Solze Slovenije: Revščina je veleizdaja naroda
Pod mostovi, RTV Slovenija
Dokumentarec Špele Kožar in Barbare Zemljič, Pod mostovi, je na jedrnat način prikazal, kje je Slovenija.
V revščini.
Naša samostojnost, bleščeče obljube Evropske unije in sanje o blagostanju zahodne Evrope so zgolj privid, ki ga ljudje ne moremo jesti. Še manj v njem stanovati ali se z njim zdraviti, vzgajati otroke, negovati starejše in se šolati. Kaj šele delati in dostojno služiti.
Vsak kader tega dokumentarnega filma RTV Slovenije, ki prikazuje izkušene sogovornike, je bolečina. Je klofuta vsem, ki smo verjeli in upali.
Je dokaz, da nas je vsaka vlada, od samostojnosti do danes, izdala. Nas razprodala in zmlela naše duše in meso, da si bo nekdo lahko grel noge v topli krvi naključnih žrtev.
Vse vlade so bile takšne, levi in desni so zgolj še en privid izbire, s katero je obarvana resnična revščina.
Za takšno delovanje vseh slovenskih vlad ni opravičila. Ni. Ni. Ni. Vsi, ki ste soodgovorni - gledajo vas oči revnih in gledale vas bodo še iz groba. Zagotovo. Ker revščina, ki ni posledica nobene naravne nesreče, invazije tuje vojske ali epidemije bolezni, je veleizdaja naroda.
Slovenci in Slovenke se med seboj poznamo, smo v sorodu, bolj ali manj. Tako malo nas je, pa tako grdo ste izdali lastne ljudi. Vi politiki. To boli, a ni nič v primerjavi z bolečino, ki jo bodo občutili naši zanamci. Veleizdaja je neizbrisna in pred njo ne more skriti niti črna zemlja.
Pod mostovi, RTV Slovenija
Poseben poudarek dokumentarnemu filmu, ki je brutalno natančen v podajanju podatkov, daje starinski pisalni stroj. Zadel je bistvo. Ne gre za socialistični pisalni stroj, ampak še starejši model z duhom 19. stoletja, časa, ko so bili delavci lahko zgolj veseli, da niso imeli jetike. Ko so jo imeli, so zagotovo umrli in revščina se je, siva in težka, turobna in zlohotna, vlekla, vse dokler niso začele peti mladinske udarniške brigade. Vse dokler ni bilo temelja socialistične države, ki se je nekateri danes sramujejo, mi, velika večina, obljukujemo, da je ni.
Upokojenka, ena redkih, ki si je svojo revščino upala izpovedati v kamero, je s čisto vestjo spregovorila: »Delali smo udarniško, gradili s samoprispevki, zato, da so lahko vse to pokradli.« Slovenija, ugotavlja dr. Božidar Debenjak, je zgolj prepisala nemško zakonodajo in ob tem črtala socialne varovalke. Šlo je za omogočanje »prostaške kraje«, pravi.
»Kako bomo preživeli?«, socialna delavka in družinska terapevtka Estera Dvornik, je opazila, da je najbolj splošno čustvo naših dni strah. Ne v Angoli ne v Hondurasu ali v Kambodži. Tukaj za vogalom, v Šiški in na Dolenjskem, v Arji vas in v Novi Gorici, na Notranjskem in v Dolgi vas. Povsod pri nas. Strah.
Pod mostovi, RTV Slovenija
Preživeti je težko, ker služb ni, obstajajo le različne oblike sodobnega izkoriščanja ali kot to poimenuje Marko Funkl, predsednik Gibanja za za dostojno plačilo in socialno, »projektariat«. Od projekta do projekta. Bomo? Ne bomo? Preživeli.
Kdo ste roparji, veste sami in vsak cent ukraden ljudstvu, naj teži vsak dan vašega bivanja. Naj se vam šampanjec zatika in parfum smrdi, naj se vam blišč zagnusi in pridite zopet med ljudi.
Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana ob tem poziva h reorganizaciji centrov za socialno delo. Pomoč mora biti hitra in učinkovita, ne birokratsko razčlovečenje. Kaj bomo rekli, kam smo prišli, če starši delajo samomore, ker jim za živeti ni? Kot opozarja dr. Srečko Dragoš, ni hujšega, kot otroci rojeni v revščino.
Slovenija, zašla si, globoko na temno stran.
