ni treba komentirati glede odstopa vlade Mira Cerarja.

Ilustracija: Anthony Freda