Bo vaš otrok “Indijanček” za maškare?

Adrienne K. Native Appropriations

Ali bo politična korektnost zagrenila še maškare? Pustnih dni se veselijo tako najmlajši kot starejši, še posebej v Sloveniji, ki ima dolgo in izjemno bogato etnološko izročilo pustnih šeg in mask. Skorajda ga ni kraja v Sloveniji, ki ne bi imel svojih pustnih posebnosti. Naša ljudska ustvarjalnost je pesta, živa in zanimiva. Zakaj, torej otroka našemiti v nindža želvo ali mu na glavo natakniti indijansko perjanico? Ali mu pobarvati obraza z rjavo barvo, da bo kot zamorec?

Zakaj severnoameriška ljudstva ne želijo, da nosite perjanico?

Držalo bo, da slovenska preteklost ni znana po krvavih kolonialističnih pobojih na drugih kontinentih. Zato starši ali skrbniki v Sloveniji, ki z veliko veselja pripravijo pustno masko otroka za v vrtec ali šolo, nimajo niti kančka slabih misli ob tem. Prej nasprotno – z izborom pustne maske »črnčka«, »Indijančka«, ali »Arafata«, želijo starši otroku to kulturo približati. Konec koncev ga v to oblečejo.

Spletna komunikacija na družabnih omrežjih je, sicer dolga stoletja kulturno odrinjenim skupinam, omogočila vidnost in predvsem možnost izražanja. Afroameričani tako ne želijo, da je njihova barva kože predmet kostumov in mask za otroške ali študentske zabave. »Blackface« oziroma to, da si belci ali kdo drug, pobarvamo obraz rjavo ali črno velja za prekršek dobrega okusa in predvsem pomanjkanje empatije z njihovo grozljivo kolektivno izkušnjo suženjstva.

Prav tako odločne so avtohtone skupnosti Severne Amerike: »Ne želimo, da se naše obredno okrasje, kot je perjanica, ki nam veliko pomeni, uporablja za zabavo.« Seveda so med njimi tudi izjeme, a večina se s takšno uporabo naglavnega okrasja ne strinja. Perjanica je znak časti, ki si ga mora posamezna oseba zaslužiti v skupnosti. Že v avtohtoni kulturi severnoameriških ljudstev ni nekaj samoumevnega, ampak obeležje spoštovanja.

Pust – preganja zimo in predsodke

Vendar, ne pozabimo, da je v našem prostoru praznik pusta, dan, ko se je dovoljeno norčevati iz vseh – od politikov, do športnikov, kultur, ras in ver. To je vendarle smisel ljudskih norčij in vladavine Pusta, da se iztrgamo iz družbenih spon in zaživimo življenje norčavosti in razigranosti. Namen maske in prevzemanja drugih vlog je priložnost, da padejo umetne pregrade med ljudmi, torej čas, ko se lahko zbližamo.

So torej prošnje posameznih kultur pretirane? Ob njihovih izraženih željah se je treba zavedati vkoreninjenega rasizma, zatiranja nezahodnih vrednot in estetike. Razumljivo je, da imajo kulturne vsebine svoje mesto in pomen za skupino ljudi, ki jo uporablja.

Kot so pustne šege in maske v Sloveniji s svojo bogato kulturno dediščino navdih ne le za tradicijo, temveč tudi za sodobne dodelave in predelave. Ljudska kultura se ohranja prav zato, ker je živa in prilagodljiva. Če le lahko ob tem upoštevamo še prošnje posameznik kulturnih skupin, krasno. Verjetno tudi nam ne bi bilo prav, če bi videli kurenta, v kakšni ameriški nanizanki, ki bi namesto rogov imel ušesa Miki Miške in v zameno za zvonce plastično piščalko, ob tem, da bi veselo vzklikal: »Jaz sem kurent!«. Ali pa je to resnična podoba sodobnega kurenta? 

 Imate kaj za pusta hrusta?

Pozvonilo bo. Odprli bomo vrata in pred njo bo maškara, morda samo ena, morda dve ali več. Otroške oči mežikajo in gledajo. Pust je čas, ko iz svojega doma lahko damo pohvalo, lepo besedo ali kakšen bombon. Nas bo zvonec spomnil, da premalokrat obiščemo drug drugega? Da prihaja še ena pomlad in da lepote narave in ljudi ni vredno zamuditi, ampak se ji zazreti v oči, ki kukajo izza vsake maske. 

Ob tem naj bo jasno še nekaj, verjetno samo za maškare plešejo skupaj v krogu Rdeče Kapice, dinozavri, »Indijančki«, »črnčki«, kavboji, piloti in nune. Ni lepšega!