Evropski mehanizem za stabilnost - EMS

Piše: Črt Tavš

Pri reševanju sedanje krize zaradi Covid-19 Nemčija in njene zaveznice (Nizozemska, Danska, Finska, Avstrija, …) vztrajajo in so v tem uspele, da države v težavah pridobijo potrebna sredstva za pomoč v pandemiji in posredno za finančno podporo svojim državljanom in svojemu gospodarstvu preko Evropskega mehanizma za stabilnost – EMS (European Stability Mechanism - ESM).

EMS izhaja iz 136. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Nastal je leta 2012, ker so nemške in francoske banke razpolagale z velikim obsegom grških obveznic in Grčija je bila insolventna. V EMS so morale prispevati vse države na osnovi bruto družbenega proizvoda (BDP). Dejansko ni šlo za reševanje Grčije, temveč da bi Grčija ta denar prenesla na nemške in francoske banke. Takratni italijanski minister za finance, Giulio Tremonti, je sicer odobraval ustanovitev sklada za reševanje bank, vendar naj bi se tudi tako imenoval. Države pa naj bi prispevale na osnovi rizičnih aktiv svojih bank. Sledil je pojav razlike v obrestni meri (spread) med Italijo in drugimi članicami evrskega območja. Berlusconijeva vlada je padla in parlament je potrdil tehnično vlado Maria Montija. Izpeljal je program za reševanje Italije, ki jo je izčrpal. Na primer, s pokojninsko reformo je podaljšal delovno dobo, tako da so dolga leta številni ostali brez dela in pokojnin. Uvedel je varčevalne ukrepe, tudi v zdravstvu, ki danes povzroča Italiji velike težave pri soočanju s pandemijo.

Letos sta se Evropska unija in evrsko območje znašli pred reševanjem hude krize pandemije Covid-19. Razvidno je, da je vsaka članica dala prednost svoji državi in da ni pripravljena na solidarnost, posebno bogatejše v svoji sebičnosti obračajo hrbet šibkejšim. Na finančnem področju se to vidi v predlogu evro-obveznic oziroma korona-obveznic, ki sta le politični paroli, brez vsebinske podlage. Nemčija in njene zaveznice so vztrajale in pri tem uspele pri uporabi EMS, morda z »zrahljanimi« pogoji. Zasnova je, da bi države zaprosile za pomoč EMS, ki bi nato lahko sprožile »Outright Monetary Transactions - OMT« z leta 2012. OMT omogoča, da Evropska centralna banka neomejeno odkupuje državne obveznice posameznih držav. In v tem je morda trik.

EMS ima posojilno zmožnost v višini 410 milijard evrov (ali 3,4 % BDP-ja evrskega območja). To je kapljica v primerjavi s potrebnimi sredstvi za reševanje krize. Evropska centralna banka (ECB) pa je za sedaj za Covid-19 pandemijo namenila 750 milijard evrov. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj pomeni posojilna zmožnost EMS. Ali so ta sredstva neposredno že na razpolago ali jih morajo v precejšnjem deležu še pridobiti od članic evrskega območja, kjer so nekatere članice že tako v hudi finančni stiski.

EMS, povedano v preprostih besedah, je nadzorovani stečajni postopek za članico evrskega območja, ki je insolventna, ali ki zaprosi za pomoč. Enako kot je pri podjetju v stečaju postavljen stečajni nadzor, tako tudi članice evrskega območja postavljajo svoje ljudi za vodenje gospodarske politike države, ki ga EMS financira. Vse v imenu stabilnosti. Postopek za dodeljevanje sredstev je urejen z dvema pravilnikoma (Two Pack). Eden izmed njiju je priprava soglasnega programa (memoranduma) za makroekonomsko uskladitev med Evropsko komisijo, ECB-jem in morebiti Mednarodnim denarnim skladom. Ta program ne vsebuje samo zatečeno gospodarsko in finančno stanje, temveč tudi morebitne spremembe v času vračanja kredita. Bolj natančno, kreditodajalci lahko v vsakem trenutku spremenijo pogoje v memorandumu v svojo korist. To lahko počnejo, ker so močnejši od kreditojemalca. V slovenskem ljudskem izročilu je EMS Trojka in vemo, kako se je Trojka obnašala v Grčiji in v kakšnem stanju je ta država sedaj.

Smo se vprašali, zakaj se v evrskem območju to dogaja? Odgovor je jasen. ECB ni prava centralna banka, ker ne nastopa kot garant in kot končni posojilodajalec. Države članice lahko pridobijo sredstva le na tržišču, kjer banke odkupujejo državne obveznice. Z denarjem pa te banke zalaga ECB. Zato je tudi obrestovanje državnih obveznic različno, odvisno od tržne (bančne) subjektivne presoje tveganja, ki ga predstavlja posamezna država.

Drugače je z državami, kot so ZDA, Velika Britanija, Rusija, Japonska, Kitajska, …, pri katerih centralne banke izpolnjujejo vse svoje osnovne funkcije. Centralne banke neposredno odkupujejo državne obveznice omenjenih držav in to tako rekoč v neomejenih količinah, kar sicer povečuje državni dolg, vendar pa ni pomembna postavka. Japonska je imela 2017. leta 236 % javnega dolga glede na BDP. Višina javnega dolga je pomembna samo za tiste države, ki se zadolžujejo v tuji valuti, kar je v bistvu evro za vse članice evrskega območja*. Iz povedanega ni težko razumeti, zakaj prej navedene države dodeljujejo velike vsote denarja, kolikor ga je potrebno, tako svojim državljanom kot svojim podjetjem za prebroditev krize in za preprečitev morebitne depresije.

* Produktivnost se med državami članicami razlikuje. Le-te so pred uvedbo evra razliko v produktivnosti usklajevale z menjalnimi tečaji svojih valut, zdaj jim evro to onemogoča. Države z višjo stopnjo produktivnosti poslujejo s podcenjeno valuto (od tega velik izvoz Nemčije), države z nižjo stopnjo produktivnosti poslujejo s precenjeno valuto (kar kompenzirajo z zniževanjem plač).