Dijakinja, ki je zamenjala šolo: »Stvar je ušla iz nadzora«

Annix Wolf

»Stvar je ušla iz nadzora,« je zapisalo mlado dekle Annix Wolf.

»Spomnim se svojega prvega in drugega letnike srednje veterinarske šole v Mariboru. Dijaki smo opravljali prakso na Pohorskem dvoru, ki je tipičen 'mesni obrat', ko smo vstopili, je zaudarjalo. Stene prostora so bile mrtve barve, že sam prostor vzbuja srh. Nadeli smo si halje in pokrivala. Sledila je razlaga veterinarke, nekdanje inšpektorice VURSA, ki je povsem brez težav trdila, da se prašičkom 'mora' odstraniti repe in moda. Ta izjemno boleč poseg, vselej poteka na živo, brez anestetika. Tamkajšnji veterinarji so nas zavajali, da anestetik prašičke ubije. Dodatno sem se pozanimala pri drugem slovenskem veterinarju in izvedela, da se kastracija v Avstriji vedno izvaja z anestetikom. Kje smo mi?«

Dijakinja je povedala, da prašiči potrebujejo prostor in objekte, ker jim zobje rastejo, na ta način si jih brusijo. »Prašiči na Pohorskem dvoru tega niso bili deležni, zato so se mladički pogrizli med seboj, zobje so jih namreč boleli.«

Izkušnje dijakinje so neprimerne razmere na slovenskih farmah, kjer so živali prenatrpane, brez prave svetlobe in osnovnih pravic. Na primer ves čas, ko ima svinja mladiče je vklenjena z njimi v tako imenovane 'klešče', da jih ne potepta. Nihče nam ni pojasnil, da jih lahko potepta ravno zato, ker se nima prostora premikati. Kmetu, ki želi čim več zaslužka od živali, se ne splača povečati prostorov in narediti optimalne življenjske pogoje za živali.«

Nič bolje se ne godi kravam in teličkom, je povedala dijakinja. »V drugem letniku veterine smo dijaki odšli v klavnico v Sevnici. Živali so vedele, kaj jih čaka, zato so se bale. Na avtobusu čakajoči dijaki smo bili priča še eni grozljivki. Živali so ob raztovarjanju začeli pretepati, brcati in uporabljati elektrošokerje, celo na teličkih. Naj povem, da smo v klavnici bili najavljeni več dni pred prihodom. Delavci so se lahko dodobra pripravili.«

Veterinarskemu tehniku z iste šole je povedala o tem, kar je videla. Zaupal ji je še svojo žalostno izkušnjo. Na Svečini so dijaki opravljali prakso in opazili, da je koza, ki je bila alfa v tropu, kljub temu pa so zraven nje namestili dominantnega samca, utrpela smrtne poškodbe. Samec je kozo razmrcvaril z rogovi. Dijaki so to sporočili profesorici. Njen odziv je bil, da je povabila dijake k opazovanju »anatomije« krvaveče in razparane živali. Ko je profesorica odšla po več dijakov, ji je nekdanji dijak sam skrajšal muke.

»Na veterini sem bila priča še marsičemu: shiranim kravam v slovenskih mlekarnah, si lahko preštel vsa vretenca, krikom mater ob izgubi svojih mladičev, preležaninam od ležanja na betonu in zateznim verigam, ki so živali dušile vsakokrat, ko so segle za hrano.«

Annix Wolf zato poudarja pomembnost izobraževanja o rejnih živalih, kot ga izvaja Zavod Koki, kjer se je tudi javno objavila svojo izkušnjo v izobraževalnem procesu. Nekdanja dijakinja je uspešno zamenjala srednjo šolo in končala srednjo trgovsko šolo. Ksenija Vesenjak Kutlačič z Zavoda Koki ugotavlja, da takšne zgodbe javnosti odpirajo oči o našem ravnanju z živali. Takšni prizori so sicer skriti. Izkušnje dijakinje nas opominjajo na našo vlogo in odgovornost za svet in odnose v njem.

Pičevanje dijakinje je povzeto po obsežnejši javni objavi na Facebooku z dovoljenjem avtorice, ki se zavzema za spremembo prehranskih navad (veganstvo).