Feb 8

Feb 8 Kdo noče razumeti nasilja?

Posilstva otrok, najstnic, stark in odraslih žensk, spremljamo v medijih. Ekstremno nasilje, nepopravljive travme. Storilci o katerih beremo, so moški begunci, ki so nedavno prišli v Evropo. S kirurško natančnostjo lahko izvemo za zločine, ki se dogajajo nedaleč od nas.

Nikoli ne veš, s kom živiš, dokler ti ne začne za ovratnik dihati sovraštvo.

Napisala sem blog o poslilstvih v Kölnu, ki jih nikoli nisem zanikala, še manj pa opravičevala. A bila sem obtožena, da podpiram posiljevalce, jih zagovarjam. Zato, ker sem si drznila napisati, da dnevno posliljujejo tudi naši sodržavljani, kristjani, Slovenci, ateisti. Otroke, ženske, nemočne, trupla. Niti slučajno ne prijavijo in obsodijo vseh. Strah pred storilcem, za službo ali pred Cerkvijo, nemoč v družini, zatrte žrtve. Razlogov je več. Kdo noče razumeti? Napisala sem, da je več kot očitno stoletja posilstvo sistemski zločin vojne, na vseh straneh. Kdo česa noče razumeti? Je navajanje zgodovinskih podatkov opravičevanje posilstev ali antropološko dejstvo vojne?

Nekateri ob tem menijo, da begunci niso posledica vojne. Koliko poštenih ljudi bi si sploh upalo dvigniti roko, da za Sirijo niso slišali, razen v turističnem katalogu? Da o Afganistanu in njegovi kolonialistični preteklosti nimajo najmanjšega pojma. Kaj šele, kaj se je dogajalo v Iraku. Koga briga? Nočemo begunske »golazni«, to zanima ljudi. Ko gre NATO vojska, ki ji mi plačujemo članarino, na misije, nas tudi ne briga. Seveda ne. Mi nismo NATO, mi nismo kolonialisti, ne vojaki in ne posiljevalci. Mi smo pošteni, vse, kar počnemo, je, da branimo svoj sadno-zelenjavni vrt in srečno življenje.

Filozofija odpade

Z vojno je tako kot s skrivanjem resnice. Prej ali slej pride na dan, točno tam, kjer jo skušamo najbolj prikriti. Evropa je kot kakšna lepa in pravična Miss Sveta, ki želi »mir in konec lakote za otroke«, gledala in pobirala denar od svetovne morije zadnjih dvajset let. Majhne evropske države so sklonile glave pred evrom ali Evropsko unijo in zdaj smo tu – s trumami beguncev. Nedvomno polnimi sovraštva, vsaj tisti, ki so bili priča pobijanju, posilstvom in mučenjem.

Imamo pravico, da se branimo pred napadom s strani beguncev ali bo moral biti to NATO, ki se bo naselil v našo spalnico in kuhinjo? Vsi se bomo branili, če bo do tega prišlo. Ne glede na raso, spol, versko pripadnost ali potni list. Ko se braniš za golo življenje, se braniš. Takrat ni časa za vprašanja. Tako kot v hribih, ko pride plaz in padajo skale, štejejo sekunde. Filozofije ni. Zdaj si, zdaj te ni.

Kar doživljam na lastni koži, je zanikanje zločinov, storjenih v »imenu zahodne demokracije«. Priznanje ali zanikanje nas ne bo ubranilo pred napadi tistih beguncev, ki so odločeni, da se maščujejo. Ne slepim se. Lahko pa bi ustavilo nov val nepreklicnega maščevanja s še več smrti in še več posilstvi.

Vendar zato je prepozno. Totalno prepozno. Zastave z znaki temne zgodovine Evrope so dvignjene, rasizem na vsakem koraku, nacionalizem in fašizem. Ti ljudje trdijo, da nas bodo branili pred maščevanjem nekaterih beguncev. Ampak kje se bodo ustavili? Bodo ločili Slovenko od Hrvatice in Danko od Libanonke? Delujejo zaslepljeni od besa kot napadalci sami. Kje bo torej meja? Ko se enkrat polnijo vagoni »sovražnikov ljudstva«, je hitro vsak dovolj slab za strel v glavo ali posilstvo.

Ker vojne ni, pri nas cvetijo rožice

Nasilje s strani beguncev mora biti najstrožje kaznovano, ljudje obsojeni in zaprti. Analizirati nasilje, ne pomeni, odobravati, podpirati, podcenjevati ali se strinjati. Nič od tega! Pomeni, da je vojna. To ni besedna igra razočarane gospodinje ali obupane novinarke, ki išče dober naslov. Vojna pomeni za ceno smrti nadvladati človeka, narod ali kulturo. Tega pa Evropa ni počela in ne počne v zadnjem času, kajne. Nič ne rečejo na poročilih! Torej, glejte, jaz ne. Potem bo to držalo, kajne.

Kdo prodaja orožje, kdo financira in podpira sodobne vojne? Ste pred letom 1999 slišali za posiljevalce iz Sirije? Za množična nadlegovanja skupin mladih žensk iz Iraka? Jaz nisem, morda sem bila slabo informirana. Nič ni bilo takega po televiziji. Bil je pa Eurosong. Medtem je sicer umrlo 500.000 otrok v Iraku. »Unite, unite Europe!